V parlamentu so pred leti sprejeli zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS). Zdi se, da zakone pišejo le za »rajo«. Poslanci Tanko, Möderndorfer, Tonin in Brunskoletova se afnajo s tujim izrazom »hearing«. Zlasti J. Tanko je nepoboljšljiv. Tudi nekdanji poslanec, ki priložnostno predava v parlamentu, opozarja redke poslušalce, kaj je mogoče videti na »slajdu«. Evropska poslanka, ki »gostuje« v domačem parlamentu, ne ve, kako v slovenščini rečemo »skateboardu«. »So what« je pa tako in tako že v analih slovenskega političnega snobizma. Da o rabi dvojine (»sva šle«, »bova govorile«), neoporečnem vikanju (»ste bil«, »ste bila«) in nikalnem rodilniku v parlamentu sploh ne govorim. Je pa res, da je parlamentarcem mogoče pogledati skozi prste, če celo Zvezdana Mlakar na tv ne obvlada dvojine (»sva se pogovarjale«).
Znanost in šolstvo naj bi po logiki stvari bila temeljna skrbnika oblikovanja, negovanja in bogatenja nacionalnega jezika, ki je temeljni identitetni znak samostojne slovenske države. Kot v posmeh logiki, etiki, zakonu (ZJRS) in narodnostnemu ponosu fakulteta s Kodeljevega, ki v svojih prostorih organizira mednarodni strokovni/znanstveni posvet, za uradni jezik razglasi angleščino. In slovenski udeleženci morajo svoje prispevke pripraviti v angleškem jeziku. V Bruslju je slovenščina uradni jezik, na Kodeljevem to ne more biti.
Druga institucija, ki je (naj bi bila) po logiki stvari zadolžena za neoporečno širjenje jezikovne kulture, je zavod za šolstvo RS. Saj ni res, pa je! Zavod prireja seminarje za skupinski in individualni »coaching«, organizira projekte individualnega »coachinga«, brezplačno izvaja »coaching« za določeno število ljudi in prepričuje slovensko učiteljstvo, da je »coaching« velik »potencial v podpiranju posameznikov pri kariernih odnosih in pedagoškodidaktičnih izzivih«. Seveda je samoumevno, da bodo udeleženci seminarja v »coachingu« ta »nobel« izraz širili na svojih šolah. Kot šolnik ne razumem, kaj sploh je »coaching«, ki ga zavzeto širi zavod za šolstvo, hkrati pa tudi ne dovolim, da me nekdo posiljuje s tem izrazom. Vem, da je »coach« v našem športnem jeziku trener, zato uporabljamo ta izraz. Res pa je, da se tudi v športu nekateri slovenceljni afnajo s »coachem«. Takole si mislim: če na zavodu za šolstvo, kjer naj bi bili sami »kompetentni« ljudje, ne zmorejo poiskati domače ustreznice za barbarizem »coach«, se pa res vse neha. Kako naj učitelji vzgajajo šolarje v domoljubju in spoštovanju maternega jezika, če zavod za šolstvo ni zgled? Seveda me tudi zanima, kaj na vse to pravi zavodov svetovalec za slovenski jezik. Kaže, da pedagoška stroka skrbi za materni jezik ne jemlje resno. Tudi direktor državnega izpitnega centra sicer v slovenščini pojasnjuje izboljšave v šolstvu, a hkrati Slovencem, ki slovenščine ne bi razumeli, popolnoma po nepotrebnem pomaga v oklepajih z izrazi »evidence-based, theory driven, lex artis, lex specialic, lege artis«. Če ne gre za snobizem, gre za psihološki problem. Tertium non datur!
