Ni pa zanikal jedra moje trditve: "Kakovostne slovenske glasbe, še posebej alternativne, rockovske in metalske, je dovolj, tako sedanje kot pretekle, le poznajo je ne oziroma je nočejo poznati." To torej drži; kot najbrž tudi, da je "glasna glasba, tudi domača (...) na vrsti zasebnih postaj prepovedana". Oblak bo odgovoril, da pač moti njegove poslušalce, ljubitelji pa lahko preklopijo. A kam, ko pa razen lokalnih RŠ in Radia Marš ni postaje, kjer bi bili ti žanri ali pa "sodobna urbana" rockovska, pop, jazz, hiphop … glasba dostopni ves čas in po vsej državi? Ah ja, Österreich Drei.

Omenjeni žanri, ki so od srede sedemdesetih let prejšnjega stoletja z Buldožerji, Pankrti/punkom, Laibachom - da omenim le nekatere - bistveno oživili in modernizirali popularnoglasbeno sceno, so zadnje čase tudi v nacionalnem etru, posebej televizijskem, zastopani zelo malo, pa tudi s "sredinskim" rockom in drugimi "urbanimi" žanri ni dosti bolje. V toliko se lahko strinjam z g. Oblakom, da je tudi novi zakon krivičen do "slovenskih avtorjev". Ni pa krivičen do zasebnih radiev, kot trdi Oblak s pomočjo spretnega enačenja svoje tržne svobode z ustvarjalno svobodo in svobodo poslušalca: "Tako kot avtorja noben zakon ne sme prisiliti, kakšno glasbo naj ustvarja, tudi ni prav, če se z zakonom radijskim postajam, ki niso v državni lasti, in posledično njihovim poslušalcem vsiljuje te ali one vsebine."

Oblak "pozablja", da so RTV-frekvence javna in ne njegova zasebna lastnina; še država z njimi samo upravlja, prodati pa jih ne more. Ker pa je "država" tudi nosilka javnega kulturnega interesa, je odgovorna tudi za glasbeno kulturo - in to v celoti, ne le v "svojih" medijih. To ji omogoča tudi stališče EU do kulture, ki ni navadno tržno blago. Zato pa je Francija lahko uvedla kvoto francoske glasbe v medijih.

Tu pa je še medijskopolitična zgodovina: če bi bila torej "država" dejavno udeležena v lastninskem in programskem preoblikovanju medijev, in to z jasnim konceptom, bi bila medijska slika danes drugačna. Vendar se je privatizacija nacionalnih RTV-frekvenc sredi devetdesetih dogajala kot ena prvih "divjih privatizacij" pod močnim vplivom zasebnih lobijev okoli tedaj vladajoče stranke, kot g. Oblak dobro ve, saj je le z njihovo pomočjo lahko postal "medijski magnat" s 40-odstotnim deležem zasebnih radiev. Nadzornih instituciji praktično ni bilo, pa tudi g. Kosa ne.

In tako so zasebni radii nemoteno dominirali, tudi sedanji direktor Pop TV Vrabec je iz te zgodbe, zato ni čudno, da je skoraj edini prispevek tega medija h glasbeni kulturi vezan na telenovele a la Rebelde. Celo desetletje, praktično do Simonitijevega novega zakona o medijih s 40-odstotno slovensko kvoto, je v zasebnih medijih prevladoval "laissez faire", popolna svoboda pri izpolnjevanju vsakršnih narodno-zabavnih ali "(južno)ameriških sanj" in želja vse mlajše publike. Povprečna starost poslušalcev Vala 202 pa se je že pred leti povzpela čez 50. Nacionalna TV se je trendu postavila po robu sicer pozno, a še kar uspešno, posebej z Videospotnicami. Ker pa je bilo tudi nacionalno "razvedrilo" prepuščeno svobodni volji urednice, so Videospotnice kmalu izginile, trend pa je do absurda pripeljalo zadnje obdobje, ko so izginile kar vse sodobne popularnoglasbene oddaje.

