"Apel podobo na ogled postavi..." oziroma točneje "... le čevlje sodi naj kopitar!"

S preskusom svojega dela se, kar je seveda prav, srečujemo vsi, ki se ukvarjamo s pisanjem, prevajanjem, urednikovanjem... Odziv občinstva je pomemben; če je objektiven in dobronameren, pošlje za avtorje povratno sporočilo, ki jim lahko koristi pri nadaljnjem delu. Problem nastane, ko nekdo navidez objektivno argumentacijo o stvari (argumentacija ad rem) zlorabi za svoja kapriciozna mnenja. Tedaj "ocena" postane navaden pamflet. Poseben problem, ki je značilen za slovensko srenjo, pa je, da se tak pamflet sploh objavi. Pri nas uredniki objavijo vse, standardov dobrega pisanja kot da več ni! In ko je enkrat tako žigosanje objavljeno, se objektivna presoja sprevrže v zlonamerno subjektivnost (inverzna argumentacija ad hominem). To je ob Grotiusovi knjigi Svobodno morje bistvo polemike med Iztokom Simonitijem in Alešem Novakom, do katere, če bi imela urednica Pravnika kaj omenjene presoje, sploh ne bi smelo priti.

Ker poskuša Novakova nedobronamerna in nekompetentna ocena (in ne recenzija te oznake si pač ne zasluži!) razvrednotiti delo vseh, ki smo sodelovali pri tem pomembnem projektu, se moram na ta poskus diskreditacije žal! kot urednik Zbirke Mednarodno pravo odzvati tudi jaz.

Začnimo pri metodi. Novak se (Dnevnikov Objektiv, 9. junij 2012) sklicuje na tuje zglede in standarde, češ da jih je uporabil pri svojem "vrednotenju". Najprej si poglejmo, kaj so ti tuji standardi, da bomo vsaj vedeli, o čem govorimo.

V priporočilih za anonimne recenzije (kar nič manj ne velja za javno objavljene prispevke) izkušeni strokovni urednik in avtor Kevin Haggerty svetuje naslednje: "Izjemno pomembno (imperative) je, da ste ves čas dostojni in dajete konstruktivne komentarje." (The Chronicle of Higher Education, 12. april 2012, poudarek dodan.) Podobno svetuje priročnik o raziskovalnih metodologijah: bodite pozitivni, svojo kritiko vedno začnite z oceno, kaj je prispevek dodal novega, v čem predstavlja korak naprej... (R. Cryer et al., Research Methodologies in EU and International Law, 2011, str. 132.) Oba vira še priporočata, naj se kritiki ne izgubljajo v pretirani pedantnosti. Podoben pristop kritičen, a hkrati konstruktiven najdemo v vseh uglednih tujih revijah, ki ocenjujejo novoizdana dela na področjih od prava do umetnosti, kot so The New York Review of Books, The Times Literary Supplement, London Review of Books in Le Magazine Littéraire.

Novakov pristop in pri tem se mu pridruži Kambič (Dnevnikov Objektiv, 9. junij 2012) pa je po svoji zasnovi uničevalen. Zato je s tujimi standardi, ki so mu zares "tuji", v popolnem nasprotju! Njegovi prikazi takšni, kot jih piše sedaj v tujini nikoli ne bi mogli bili objavljeni. Čeprav se najprej postavi vprašanje uredniške presoje, je zdaj, ko je ta zli duh že iz steklenice, bistveno vprašanje, zakaj jih sploh piše. Čemu sta Novak in Kambič tako nastrojena proti slovenskemu prevodu Grotiusovega dela, ki skupaj s spremno besedo Iztoka Simonitija obsega 85 strani?

Oglejmo si njun pristop k vsebinski oceni tega dela. Novakov prikaz Svobodnega morja, ki je bil objavljen v reviji Pravnik (št. 1-2, 2012), je milo rečeno nenavaden. Pisanje obsega približno 17 strani. Na prvih desetih straneh Novak dokazuje svoje splošno poznavanje Grotiusa in njegovega opusa; na preostalih sedmih straneh pedantno secira posamične redaktorske in prevajalske odločitve ter spremno besedo dr. Simonitija. V svoje dlakocepljenje je tako zatopljen, da zagreši napako in vsebinske (strokovne) redaktorske odločitve pripiše jezikovni redaktorici. Pohvala, ki jo nameni delu, je njegov izid (?). Novak je poln mentalnih rezervacij; njegovi po-misleki težko bi jih imenovali "misli" so zaviti v izumetničene formulacije, izražajo nekakšno apriorno nenaklonjenost. Človek se upravičeno vpraša, zakaj le; čemu služi ta paternalizem nekoga, ki pravzaprav sam nima kaj dosti pokazati zato pa toliko več dokazati? Prikaz Svobodnega morja bi rad Novak uporabil za to, da bi s cepljenjem posamičnih dreves nekako spodsekal ves gozd.

