Hibridna generacija

Glede na pridobljene rezultate menim, da govorimo o generaciji, ki je avtentična mešanica idealizma in pragmatizma. Gre za dva koncepta, ki se zdita nasprotujoča in za katera je zgodovina pokazala, da nista bila uspešna. Še nedolgo nazaj smo videli, da niti protesti, umetnost na ulicah ali hiperbolična retorika ne morejo prinesti sprememb za boljšo prihodnost. Veliko mladih ni odšlo na ulice, kar pa ne pomeni, da niso aktivisti, pomeni le, da ima danes aktivizem atipične oblike. Dogaja se prek interneta, med individualnimi srečanji in s pomočjo ustanavljanj skupin in organizacij. Aktivizem je postal manj viden, a je bolj praktičen in učinkovitejši. Tudi statistike pravijo, da je za mlade v Sloveniji značilna visoka raven protestne politične participacije, čeprav se bistveno manj zanimajo za politiko kot njihovi vrstniki v EU. Tovrstna participacija se kaže predvsem v nekonvencionalnih oblikah, povezanih z informacijsko tehnologijo. Pozitivne izkušnje iz preteklosti, da ekstremne akcije spremenijo družbo, so padle v vodo. In kaj je priplavalo na površje?

Mladi se vse manj prilagajajo abstraktnim vrednotam, vedno manj se pretvarjajo, da so del masovnih zahtev, in postajajo čedalje bolj aktivni. Tezo o družbeni apatičnosti mladih so ovrgle vse tri nacionalne analize. V zadnjih trinajstih letih se je pripravljenost mladih za sodelovanje v prostovoljnih akcijah, ki bi izboljšale njihov položaj, močno povečala. Enako velja za njihove aktivnosti na področju športa, kulturno-umetniškega delovanja in drugih interesnih področjih, pri čemer vedno manj časa namenjajo spremljanju tovrstnih vsebin, več pa angažmaju. Njihov čas, labirint pritiskov in vsiljenih zunanjih podob, ki bi moral postati del njihove realnosti, imenovane neoliberalna družba, počasi, a vztrajno izginja v iniciativah, ki jih navdajajo s smislom in vizijo. Na podlagi podatkov o njihovem angažmaju in tendencah svetovnih mladinskih gibanj lahko ugotovimo, da mladina že ustvarja novo družbeno realnost. Potreba po ponotranjenju zunanjega sveta, ki vsiljuje drugačne ideale in mišljenje, se umika vzporedno z njihovim aktivnim delovanjem.

Kaj lahko pričakujemo? Ne glede na to, ali imenujemo to generacijo digitalna, milenijska, generacija »y« ali generacija »mi«, je zanjo tako v slovenskem kot svetovnem merilu značilno, da je najbolj izobražena, ustvarjalna, globalno ozaveščena, tehnološko usposobljena, povezana, tolerantna in angažirana. Res je, večina mladih v Sloveniji ne zaupa političnim elitam, vendar ostajajo glede svoje osebne in družbene prihodnosti približno enako naravnani, kot so bili pred trinajstimi leti: kljub temu da svojo kariero začenjajo v času krize, jih za njihovo lastno prihodnost ne skrbi, a do prihodnosti naše družbe ostajajo pesimistični. V primerjavi z drugimi starostnimi skupinami so bolj zadovoljni z življenjem, čeprav so se jim povečali občutki nelagodja, vezani na pomanjkanje denarja, stanovanjsko problematiko, zaposlitev in neizvajanje zakonodaje v državi. Generacija, ki ima rada spremembe in jo slednje tudi nenehno preoblikujejo, je edina generacija, ki izhaja iz predinternetne dobe, medtem ko sama živi že globoko v internetni dobi, razume najboljše iz prejšnjega in najboljše iz novega sveta, a njeno realnost predstavlja mešanica obojega. To je generacija, ki je postala hibrid.

