Po določilih Zakona o ohranjanju narave, Pravilnika o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam ter vladne Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah sta rjavi medved in volk popolnoma zavarovani vrsti. Lov in druge oblike ogrožanja so strogo prepovedani. Rjavi medved in volk po določilih Zakona o divjadi in lovstvu ter vladni Uredbi o divjadi in določitvi lovnih dob nista več divjad in nimata več določene lovne dobe. Sta trajno zavarovani ogroženi vrsti, uvrščeni v kategorijo »prizadeta vrsta« Rdečega seznama ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. To pomeni, da je njuno število na kritični stopnji in njun obstoj v nevarnosti, če bodo dejavniki ogrožanja delovali še naprej. Med najbolj pomembnimi dejavniki ogrožanja so lovsko preganjanje, lov in odstrel.

Vladna Uredba o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah dejansko vsebuje izjeme, na podlagi katerih lahko pristojno ministrstvo pod točno določenimi pogoji in po predpisanem postopku dovoli poseg v populacijo popolnoma zavarovanih vrst. Pristojno ministrstvo lahko takšen ukrep izvede le v primeru, če ni druge možnosti in ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije. Zavod za gozdove Slovenije, ki je po navedeni vladni uredbi pristojen za izdelavo strokovnega mnenja, je pripravil predlog, po katerem naj bi pobili ogromno število medvedov in še nekaj volkov. Snovalci in predlagatelji tako imenovanega strokovnega mnenja (Marko Jonozovič, Rok Černe, Miha Marenče in Jošt Jakša) poseg v populaciji rjavega medveda in volka z odstrelom utemeljujejo s sklicevanjem na uravnavanje velikosti populacije z okoljem zaradi preprečitve resne škode zlasti na posevkih, živini, gozdovih, ribiških območjih in vodi ter drugem premoženju ter zaradi zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi, vključno z zračno varnostjo, ali zaradi drugih nujnih razlogov prevladovanja javne koristi, ki je lahko tudi socialna ali gospodarska, in zaradi koristnih posledic bistvenega pomena za okolje.

Na prvi pogled je videti, da je Zavod za gozdove Slovenije k izdelavi mnenja pristopil neobremenjen z vnaprejšnjim končnim mnenjem in z vso resnostjo. Mnenje je opremljeno s številnimi preglednicami in spremljajočimi podatki, med katerimi pa ni relevantnih znanstvenoraziskovalnih izsledkov. Že po bežnem pregledu lahko pridemo do spoznanja, da je pri tako resni zadevi, kot je poseg v populacijo ogroženih živalskih vrst, tako imenovano strokovno mnenje navadno skrpucalo. Zavod za gozdove Slovenije se je izdelave lotil tako, kot da bi bil popolnoma obseden z lovom in pobijanjem velikih zveri. Zdi se, da so najprej določilo število medvedov in volkov, kolikor jih kanijo pobiti v naslednjem letu, in šele potem iskali razlage, kako opravičiti svojo krvavo nakano.

Čeprav rjavi medved in volk že od leta 2004 nista več označena za divjad in nimata več lovne dobe, poskuša Zavod za gozdove Slovenije skozi stranska vrata vpeljati vsakoletno pobijanje velikih zveri, kot da ne bi bile popolnoma zavarovane in ogrožene. Še več, s svojo zasnovo so vpeljali celoletno lovno dobo na obe ogroženi vrsti. Pri tem so povsem »spregledali« določila Zakona o ohranjanju narave, ki med drugim v 81. členu navaja, da se »živali vrst, ki so zavarovane na podlagi tega zakona, ne lovijo ne glede na uvrstitev vrst med lovne ali ribolovne v skladu z zakonom«.