Novak in Kambič se obregneta ob dejstvo, da gre za prevod Grotiusovega dela iz angleščine, čeprav je bilo delo v izvirniku napisano v latinščini. Da, res je, delo smo prevajali iz angleščine (to smo v knjigi tudi jasno napisali). A zakaj? Zato ker v štiristo letih nihče od slovenskih klasičnih filologov ni opravil prevoda Grotiusa iz latinščine. In gre za tematiko svobodno morje! ki je že nekaj let za Slovenijo izjemno pereča in pomembna. Če Novaka in Kambiča prevod iz angleščine tako moti, potem naj ga sama ponovno prevedeta iz latinščine, ali pa, še bolje, prevedeta Grotiusovo delo De iure belli ac pacis. Če tega nista sposobna, naj raje (glede tega) molčita!

Po Novakovem mnenju naj prevod in spremna beseda ne bi dosegla "enako visoke kakovostne ravni, kot jo kaže izbor dela", Kambič pa izrecno navede, da "slovenska izdaja knjige Svobodno morje ni dobra", ne da bi jo sploh prebral. Obe vrednostni sodbi v temelju izražata nekakšen sadističen paternalizem, nezdravo naslajanje nad priložnostjo, da lahko intelektualni trud, ki je nastal izven njunega dometa, aprioristično oblatita.

Vendar analiza njunih navedb pokaže, da pri tem sama zagrešita nedopustne napake.

Novak strokovno redakcijsko odločitev, da se izraz ius gentium prevede z "mednarodno pravo", kritizira z naslednjimi besedami: "Grocij je bil tu najbrž žrtev lastnega uspeha. Če o njem kaj vemo, potem vemo, da je bil 'oče mednarodnega prava'. In če je tako, potem mora v svojih delih govoriti o mednarodnem pravu. Zveni logično? No, ne povsem." Potem se spotakne ob odlomek, ki navaja rimskega pravnika Marcijana, in nadaljuje: "Ali ni nekoliko nenavadno, da bi se rimski pravnik iz tretjega stoletja našega štetja skliceval na mednarodno pravo, katerega začetnik naj bi živel kar štirinajst stoletij pozneje? V čem bi potem bil Grocijev dosežek? Težava je seveda v tem, da izenačevanje prava ljudstev in mednarodnega prava (zlasti v modernem pomenu) ne zdrži resne presoje." (Gre za str. 123-124 v prikazu, brez opomb.) K temu pristavi svoj romanistični lonček še Kambič; pritegne, da je Novakov pomislek, da se ius gentium prevaja kot mednarodno pravo, argumentiran (sic!).

Mar res? Ne, tu pač gre za resno napako, ki izhaja iz nepoznavanja sodobne pravnozgodovinske literature. Njune zgornje trditve niso utemeljene na ničemer drugem kot na zastarelih virih in apriorističnih ocenah. Če bi bila Novak in Kambič res v stiku s sodobnimi trendi, bi vedela za naslednja strokovna dognanja. Sestavine mednarodnega (javnega) prava, kot ga poznamo danes, so bile ves čas del rimskega iuris gentium (J. Castellino in S. Allen, Title to Territory in International Law, 2003, str. 29). Ravno iz virov v tretjem stoletju našega štetja, ki ga tako vehementno inkriminira Novak, lahko ugotovimo, da se nekatere sestavine iuris gentium "nedvomno nanašajo na 'mednarodno javno pravo'". (L. Winkel, The Peace Treaties of Westphalia as an instance of the reception of Roman Law, v R. Lesaffer (ur.), Peace Treaties and International Law in European History, 2004, str. 226.) V 6. stoletju pa pride do doktrinarne preobrazbe ius gentium v mednarodno javno pravo (R. Domingo, The New Global Law, 2011, str. 11). Ko gre torej za Grotiusovo uporabo pojma ius gentium, ga lahko utemeljeno prevajamo z 'mednarodno pravo'. Za razliko od ozkega tekstualnega (ne)razumevanja gre za uporabo širšega, kontekstualnega pristopa. To redakcijsko odločitev in razloge zanjo smo zavoljo intelektualne poštenosti v redakcijski opombi v Svobodnem morju izrecno navedli. Novakov in Kambičev odziv nanjo pa ne predstavlja nič drugega kot intelektualno nepoštenost.