Na podlagi teh značilnosti imenujem to generacijo, za katero menim, da je nosilka pragmatičnega idealizma, hibridna generacija. Generacija mladih, ki se zaveda, da je za družbeno spremembo potreben plan, notranje in zunanje delovanje v vseh organizacijah. In morebiti je ravno to tisto, kar bo naredilo pričujočo generacijo avtentično – da v sebi nosi spoznanje, da bo do sprememb, kot so se zgodile leta '68 ali '88, prišlo na drugačen način. Očitno ne s pomočjo masovnih protestov in postavljanja radikalnih zahtev. Glede na aktivnosti in način povezovanja mladih lahko sklepamo, da bodo njihova prizadevanja dolgoročna, spremembe pa evolucijske. Te niso usmerjene na en dogodek ali en cilj, ampak so razpršene na različna polja družbe. In ker se enormna količina sprememb dogaja hitro in intenzivno, je nemogoče določiti, kdaj so se pravzaprav začele, kaj je bil njihov sprožitveni dogodek – v tej hitrosti ji bodo velike institucije izredno težko sledile. Zato bo prihodnost v rokah majhnih, fleksibilnih in inovativnih organizacij, ki se ne bodo povezovale centralistično, ampak distribucijsko. Mladi imajo vsa potrebna znanja, orodja, lastnosti in druge predispozicije, da bodo to uspešno izvajali. Na svoji strani nimajo samo izkustva dveh svetov, ampak tudi biologijo.

Nevrološke in psihološke raziskave so pokazale, da sposobnost inovativnega reševanja problemov slabi s starostjo kakor imunski sistem, da so mladi že po »naravi« nagnjeni k radikalnim spremembam in da sposobnost logičnega sklepanja doseže vrh pri starosti 28 let. Govorimo še o enem razlogu več, da vladajoča generacija spremeni pogled na mladino, ki je zmožna hitreje in lažje vnašati spremembe v utečene družbene procese. Kar pomeni, da je treba prenoviti celoten izobraževalni sistem, ki bo mladim naložil pravo delo. Da bi bilo to mogoče, je najprej treba spremeniti stališče do znanja: mladi se ne učijo zato, da bi ustvarili in proizvedli več, »več« že imamo, ampak ustvarjajo zato, da se lahko naučijo več. Kako bo izobraževalni sistem dal mladim več, če so analize pokazale, da ga sami ocenjujejo za prijaznega in nezahtevnega? In če temu dodamo dejstvo, da je delež mladih pri nas, ki so sicer vključeni v izobraževalni sistem, zadnjih trinajst let naraščal bistveno hitreje kot v drugih državah EU, dobimo končen »družbeni proizvod« v obliki tako imenovane ultraprijazne izobražene študentske populacije. In večina tistih, ki imajo vendarle delo, dela zunaj strokovnih okvirov svojega izobraževanja.

Čeprav so mladi angažirani, ni pričakovati, da jim bo vladajoča generacija dala podporo, da postanejo njihovi uspešni nasledniki. Zato posledice obotavljanja in kobacanja vladajočih rezultirajo tudi v statistično izmerjenem nezadovoljstvu mladih s politično elito, ki kaže v zadnjih trinajstih letih močan padec. Dejstva, da se mladim odmika tudi doseganje ključnih mejnikov odraslosti, kot so redna zaposlitev, odselitev od staršev in ustvarjanje lastne družine, ne izboljšujejo nastale situacije. Če bo želela ali ne, vladajoča generacija se bo morala kmalu postaviti bliže mladini – potrebovala bo njene učinkovite, hitre in drugačne rešitve. Zato je nujno, da postane do nosilcev drugačnosti tolerantna. Da mladini dolgoročno odpre prostor, v katerem bodo položaji, z dejanskim odločanjem in dejanskimi finančnimi sredstvi, na voljo tistim najboljšim mladim vizionarjem in operativcem, ki se zavedajo, da biti mlad in samozavesten ni dovolj, da je pomembno pravo razmerje med učenjem in inovativnostjo ter da sta ignoranca in pobuda pri tem nevarni kombinaciji.

