Avtoritarni sledilci

Prispevek, ki se sklicuje na kanadskega profesorja psihologije in njegovo knjigo The Authoritarians, obravnava tri pojme: avtoritarnost, avtoritarna osebnost, avtoritarni sledilci. Iz prispevka izvemo, da so navedeni pojmi že »del repertoarja psihološke znanosti, morda celo psihiatrije, avtoritarci pa predmet znanstvenega preučevanja«. Prispevek torej ni politični pamflet, ampak strokovni oziroma znanstveni oris avtoritarnosti. Epicenter obravnavanega škodljivega družbenega pojava je avtoritarna osebnost. Slovar tujk pridevnik avtoritaren pojasni kot oblasten, nasilen, samovoljen, terjajoč brezpogojno pokorščino. Angleški pridevnik »autoritarian« v slovenščini pomeni tudi »diktatorski«. Če je vodilni politik avtoritarna osebnost, se slabo piše demosu, ki se zavzema za demokracijo oziroma za oblast ljudstva. Toda avtoritarna osebnost nima temeljnih pogojev za svoj razmah, če nima avtoritarnih sledilcev (angl. authoritarian followers). Kanadski psiholog celo zapiše, da je avtoritarec »le komična figura, če ni za njim vala privržencev, ki ga vzdignejo na prestol«. Zato je razumljivo, da je osebnostni profil avtoritarnih sledilcev predmet psihološkega (in menda celo psihiatričnega) proučevanja.

Kanadski profesor psihologije (povzeto po reviji) ugotavlja, da je »za avtoritarne sledilce značilno, da nekritično podpirajo dobro etablirane družbene avtoritete… Svojim idolom verjamejo ne glede na njihova dejanja, ne glede na njihovo poštenje, koruptivnost in celo zla ravnanja… Posebej neprijetna lastnost je 'avtoritarna agresivnost'… Gre za obliko sovražnega vedenja… Znotraj sebe imajo zaklenjen pravi vulkan agresivnosti in v razburkanih trenutkih bodo začeli izvrševati resna nasilna dejanja…« (op.S.K.: Znani primer udarca sodnice, ki je vstopala v sodišče, potrjuje zadnjo napoved). Pisec omenjenega prispevka, ki se sklicuje na kanadskega psihologa, našteje tudi nekaj naslednjih, »z mnogimi eksperimenti potrjenih psiholoških značilnosti avtoritarnih sledilcev«: težave pri logično deduktivnem mišljenju in empiričnem sklepanju, nekonsistentna in kontradiktorna stališča, dvojni standardi, hipokrizija (hinavščina, licemerstvo), slepota za lastne pomanjkljivosti, globok etnocentrizem, dogmatično mišljenje, ki ne dopušča dvoma v 'svoj prav'… Sledilec želi slepo ubogati, verjeti in pripadati svojemu idolu, ker je nekritičen in mu je pasje vdan… in tako naprej. Avtoritarni voditelji seveda spretno izkoriščajo »podporno bazo« svojih avtoritarnih sledilcev. Brez njih bi bili le »komične figure«. Ni razloga, da kanadskemu psihologu ne bi verjeli (saj vendar ni naš, ne bel, ne črn, ne rdeč). Hkrati se tudi zdi, kot da bi nekje iz vesolja (goreče sveče pred sodiščem so mu zagotovo v pomoč) opazoval malo Slovenijo in jo začel znanstveno proučevati.

Zagotovo za demokratično družbo avtoritarnost oblasti in kandidatov za prevzem oblasti nista dobri. Še več: avtoritarnost ni dopustna. Zato avtoritarnosti, v vseh njenih delih, ne bi smela podpirati ne politika, ne družina, ne šola, ne delovno mesto in ne civilna družba. Zagotovo ima šola pri tem eno pomembnejših vlog. Kar se Janezek nauči, tako Janez pozneje ravna. Zato se zdi, da je eden osrednjih vzgojno-izobraževalnih ciljev sodobne državljanske in etične vzgoje, ki jo najdemo v šolskih predmetnikih, izobraziti in vzgojiti kar največ kritičnih državljanov in kar najmanj avtoritarnih sledilcev. Za šolo torej kar precej dela!

Osebnostni profil tako imenovanih avtoritarnih sledilcev je deloma mogoče razumeti. Domala vse osebnostne lastnosti so razporejene vzdolž Gaussove krivulje, ki ponazarja normalno razpršenost različnih lastnosti posameznikov v populaciji. Preprosteje povedano: ljudje smo različni. Razporeditev občestva vzdolž celotne Gaussove krivulje je torej bolj ali manj naraven pojav. Res pa je, da en rep Gaussove krivulje ocenjujemo vrednostno manj pozitivno, drugega bolj. Eni berejo več, drugi manj. Eni so bolj izobraženi, drugi manj. Eni so bolj kritični, drugi manj. Tudi etične vrednote posameznikov so razporejene po modelu Gaussove krivulje. Pa vendarle nekaj moti. Moti namreč to, da so se na južni strani Alp na tistem repu Gaussove krivulje, kjer se drenjajo tako imenovani avtoritarni sledilci, znašli tudi srednješolski maturanti in pozneje falirani študenti, inženirji, doktorji znanosti, univerzitetni učitelji, pesniki, sodniki… in celo moralnega teologa najdemo tam. To pa za narodovo smetano zagotovo ni dobro.

Ko sem že pri pisanju, naj kot aktivni državljan dodam še svoje laično izvirno razmišljanje o tako imenovanih avtoritarnih sledilcih, ki dandanašnji z različnimi domisleki in prevratniškim govorom poskušajo spodkopati sodno vejo oblasti. Naučili so me, da poznamo tri veje oblasti: zakonodajno, izvršilno in sodno. Resda so med seboj neodvisne, vendar v skupni službi države in njen troedini temelj. Po logiki stvari je rušenje ene veje razumeti kot rušenje države. In natančno to počnejo te dni slovenski avtoritarni sledilci. Rušijo državo, ki smo jo komaj dobili. Tudi s tem načeloma ni veliko narobe, postavlja se le vprašanje, kakšno oblast želijo sledilci. Menda ne oblast avtoritarne osebnosti, ki je opredeljena kot oblastna, nasilna, samovoljna, terjajoča brezpogojno pokorščino? O sancta simplicitas!