Če poenostavimo, bi lahko rekli, da ima naš šolski sistem zgolj dva problema: prvi je, da rešujemo napačne stvari na napačen način, drugi pa, da je vzpostavljen sistem, ki onemogoča odpravo napačnih rešitev. Pa začnimo na začetku.
Kljub še vedno zadovoljivim rezultatom naših učencev na lestvicah PISA in TIMSS pravzaprav dvomim, da se kdo razen šolskih delavcev zares zaveda, kako močno je upadlo njihovo znanje, vedenje in odnos do dela v zadnjih dvajsetih letih. Rezultati omenjenih raziskav nas uvrščajo nekako v povprečje, blizu rezultatom učencev ZDA, ki so bili še pred dvajsetimi leti predmet zbadljivk zaradi, vsaj v naših očeh, podpovprečnega znanja. Dr. Musek Lešnik tako (podprto z analizami) opozarja, da današnja devetletka (in posledično tudi višji nivoji izobraževanja) resno zaostaja za zastavljenimi cilji doseganja mednarodno primerljivih standardov znanja in pismenosti, razvijanja sposobnosti kritičnega razmišljanja ter povečevanja motivacije za izobraževanje. Poenostavljeno rečeno, ne verjamem, da bi si kdo današnjim maturantom upal dati reševati maturitetne pole izpred dvajsetih let.
Zato ni čudno, da se kljub različnim pogledom in izhodiščem pravzaprav vsi strinjamo, da je šola potrebna določene prenove, saj se, kot opozarja sir Ken Robinson, s svojo hierarhijo bolj ali manj »uporabnih« predmetov ni kaj dosti spremenila vse od industrijske revolucije, katere potrebam je tedaj služila. Našemu šolskemu sistemu res primanjkuje pravo spodbudno in varno okolje, v katerem bi dijak uspešno razvijal svoje potenciale in si zastavljal sebi lastne cilje. Množice testov in negativnih ocen ter s strani šole postavljenih ciljev ne pripomorejo k temu. Na marsikaterega od teh problemov so opozarjali tudi zagovorniki prijazne šole (temelječe na bolj permisivni vzgoji), ki pa so v želji po spremembi na glavo obrnili celotno paradigmo izobraževanja, iz enega pola skočili na drugega in vmes spregledali srednjo pot.
Mladostniki namreč za polni razvoj svojih potencialov potrebujejo zahtevne izzive. Zdravnik dr. Vilijem Ščuka pravi, da je nevrofiziološko gledano za človeka pomembno, da se frustraciji, naporu in neugodju ne izogiba, ampak se z njimi sooča. Le tako se bo namreč naučil premagovati stresne situacije skozi življenje. Tudi psiholog Bogdan Žorž ugotavlja, da otroku s preveč razvajanja in varovanja onemogočimo, da bi učinkovito razvil svoj lastni obrambni sistem in se osamosvojil.
Prijazna šola pa je v imenu prijaznosti in nekonfliktnosti iz izobraževanja odstranila večino izzivov, naporov in neugodja, tako da so dijaki popolnoma paralizirani, ko se enkrat resnično soočijo z njimi. Posledica tega so, kot pravi antropologinja Vesna Godina, predolgo nezreli, k raznim (fizičnim in psihičnim) odvisnostim nagnjeni mladostniki, ki se nič ne sprašujejo in med »prav« in »fajn« vedno izberejo slednje.
Da sistem s permisivno vzgojo v realnosti ne deluje, jasno kažejo tako vodilne svetovne univerze kot tudi podjetja, saj bi med njimi težko našli katero, ki bi delovalo po teh načelih. Težko si namreč predstavljam, da bi na Harvardu, Cambridgeu ali MIT študentom dali neskončno možnosti za popravljanje testov, razumeli zamudo vseh dogovorjenih rokov ter tolerirali razne vedenjske ekscese in nadlegovanja sošolcev za »plonk listke« (ker sami nimajo niti zvezka, iz katerega bi jih lahko naredili) ter se s starši (kot v citatu na začetku) pogovarjali, kaj lahko še naredijo za dobrobit naše mladine. Prav tako dvomim, da v današnji neoliberalni (z denarjem gnani) družbi obstajajo podjetja, ki bi dolgo tolerirala tak profil delavcev, ki bi bili poleg tega še vsak teden na bolniški zaradi raznih bolezni, katerih imen danes sploh še ne poznamo.
Do podobnih zaključkov pa nas privede tudi življenje samo. Ko se otrok uči na primer hoditi ali govoriti (kar je primerjalno gledano vsekakor težje kot izračunati procentni račun za srednješolca), potrebuje najprej radovednost, potem pa tako vztrajnost kot spodbudo in pogum pri premagovanju padcev (frustracij). Današnji mladostnik pa že po nekaj neuspehih obupa in se zadovolji (če poenostavim) s plazenjem po vseh štirih in besednim zakladom, ki zajema »jedel«, »pil« in »kakal«.
Danes se tako večina strokovnjakov ukvarja predvsem s tem, kako ponovno pridobiti mladostnikovo radovednost, vztrajnost in motivacijo, ki jo je kot otrok že imel. Hkrati pa spregledajo, da zaradi sistema, v katerega je vpeto šolstvo, vse prej ali slej pripelje do namernega ali nenamernega popuščanja, ki uniči v osnovi še tako dobre strategije.