Delujemo v obdobju velikih in naglih ekonomskih in družbenih sprememb, pri čemer se Slovenija družbeno in gospodarsko-politično pravzaprav šele razvija. Glede na to, da se je v zadnjih trinajstih letih število mladih v Sloveniji zmanjšalo za več kot 10 odstotkov, medtem ko lahko v naslednjem desetletju pričakujemo kar 20-odstotni upad, medtem ko se bo do leta 2050 število starejših prebivalcev od 65 let na eno mlado osebo skoraj potrojilo, bo družbena odgovornost še toliko bolj na plečih mladih. In če bodo slednji pri tem izkoristili svojo lastnost konstruktivnega ravnanja, značilno angažiranost, vse pozitivno, kar o njih govori statistika, bodo njihovi ukrepi sistematični, učinkoviti in sistemsko zdravi. Ker se bo torej število mladih »naravno zmanjšalo«, nekateri očitno mislijo, da se bo »krasni novi svet« zgradil kar sam.

Delež mladih, ki sebe dojemajo kot brezposelne, je še pred trinajstimi leti znašal malo manj kot 20 odstotkov, medtem ko danes znaša skoraj 40 (pri čemer so podatki Eurostata nižji in znašajo nekaj manj kot 30 odstotkov). Situacijo še dodatno poslabša dejstvo, da vzporedno s tem vse od leta 2005 narašča pripravljenost mladih za sprejemanje začasnih in mizernih zaposlitev. Tu smo na lestvici EU na piedestalu. Vendar bodimo maksimalno objektivni: zakaj jih je kljub temu le četrtina pripravljena na migracijo znotraj Slovenije, medtem ko jih je kar tretjina pripravljena emigrirati v tujino – kjer pa očitno ne ostanejo oziroma tja sploh ne gredo? Delež mladih, ki emigrirajo za čas, daljši od 12 mesecev, sicer vse od leta 1998 narašča, je pa kljub temu še vedno praktično zanemarljiv in pod evropskim povprečjem. Razlog? Statistika odgovarja, da mladi ne realizirajo svojih odhodov v tujino zaradi pomanjkanja finančnih sredstev.

In ko se tako lovimo med statističnimi podatki, koliko je ali ni naša mladina finančno potisnjena na rob, nam statistika postreže še z enim zanimivim podatkom: mladi so z materialnim položajem relativno zadovoljni in stopnja tveganja revščine je med mladimi v Sloveniji opazno nižja od stopnje tveganja, s katero se soočajo njihovi vrstniki v EU. Vzrok temu seveda ni dobro funkcioniranje slovenskega trga, ampak dobro delovanje družin, ki mladim ponujajo podporo. Hibridna generacija je očitno hibridna v vseh pomenih besede – tudi v finančnem.

Živimo v družbi, kjer stvari niso več črno-bele, ampak pokrite s sivim plaščem. Vsekakor je vladajoči eliti lažje, če se mladi poistovetijo z apatijo in nemočjo. Ljudje se hitreje odločijo »prav« v »skrajnih« razmerah, kjer je najboljša rešitev samo tista, ki je na razpolago. Tista, v kateri lahko še naprej živimo kot ena velika srečna družina ubogih malih jazov, ki zapleše alpsko poskočnico vsakič, ko kateri izmed njih pade. Medtem pa alpsko poskočnico plešejo v predalih vlade tudi za mlade pomembni dokumenti, kot sta Izvedbeni načrt resolucije o nacionalnem programu za mladino 2013–2022, Jamstvo za mlade… In ker se nič ne zgodi, utegnejo mladi pripraviti še kakšno resolucijo, še več posvetov in še več zahtev.

Koliko mladih opravlja delo, za katero so se izobraževali, koliko jih je za delo, ki ga opravljajo, plačanih, in koliko različnih del opravljajo? Čas je, da vladajoča generacija mladih ne zavaja več s kvaziretoriko in obljubami ter da spozna, da so zaposlitveni načrti v obliki enoletnih, enomesečnih in »ne vem koliko mesečnih zaposlitev« pesek v oči. Da so mladi, ki so rojeni v starem sistemu, živijo pa v novem, angažirani, aktivni, sposobni in optimistični, četudi menijo, da se državi brez korenitih sprememb obeta pesimistična prihodnost. Da od njih ne potrebujejo vsega, le podporo v obliki prostora za razvoj, v katerem bodo znali naprej sami.

Mladi ljudje niso samo naša najboljša motivacija, da lahko uresničimo sanje o boljši družbi in prihodnosti, so pravzaprav edini, na katere lahko računamo.