G. Oblak in kolegi so torej imeli vsaj desetletje pobudo in prevlado pri oblikovanju okusa poslušalcev in gledalcev, seveda ne s "totalitarnim" vsiljevanjem, ampak s "svobodnim" tržnim nižanjem stroškov in omejevanjem izbire v imenu najvišje resnice - poslušljivosti in raziskav o tem, "kaj ljudje hočejo". A na oboje so že sami krepko vplivali, vse bolj tudi s pomočjo svojih globalnih partnerjev in lastnikov.

Zato je skrajni čas in legitimno, da se "država" kot odgovorna za nacionalno kulturno politiko vsaj posredno "vmeša" tudi v komercialni medijski prostor. Tako bi novi zakon o medijih (ZoM) lahko omogočil zmanjšanje absurdnega števila radijskih postaj - šestkrat večjega kot v štirikrat večji Avstriji - ali pa zagotovil pluralizem in večjo enakopravnost glasbenih kultur, žanrov ipd. Pa bo? Zelo dvomim, zasebno-politični lobiji so premočni: eden Oblakovih botrov iz devetdesetih je bil še nedavno kar član komisije za pripravo novega zakona.

Drug problem je, da je za intervencijo zelo pozno: svetovni splet, mobilna telefonija idr. prehitevajo stare medije po levi in po desni in skupaj s popkulturno globalizacijo ustvarjajo vtis, da je vsakršno "reguliranje" okusa publike nesmiselno. Vendar bi rekel, da je prav v času globalnega poenotenja popularne kulture skozi zasebne medije javni interes za kulturni pluralizem in kakovostno lokalnost, ki ga varuje "država", še bolj nujen. Brez tega bomo (še bolj) v Berlusconijevi medijski Italiji iz nedavno predvajanega (na nacionalki seveda) dokumentarca "Videokracija" in v Oblak-Vrabčevi sanjski Ameriki, kot jo je slednji prostodušno orisal v intervjuju v prejšnjem Objektivu; hej, na pomoč jima prihaja tudi srbska TV PINK! Srhljivi pomen te "svobode" je jasno označila Tanja Lesničar Pučko v torkovem Dnevniku.

P.S.: Kam sodi v tem kontekstu akcija "za slovensko glasbo" Glasbenega foruma? Zahteve do novega ZMeD, ki jih postavljajo hkrati s "patriotskim" bojem za odstotke, so v redu - pluralizem glasbenih žanrov, spodbujanje nove ustvarjalnosti, pa vrnitev glasbenih oddaj na TV itd., sam bi dodal na prvo mesto še obvezo kakovosti. Če ne bodo odpadle v kakih zakulisnih igrah. Oblak je menda že obrnil plašč, g. Pirkovič, eden botrov populistično-narodnjaške dekadence nacionalne TV-zabave je menda celo zaploskal na ponedeljkovem kongresu. In če se je, kot je bilo slišati, Glasbeni forum z ministrico že prej "zdilal", je bil kongres pač predstava za medije. OK, obljubili so kmalu pravi kongres.

Pa še to: dobro bi bilo, da bi Glasbeni forum opustil poudarjeno zavijanje v nacionalno simboliko, da se mu ne prilepijo kaki skinheadi ali drugi plemeniti Prijatelji, ali da ne zaide na barikade nekakšne glasbene "slovenske pomladi". Tja vodi tudi "izbris" Nikolovskega, lahko pa tudi eno od gesel TV-spota v prid avtorskim pravicam, "brez slovenske glasbe ni slovenske identitete". V redu, a če naj bo ta "identiteta" - karkoli to že je - pluralna, sodobna in odprta, da ne rečem "evropska", ne sme ostati pri tem, ampak mora veljati, da je ni niti brez dobre angloameriške, francoske, afriške, balkanske … glasbe. Da ne bo ta "nacionalni interes" tudi novo eno-glasje in zloraba v zasebno ali skupinsko korist.

Igor Vidmar, Ljubljana