Nastala je v sodelovanju med Fakulteto za družbene vede in ministrstvom za zunanje zadeve, dr. Simoniti je zanjo prispeval uvodno razpravo. Recenzijo, na katero slednji opozarja, pa je napisal kolega dr. Aleš Novak v reviji Pravnik pod naslovom Viharne vode svobodnega morja. Mislim, da tiste dni v knjižnici Pravne fakultete ni bilo bolj iskanega dela od omenjene recenzije, z izjemo študijske literature.
Najprej sem pozorno prebral Novakovo recenzijo, ki na strokovni ravni, argumentirano, jasno in odkrito pokaže, da slovenska izdaja knjige Svobodno morje ni dobra. Kot prvo slabost recenzent navaja dejstvo, da so Grocijevo delo, ki je ohranjeno v latinščini, prevedli v slovenščino iz angleškega prevoda. Ob tem Novak s soočenjem odlomkov iz latinskega besedila in angleškega ter slovenskega prevoda nazorno pokaže, kako daleč od izvirne misli nas odpelje prevod prevoda. Zato pove, da bi morali ob dejstvu, da imamo kvalitetne prevajalce iz klasičnih jezikov, delo prevesti iz latinščine. Naslednji Novakov argumentiran pomislek je upravičeno namenjen odločitvi, da se pojem ius gentium v knjigi prevaja kot mednarodno pravo. Simonitijevi uvodni razpravi pa recenzent očita pomanjkanje poglobljenega poznavanja avtorja in dela, ki mu je razprava posvečena. Novak s poglobljenim prikazom, ki temelji na relevantni sodobni strokovni literaturi, bralca opozori na površnost, s katero je pisec uvodne razprave opravil svoje delo, in hkrati nazorno pokaže, da je Simonitijevo pisanje ob nerazumevanju nekaterih temeljnih pojmov zgrešilo bistvo.
Ko sem prebral še prispevek dr. Simonitija v Dnevnikovem Objektivu, sem se kljub časovni stiski in proti svoji navadi odločil, da se javno oglasim. Že sam naslov prispevka "Pravo in napuh. O ošabnosti neomikanega duha" daje slutiti ton razprave, ki bi glede na mnoštvo trditev zaslužila obširnejšo obravnavo. V tem zapisu se bom osredotočil samo na nekaj poudarkov.
Dr. Simoniti v opombi navaja, da je njegov prispevek v Dnevnikovem Objektivu odgovor na Novakovo recenzijo Grocijeve knjige, ki pa jo, kot sam pove v tekstu, izkorišča za odziv na "neko mentaliteto" in "njeno metodo", ki jo recenzija izraža. V očitni prizadetosti zaradi neugodne kritike se dr. Simoniti najprej loti pisca recenzije, ki ga v članku omalovažujoče naslavlja kot "doctisonus", "doctiloquus" oziroma "docentulus". Med drugim mu očita "akademsko pedanterijo" in "učenjakarstvo". Zelo ga razburja dejstvo, da je kolega Novak vestno citiral novejšo relevantno literaturo, na kar kaže očitek "na petnajst strani recenzije mu uspe obesiti osemindevetdeset opomb". Prav predstavitev novejših izsledkov raziskav, ki jih je Novak vestno opremil z opombami, pa Grocijevo delo postavlja v novo luč, ki jo je dr. Simoniti v lahkotnosti svojega pisanja uvodne študije popolnoma spregledal. Zaradi preokupacije s številom Novakovih opomb se dr. Simonitiju zapiše tudi stavek, ki kaže na njegovo (ne)razumevanje Grocijevega dela: "Grotius besedilo dekorativno preobloži z opombami, da bi povedal, da niso potrebne." Na to lahko rečem le: Sancta simplicitas!
Ob vsej nespoštljivosti in gostobesednosti pa dr. Simoniti na Novakov recenzentski tekst sploh ne poskuša navesti konkretnih protiargumentov. Še več, svojo puhlo kritiko raztegne na širšo platformo, saj, kot pravi že v uvodu, Novakova recenzija "pooseblja čudno stanje duha in etosa v slovenski pravni stroki". Sledijo salve kar počez, vehementno in posplošeno. Od pravne fakultete in njenih profesorjev ("razkazovanje vednosti ex cathedra", "drobnjakarska nedobronamernost učenjakov", "večno prevelik osip študentov") prek pravnikov ("ki so sodelovali... pri utemeljevanju rasnih zakonov...", "humorno tragični sekundanti tranzicijskih barabij", "ki slede imperativu: za denar vse!") do "akademije" ("učitelje iz intelektualcev spreminja v nabiralce točk").