Popolnoma neustrezna je tudi Novakova in Kambičeva domneva, da je treba izraze prevajati s pomenom, ki so ga imeli v rimskem pravu. Pri tem spregledata, da sam Grotius pove, da se "z vidika celotnega človeštva… narodi obravnavajo kot posamezniki". (Svobodno morje, str. 33.) Za kaj gre? Za to, da Grotius ves miselni napor vloži v to, da institute iz rimskega prava priredi za pravni sistem, ki ureja odnose med državami (glej Castellino in Allen, str. 42-56). Ko Grotius piše o svobodnem morju, o njem ne piše z vidika rimskega prava, temveč seveda v kontekstu odnosov med državami. Zato prevodi izrazov, kot so occupatio, possessio in usucapio v strogem smislu pomenov, kot so jih imeli v rimskem pravu (čeprav se po njih zgledujejo), niso ustrezni. Tega Novak in Kambič, ki pač nista poznavalca mednarodnega prava in to je treba jasno povedati , ne razumeta. Macolarju, ki pri svojem delu uporablja le kladivo, seveda vsak problem izgleda kot zabijanje žebljev.

Zares nespodobno pa je, kako se Novak in Kambič lotita spremne besede dr. Iztoka Simonitija. Šlo naj bi za obžalovanja vredno zmešnjavo (Novak), ki naj bi ob nerazumevanju nekaterih temeljnih pojmov zgrešila bistvo (Kambič). Pri tem namenoma prezreta dejstvo, da spremna beseda, ki je v več pogledih izjemna, z izvirnostjo dosega ali presega svetovne standarde. Simoniti prepričljivo razloži, da Grotius navaja humanistične avtorje zato, da svoje teze podkrepi z argumenti, ki izhajajo iz razuma za razliko od sodobnih preučevalcev Grotiusa, ki v tem vidijo le nepomembno nizanje citatov (S. Neff in R. Tuck). Prav tako spremna beseda slikovito prikaže brutalno stanje mednarodne skupnosti na prelomu 17. stoletja, kar pojasni Grotiusov dramaturški zasuk v zadnjem, 13. poglavju (z dodatkom dveh kraljevskih pisem) zaradi česar dobi dotlej racionalistično nizanje argumentov povsem nov, realistično bojevit ton.

A Simoniti kot ugleden humanist, pedagog, pravnik, diplomat, intelektualec in nedavni nominiranec za Rožančevo nagrado mojega zagovorništva pač ne potrebuje. O strokovnosti Novakovega prikaza in Kambičevega dodatka pa priča dejstvo, da je specialist za pomorsko pravo prof. Marko Pavliha v svoji recenziji Svobodnega morja taisto razpravo označil "za zelo zanimivo in bogato razpravo o Grotiusu in naravnem pravu", celotno knjigo pa za "več kot dobrodošel prispevek k mednarodnopravni teoriji in praksi." (Pravna praksa, 16. junij 2011, str. 30 in 31.)

Novakovo dlakocepsko izživljanje v primeru Svobodnega morja ne predstavlja osamljenega primera: odraža pač moten - da o objavljanju takih napadov niti ne govorimo - pristop k ocenjevanju novo izdanih del. Gre za zdravljenje globoke zavisti ter zasluženih manjvrednostih kompleksov. Pred časom je Novak na podoben način izzval polemiko z Rokom Svetličem (glej Pravnik, 2010, št. 1-8); ta polemika predstavlja eno najnižjih točk pravnega obmetavanja, in to ne po Svetličevi zaslugi. V tej polemiki bode v oči predvsem Novakovo na ničemer razen na nečimrnosti samooklicano prepričanje, ki naj bi izhajalo iz njegove ustvarjalnosti, češ da s svojim obravnavanjem del drugih skrbi za ohranjanje strokovnih standardov in dvigovanje kulture "recenziranja" v slovenskem prostoru.

Spet se postavi vprašanje, le zakaj.

Od kod le Novaku in Kambiču samoutvara o njuni intelektualni poklicanosti za ocenjevanje del drugih in etabliranih avtorjev? Če pogledamo njuno bibliografijo akademsko osebno izkaznico , takoj ugotovimo, da Novak ni objavil niti ene samostojne avtorske monografije, Kambič pa med svoje strokovne članke uvršča niz zapisov v tedenski strankarski reviji. (Njuni bibliografiji sta dostopni preko COBISS-a.) Poleg tega gre za posameznika, ki sta diplomirala, magistrirala in doktrorirala na eni in isti fakulteti, kar je pač, če smo že pri rimskem pravu, capitis deminutio maxima (tj. polni odvzem kredibilnosti). Popust, ki sta ga pri tem dobila na količino, se jima zdaj maščuje v obliki miselne zamejenosti, ki ne seže iz slovenske pravne mlake.