Šole so namreč plačane po številu dijakov in ne po njihovem znanju ali kakšnih drugih veščinah. Tako je za večino šol krvavo pomemben vsak dijak, ne glede na to, ali zna izračunati procentni račun, ali ve, kdo je Marija Terezija, in kakšen je odgovor na »How do you do?«. Prav tako ni tako zelo pomembno, če zaradi svoje neprilagojenosti spravi na pomirjevala pol zbornice in če zaradi njega nihče v razredu nima nič od učne ure. Problem je seveda še večji, ker danes tak otrok večinoma v razredu ni edini.
Tako na velikem številu srednjih šol (tistih, ki se ukvarjajo s problemom vpisa) na konferencah učitelji že dolgo ne razpravljajo več, kaj naj bi bile naloge dijakov, temveč kaj naj bi naredili profesorji, da bodo dijaki naredili letnik. Ker morajo šole tudi same preživeti, vedno bolj spuščajo zahtevane nivoje, da imajo sploh dovolj dijakov za preživetje.
Kako neživljenjski je ta sistem, ponazarja ekstremen (vendar popolnoma realen) primer, ko profesor, ki na popravnem izpitu »vrže« dijaka, zaradi česar razpade razred (zaradi premajhnega števila dijakov), sam postane tehnološki višek. Tako profesor praktično sam sebe, nenamerno, iz etičnih razlogov, »odzaposli«. Ali v današnjih časih res lahko pričakujemo tako moralno držo profesorjev, je verjetno zgolj retorično vprašanje. Posledica tega je lahko vsiljena krivičnost, ko na primer dijak »ogroženega razreda« naredi popravni izpit z 10 odstotki doseženih točk, medtem ko dijak iz drugega razreda tega ne naredi s 40 odstotki točk.
V tej vnaprej izgubljeni borbi za vsakega dijaka pa so profesorji in šole porinjeni v še eno bizarnost. Na marsikateri šoli tako že profesorji sami dijake, ki niso naredili popravnih, pozivajo, naj si z izmišljenim zdravniškim opravičilom zagotovijo še tretji rok popravnih izpitov. Škoda, sprenevedanje in sporočila, ki jih na dolgi rok s tem dajejo šole, so praktično neizmerljivi, saj jih na ta način v najbolj občutljivih letih učimo, da se goljufija splača.
Posledično dijaki vedno manj delajo, vedno manj znajo in se vedno bolj neprimerno vedejo. V svoji resigniranosti se tako, globoko pod svojimi zmožnostmi, vpisujejo na še manj zahtevne šole, za katere sami pravijo, da »na njih lahko padeš samo po štengah«. Tako je na primer dijak, ki se je po treh letih »spanja« v prvem letniku prepisal na eno takih šol, sedaj srečen, saj ima tam »dobre« ocene. Na vprašanje, ali še vedno »slini mize«, pa odgovori, da ne, saj sedaj (med poukom) spi doma.
Vsi se zavedamo, da drvimo vedno nižje, vendar nihče ne zna presekati tega usodnega kroga, ki pa se vrti vedno hitreje. Sedaj se ne sprašuje več, ali, ampak samo, kdaj nas bo vrtinec posrkal.
Zato me preseneča, da nihče od odgovornih ne vidi enostavne logike in njenih posledic, da na tak način ne deluje prav nič na tem svetu. Na pogorišču te situacije bodo namreč preživele samo tiste »ta prebrisane« ali tiste »ta močne« šole, medtem ko bodo šole, ki ne želijo slediti uničujočemu krogu popuščanja in poneumljanja, propadle ali pa se v zadnjih izdihljajih pod prisilo »prelevile«.
Tolstoj v Vstajenju opisuje dogodek premeščanja zapornikov po neznosni vročini, ki ga dva zapornika nista preživela. Vendar kljub dvema mrtvima za smrt ni nihče kriv, saj so guverner, pazniki in zdravnik le opravljali svoje delo. Tolstoj je že davno prepoznal problem sistema, v katerem, namesto da bi pred seboj videli ljudi in svoje dolžnosti do njih, vsi zgolj opravljajo zahteve svojega dela.
Nekaj podobnega (brez smrtnih žrtev sicer) se dogaja tudi v našem šolskem sistemu, kjer vsak zgolj opravlja svoje delo, šolstvo pa brede vse globlje. Za to ne moremo obtožiti ne ministra, saj mora gledati na omejene finance, ne zaposlenih na ministrstvu, ki zgolj izpolnjujejo svoje naloge, ne profesorjev, ki popuščajo, da imajo kolikor tolikšen mir in službe za naslednje leto, in ne nazadnje niti dijakov, ki so se navadili, da lahko skoraj brez truda prilezejo vsaj do mature.
Dokler ne rešimo tega problema, so vse druge (čeprav lahko dobre) debate (o spreminjanju načina dela) drugotnega pomena, saj je to osnova, ki sploh omogoča, da se šola realno spoprime s problemi permisivnosti (predvsem postavljanjem meja) in zastarelega šolskega sistema. Šele potem lahko realno razmišljamo, kako povečati vključenost in sodelovanje dijakov med poukom, kako jih poučevati, kot pravi profesor Richard E. Boyatzis, avtor teorije ICT (Intentional Change Theory), na način, da izzovejo svoje sanje, ter da se določijo jasne vloge in odgovornost dijakov, učiteljev kot tudi staršev.
SAŠO PUPPIS, dolgoletni profesor informatike