Za vse slabo pa je po Simonitijevih besedah kriva "akademska pedanterija" in "strokovnjakarstvo, ki preveč ve, premalo dvomi in še manj razume", kar vse naj bi seveda poosebljal dr. Novak. Ob tem za svetel zgled "misleca", kot nekakšen kontrapunkt, postavlja profesorja dr. F. Bučarja in dr. B. Zupančiča, kar, mimogrede rečeno, ni najbolj posrečeno. V kontekstu Simonitijevega članka je postavljanje dr. Bučarja za vzor zgrešeno, saj se bo kljub nekaterim njegovim nespornim zaslugam treba enkrat jasno in glasno vprašati, ali ni v veliki meri soodgovoren za današnje stanje družbene in duhovne krize. Simoniti med drugim "mentaliteti" s Pravne fakultete očita "večno prevelik osip študentov" in ugotavlja, da bo treba take učitelje takoj zamenjati. Ob tem pa očitno pozablja, da je profesor Zupančič, ki ga je malo prej postavil kot svetel zgled, strastno opravljal selekcijo. Verjamem, da so Simonitijeva stališča glede osipa dobronamerna, so pa v tem primeru precej naivna in kažejo veliko nerazumevanje problema.
Na ljubljansko pravno fakulteto se lahko vpiše dobesedno vsak, ki je maturiral. Sprejemnega izpita ni. Kot je domiselno ugotovil eden mlajših kolegov, je vsem jasno, da jedrski fizik ne more biti kdorkoli, za pravnika pa očitno takšnega prepričanja še ni. Lahko pravnik res postane vsak, ki se vpiše na Pravno fakulteto? Odgovor je že po zdravi pameti negativen. Upam, da na FDV, kjer uči prof. Simoniti, to velja tudi za njihove študente, ali pač ne? Dokler se sistem vpisa ne bo spremenil, bo osip neizbežen spremljevalec študija na ljubljanski pravni fakulteti, ne glede na ves trud, ki ga pedagogi vložimo v svoje delo.
Prepričan sem, da tudi pravna fakulteta nosi pomemben del odgovornosti za preteklost in sedanjost. S tem se bo morala prej ali slej soočiti. Vendar je kritika dr. Simonitija, ki za izhodišče postavi mladega, visoko strokovnega in intelektualno poštenega akademika, in na tej podlagi zaradi lastne prizadetosti pavšalno obračuna s celotno stroko, popolnoma nekredibilna in povzroča bistveno več škode kot koristi, saj jemlje veter iz jader tudi mnogim kritičnim mislim, ki bi jim lahko pritrdili.
Dr. Simoniti piše: "Zato, da bi se znašli v vedno večjem mikro- in makrokozmosu... potrebujmo etiko in moralo." Vedite, da prav to s pošteno recenzijo udejanja dr. Aleš Novak. Nekateri imajo hinavščine, sprenevedanja, strahu pred zamerami in konflikti dovolj, zato odkrito napišejo tisto, kar mislijo. Kolega Novak je rekel bobu bob, strokovno in argumentirano, z zanj značilno natančnostjo in doslednostjo, ki ju pri njem še posebno cenim. Če je "učenjakarstvo" to, da z opombami jasno pokažeš na temeljne sodobne ugotovitve, ki jih je avtor izpustil, če je "pedanterija" to, da poveš, da pojma in solidum v slovenščino ni primerno prevajati z besedami en masse (!) in če je "profesorska akribija" to, da opozoriš, da naravnega prava ne smemo definirati kot pravil, po katerih se ravna narava (!), potem ta "akademski scientizem" toplo pozdravljam in "docentissimu" Novaku želim, da bi napisal še mnogo takšnih recenzij.
Članek v Dnevnikovem Objektivu sklene dr. Simoniti z mislijo, da je dr. Novak samo "curiosum collateralis" neki mentaliteti in njeni metodi. Domiselna, čeprav z uvodom njegovega prispevka nekonsistentna zveza - ki se, če smo "akademsko pedantni", slovnično pravilno glasi curiosum collaterale - bi bila vsekakor prej primerna za oznako slovenske izdaje Grocijevega dela. Kolega dr. Aleš Novak pa prav gotovo ni izraz "mentalitete", na katero je dr. Simoniti tako ponesrečeno in nediplomatsko izlil svojo grajo in slabo voljo.
Marko Kambič