Kako lahko potem takšna "avtorja" presojata dela tistih, ki so doslej nekaj prispevali k razvoju kulture, ki imajo obsežno intelektualno kilometrino? Kako sploh v sebi vzdržujeta samopredstavo, češ da morajo drugi priznavati njuno strokovno avtoriteto, in kako jima uspe prepričati strokovne urednike, da lahko s presojanjem del drugih izvajata miselno inkvizicijo?

V tujini je v znanstvenem svetu nekaj povsem običajnega, da o določenem vprašanju obstaja več utemeljenih pogledov, še več, različni pogledi so močno zaželeni. Nihče pa si ne lasti monopola, kot v tej mlaki, da aprioristično daje svoje po subjektivnem stilu brezprizivne ocene.

Objektivno in ad rem pa je tu na mestu predvsem neko drugo vprašanje, ki ga je v svojem eseju odprl tudi Iztok Simoniti. Nanaša se na samoreferenčno provincialno mediokriteto, ki se kot Fallopia japonica razrašča še zlasti kar zadeva mednarodno pravo na ljubljanski pravni fakulteti. Nekateri smo imeli ta privilegij, da smo znanje prejemali od pedagogov svetovnega formata. Predavala sta nam profesorja Sergij Vilfan in Bogomir Sajovic; z zavzetostjo smo študirali intelektualne mojstrovine Viktorja Korošca, Leonida Pitamica, Ivana Tomšiča in Stojana Cigoja. Vsi navedeni so bili veliki gospodje, ki so iz nič ustvarjali slovensko pravno misel in bili hkrati prisotni na svetovnem pravniškem zemljevidu. V smislu zakona selekcije A's hire A's and B's hire C's and D's so predstavljali A-je.

In kaj se dogaja sedaj? Na površju so se razrasli B-ji in C-ji, da o D-jih ne govorim. Če kdo o tem dvomi, naj gre v arhiv pravne fakultete, si ogleda te (tako imenovane) domače "doktorate" in jih razvrsti po zgoraj navedeni abecedi. Ugotovil bo, da A-jev ni več, druge vrste "doktoratov" pa se množijo kot mušnice po dežju.

Kje so torej temeljna in redno ažurirana avtorska dela (knjige!) o pravu morja, uporabi sile v mednarodnih odnosih, filozofiji prava, pravni metodologiji, mednarodnem pogodbenem pravu, evropskem pravu, mednarodnem pravosodju in še bi lahko naštevali, ki bi jih morali pisati slovenski pravni teoretiki? Ni jih in zato slovenskega (mednarodnega) prava na svetovnem zemljevidu sploh ni! Če pa že, se pokaže kot popolno pogorišče, na katerem se bohoti japonski dresnik. In ko smo že pri vegetaciji in slovenskem pravnem vegetiranju ali nas potemtakem še lahko preseneti dejstvo, da je glavno vprašanje slovenske suverenosti postala košnja trave na (ne)določeni meji s Hrvaško, ki se je da bi bila slika še bolj komična slovenski uradniki v pomanjkanju jasnih stališč v teoriji in praksi otepajo na vse kriplje in s tem Slovence prikrajšajo za tako zaželeni pastoralni mazohizem?

V nasprotju z vsem tem so knjige, ki izhajajo v Zbirki Mednarodno pravo, v nekem drugem smislu izjemne. So izjema od neke mentalitete. So plod dobronamernega napora ekipe, ki ji je do tega, da bi se slovensko mednarodno pravo spet dvignilo iz svoje provincialnosti. Na spletu so vse knjige prosto dostopne. Bralci si lahko sodbo o kakovosti izdanih del ustvarijo brez tuje pomoči.

Za konec pa tole. Izvirni greh, kot rečeno, te "polemike", do katere nikoli ne bi smelo priti, je v dejstvu, da je bila prvotna "recenzija" sploh objavljena. To se kje drugje ne bi moglo zgoditi! Ker je to tako, je bila recenzija torej "recenzija", ad rem polemika pa je po nuji stvari ad hominem "polemika". Pod Tromostovjem bo preteklo še kaj Ljubljanice in še več Temze pod Londonskim mostom, preden bosta omenjena gospodiča z ljubljanske pravne fakultete imela celo za konstruktivno kritiko potrebne kvalifikacije. Hic Rhodus, hic salta!

Andraž Zidar, EM.A (Padova), Ph.D. (Ženeva), London