Samohvala Zavoda za gozdove Slovenije, da so doslej uspešno upravljali populacijo rjavega medveda (in volka?), je povsem zgrešena in se ne more meriti zgolj po višini odstrela medvedov in volkov. Zavod za gozdove Sloveniji s svojim mnenjem in predlogom o višini odstrela tudi tokrat zadovoljuje zgolj lovskotrofejne apetite in skrajne zahteve dela slovenske politike, njegovi snovalci in del aparata, ki je zadolžen za končno pripravo pravilnika, pa so okuženi z nesprejemljivim sindromom lovskotrofejne miselnosti. Republika Slovenija je vzpostavila jasen, učinkovit in pregleden mehanizem za izplačevanje škod ter zasnovala celo vrsto ukrepov, s katerimi bi preprečevali konfliktne primere in omejili obseg škode. V praksi se politika zavarovanja premoženja in preventivnih ukrepov ne izvaja. Z učinkovitimi zaščitnimi sredstvi bi bistveno zmanjšali število konfliktov in s tem prihranili sredstva, ki se danes izplačujejo za kompenzacijo škod, hkrati pa bi se sprejemljivost medveda med lokalnim prebivalstvom povečala. Izvajanje takšne politike pa ni v interesu lovskega lobija, ker ob višji stopnji sožitja med ljudmi in velikimi zvermi, manjšem obsegu škod in večji naklonjenosti širše javnosti ne bi imeli več izgovorov za domala genocidni obseg odstrela velikih zveri. Zavod za gozdove Slovenije je svoje mnenje s predlogom o višini odstrela medvedov in volkov zasnoval in »utemeljil« na pamet, brez ustrezne strokovne ali znanstvene osnove in utemeljitve. Monitoring, na katerega se sklicuje (npr. štetje medvedov ob polni luni – 1. junija letos in še dve, ki bosta sledili), je popolnoma neresno opravilo, tako zbrani podatki pa so neverodostojni in neuporabni za tako resne namene, kot je poseg v populacijo zavarovane ogrožene vrste. Podatki za medveda iz leta 2007 so zastareli in neuporabni za današnje potrebe, ugibanja o številu medvedov pa so zgolj abstraktna in ceneno fantaziranje.

Trditev Zavoda za gozdove Slovenije, da je populacija rjavega medveda v Sloveniji stabilna in biološko ni ogrožena, je navržena na pamet, kot da bi o njej razglabljali takole mimogrede, brez ustrezne utemeljitve in znanstvenoraziskovalnih dejstev. Zavod za gozdove Slovenije je pri tej trditvi celo presegel svoja pooblastila, kajti za to ne samo, da ni niti pristojen niti usposobljen, temveč tudi ne razpolaga z ustreznim znanjem in podatki, da bi podajal takšne (lovske) ocene. Tudi pri mnenju, da »številčnost rjavega medveda v tem trenutku še vedno v določenih lokalnih območjih presega nosilno zmogljivost okolja in ne sledi enemu od obeh enakovrednih ciljev Strategije – to pa je ustvarjanje sobivanja medveda in ljudi«, je Zavod za gozdove Slovenije znatno presegel svoja pooblastila. Zapisanega, da je medvedov več, kot jih prenese okolje, ni v ničemer utemeljil in gre pravzaprav za v celoti izmišljeno trditev.

Po predlogu Zavoda za gozdove Slovenije bi v prihodnjem letu pobili četrtino slovenske populacije medvedov in kar tretjino vseh volkov. Poleg tega je predlagani odstrel zlasti pri medvedu naravnan trofejno, to je s pobijanjem kapitalnih medvedov, težkih nad 120 kilogramov. Pri vrsti rjavi medved so veliki medvedi selektorji lastne vrste, zato je predlog Zavoda za gozdove Slovenije, kjer imajo očitno težave tudi z razumevanjem biologije vrste in naravnih procesov v ekosistemih, še dodatno neutemeljen in izničuje tisto, na kar se sklicuje – domnevno uravnavanje in selekcioniranje vrste. Nekdanji minister za kmetijstvo in okolje Franc Bogovič je navkljub navedenim argumentom in pomislekom odobril odstrel 72 medvedov in osmih volkov. Pri postopku sprejemanja spornega pravilnika je sodelovala tudi skupina raziskovalcev velikih zveri z Biotehniške fakultete. Prepričana sem, da bi bila varstvo narave in ohranjanje populacij velikih zveri na bistveno višji ravni, če bi navedena skupina jasno predstavila strokovne argumente in se ne bi šla političnega (so)odločanja. Dokumentarna osnova za upravljanje rjavega medveda in volka v Sloveniji je skorajda v celoti zastarela in nepopolna ali pa je sploh ni. Zavod RS za varstvo narave navkljub svojim pristojnostim dejansko ne opravlja svojega poslanstva in je v celotni zadevi zgolj drugorazredni statist.

Sprejem Pravilnika o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave, s katerim se dejansko uvajata redni lov in pobijanje ogroženih vrst zveri ter s tem izigrava pozitivna slovenska in mednarodna zakonodaja, ni nujno potreben, prav tako ga ni treba obravnavati po hitrem postopku. Še več, takšen pravilnik je povsem nepotreben. V kolikor bi prišlo do ogrožanja ljudi in premoženja s strani medveda ali volka, ima pristojno ministrstvo v skladu s slovensko zakonodajo na razpolago vse ustrezne ukrepe za razrešitev konfliktnega primera, tudi odstrel.

BLANKA PREZELJ, Maribor