Še večji križ je s športniki in športnimi organizacijami. Združenje »skihiking« (slov. hoja, sprehajanje na smučeh) v sodelovanju z Alpino Žiri oglaša »Nordic Backcountry Skiing«. Tudi nekateri novinarji so »biseri«. V Dnevnikovi prilogi Oddih pisec Klemen Peranič »plemeniti« športno izrazje s tujimi in slengovskimi izrazi hydrospeed, supanje (iz kratice SUP, ki v angleščini pomeni Stand up Paddle), zorbanje, vejkanje, bajk park, drča s tubami (iz angl. tubing), paintball, bungy, flying fox, zip-line park in karabin. Za vse navedene tuje izraze in popačenke imamo domače izraze. Verjamem, da pisec tega ne ve, toda urednik in lektor bi vendarle morala preprečiti to nesramno posiljevanje maternega jezika. Nič boljši ni govorec jutranje radijske kronike, ki nam vsiljuje tuj izraz »final four«, čeprav imamo zanj kar štiri domače sopomenke. Na Bovškem je skupina slovencljev ustanovila »Extreme Sports centre«, ki oglaša »canyoning, hydrospeed, bungy jumping in team building«. Za vse tuje izraze imamo seveda domače ustreznice. Postavlja pa se tudi vprašanje, katera upravna enota registrira domače društvo s tujim imenom. ZJRS namreč tega ne dovoljuje. Slovensko podjetje Unior, d.d., je slovenskim deskarjem pripravilo program »Rogla Performance Camp«. Ni mi jasno, zakaj se sicer odličen novinar Poleta afna, ko piše, da je Amerika ustvarjena za »road trip«. Slovenski športnik, ki bi rad kar pokojnino za olimpijsko kolajno, v svojem športnem taboru uči otroke »vejkbordat« (wakeboard, deskanje z vleko). Ne gre spregledati, da tudi planinsko društvo Domžale na spletnih straneh občuje z bralci v nekakšni polomljeni pol angleščini in pol slovenščini. Kje je že Jakob Aljaž z druščino slovenskih gornikov, ki so se nekoč borili za slovensko podobo naših gora. Na preteklem evropskem košarkarskem prvenstvu nas je iz dneva v dan razveseljeval »strokovni komentator« Jaka Daneu z izrazom »pick and roll«. Uredniki in lektorji pa nič…
Da osrednja televizijska hiša ne opravlja vedno vzorno svojega jezikovnega poslanstva, je bolj ali manj znano. Skoraj mi je zaprlo sapo, ko je menda umetnostna zgodovinarka na poučni tv-oddaji o Picassu povedala, da ji slikar »v tem smislu daje en power«. Če že gostujočim strokovnjakom pogledamo skozi prste, pa tega ni mogoče poklicnim hišnim govorcem. V oddaji Dobra ura še »zeleni« voditelj govori o »rivajvanju«. Toda kdo bi mu zameril, če celo »veliki« Boštjan v svoji oddaji obvešča, kaj se je dogajalo »na after partiju«, če se nadebudni tv-voditelj v oddaji Dobro jutro pod Prešernovim spomenikom pači s »televoutingom«. Še slabše je, da mi RTVSLO z elektronsko pošto sporoča »Your message was read on Tuesday«. Slovenska nacionalna televizija torej posluje s Slovenci v angleščini, čeprav je na Slovenskem uradni jezik slovenščina. Ostajam brez besed… znanec psihoanalitik pa se le nasmiha, ker menda vse razume.
Tudi znana bolnišnica ne zaostaja v »posodabljanju« slovenščine. Novinarka v Dnevniku poroča, da se je slovenjgraška bolnišnica odločila za »outsourcing čiščenja in kuhanja«. Od novinarke tudi zvemo, da na mariborski univerzi redno potekajo dogodki z imenom »out of the box«. Pričakovati je, da bodo prihodnji diplomanti v svojem poznejšem življenju prav tako prirejali »out of the boxis«. Vsaj od novinarke bi pričakovali, da novo koroščino in štajerščino prevede v prebavljiv slovenski jezik.
Na javni tribuni Slovenski jezik in kulturna identiteta v Evropski uniji (2003) je bilo rečeno: »Evropa nam ne bo uničila jezika, saj se iztrebljanja lastnega jezika pridno lotevamo kar sami.« Če afnanja s tujimi izrazi ne gre zameriti preprostim in manj izobraženim ljudem, obrtnikom in kramarjem, pa zaslužijo grajo tako imenovani (domnevni) intelektualci, ki nastopajo v gornjem zapisu.
SILVO KRISTAN
