Izlazak iz kome kolosalna stvar

Raditi na akord čekati na stan

Sanjati o sreći, izricati sud

Živjeti na kredit, ispadati svaki put

Idemo, svi kreiraju tvoju kožu

Hajdemo, svi kreiraju tvoju kožu

Kukuriku koalicija je Zoranu Milanoviću pred dobrim mesecem za 45. rojstni dan čestitala v duhu časa - na facebooku in z zgoraj delno citirano pesmijo njemu priljubljene Azre Izlazak iz kome. Prebujanje se bo sicer zgodilo šele jutri, ko se bodo skupaj z nami tudi Hrvati odpravili na parlamentarne volitve, pospremljeno pa bo z vsemi glavoboli, ki jih je v minulih osmih letih "teme" na kup znesel vladajoči HDZ, ki ga po vseh anketah javnega mnenja čaka hud poraz. Zadnja raziskava RTL televizije na primerno širokem vzorcu 4000 anketirancev je pokazala, da bo zveza štirih opozicijskih strank, popularno poimenovana po restavraciji v Kastavu, kjer je bila skovana, osvojila 85 sedežev v 140-članskem saboru ter predsedniku socialdemokratske stranke (SDP) zagotovila trdno večinsko podporo na položaju bodočega premierja.

Britanski premierski model

"Če nas boste izvolili, in prepričani smo, da boste, to ne bo zato, ker nas imate radi, ampak ker nam dajete drugo priložnost za vodenje države," je Milanović na enem zadnjih predvolilnih shodov nagovoril volilce na Reki. Nedvoumno je spomnil na tako rekoč plebiscitarno podporo koaliciji okoli pokojnega prvega predsednika SDP Ivice Račana, ki je po volitvah leta 2000 državo izvlekla iz posledic vojne in mračnega tuđmanizma, nato pa se na naslednjih volitvah spotaknila, ker se ji je HDZ pod vodstvom Iva Sanaderja programsko povsem približala, sama pa ni izpolnila nekaterih bistvenih obljub - osumljenih za gospodarski kriminal in vojne zločine ni pripeljala pred sodnike, nezaposlenost je bila enormna, socialni položaj večine prebivalstva vse slabši, pravosodje pa je ostalo v mreži Tuđmanovih kadrov...

Ne le SDP s svojimi kikirikajočimi partnerji iz HNS, IDS in HSU, tudi nevtralni politični analitiki primerjajo zdajšnjo Hrvaško s tisto izpred dobrega desetletja in ugotavljajo, da je po ponovni daljši vladavini HDZ družbeno razbita, ekonomsko uničena, kulturno nedefinirana, moralno na psu. Stopnja brezposelnosti presega 12 odstotkov, število upokojencev je skorajda izenačeno s številom delovno aktivnih, demografska rast je negativna, ekonomska pa ničelna. Proračunski primanjkljaj znaša 20 milijard kun, zunanji dolg pa je dosegel celoletni družbeni proizvod. Milanović zato napoveduje, da bo kot verjetni novi premier najprej pregledal finančno krvno sliko države, pri čemer "želimo verjeti, da nas ne čakajo dolgovi in primanjkljaji, ki ne bi bili prikazani, kot se je to zgodilo v nekaterih državah EU".

Prva naloga nove vlade bo vzdržen in vendar ambiciozen proračun, ki naj bi bil sprejet do konca marca in bo odločilen za prihodnji hrvaški kreditni rejting. Za razliko od vse bolj popularnega tehničnega vladanja pa Milanović v primeru zmage na volitvah obljublja, da bo njegova vlada politična, s funkcionarji strank, ki so si zagotovili zaupanje volilcev, in brez nestrankarskih strokovnjakov. Čeprav vodje kukuriku koalicije zagotavljajo, da o imenih ministrov še ni bilo govora, bo nova vlada po Milanovićevem vztrajanju menda oblikovana bliže britanskemu premierskemu modelu kot kanclerskemu, o čemer so se pred časom razpisali hrvaški mediji. Koncept politične vlade je izbran zaradi odgovornosti, ki se pričakuje od ministrov, ter zaupanja, ki mora obstajati med njimi in premierjem; očitno pa bo četverica strank, ki se jim obeta skupna absolutna volilna zmaga, imela pri tem težave. V javnost so namreč že pricurljali prepiri okoli v sedanjem položaju države najpomembnejšega finančnega ministra in razmestitve strankarskih vodij.

Z dvanajstletnim stažem v politiki - prej strankarsko neopredeljen je nekega jutra konec leta 1999 brez kakršnegakoli namiga potrkal na vrata SDP v Zagrebu in podpisal pristopno izjavo - je Zoran Milanović dovolj politično zrel, da premosti porodne probleme koalicijskega osvajanja oblasti. Pred štirimi leti je bil očitno še prezelen, ko je na Sanaderjevo kampanjo za ponovni mandat s predvolilnim sloganom "Skupaj gremo naprej" odgovarjal, da "to vselej trdi oblast, ki ne najde boljšega sporočila volilcem" in da je isto govoril Slobodan Milošević. Nespretna primerjava skupaj z vzklikom "Konec je, Sanader, konec je" na predvolilnem zboru v Zaprešiću novembra 2007 ter oster obračun s kardinalom Bozanićem zaradi preveč odkritega navijanja Cerkve za HDZ so takrat SDP verjetno stali zmago.

Tokrat je vztrajno zavračal protiudarce na negativno kampanjo HDZ in premierke Kosorjeve s poudarjanjem, da se "želi pogovarjati o dejanskih problemih", zato so mu precejšen del kampanje očitali neprepričljivost in indiferentnost v javnih nastopih, na katerih sploh ni komentiral tekočih vprašanj ali pa se je nanje obregnil z zamudo. Nekateri komentatorji so tovrstno Milanovićevo nezainteresiranost razlagali kar z dejstvom, da so volilci obrnili hrbet HDZ in se mu zanje ni treba posebej truditi. V enem od televizijskih intervjujev je tako med drugim dejal: "Pripravljen sem prevzeti premierski položaj, če mi bodo državljani izrekli zaupanje. Pri teh stvareh pa je treba biti malce skromen. To je globoko in neznano morje in nikoli ne veste, kaj se bo zgodilo, če ne izplujete." Ni ravno motivacijsko, se je pa za razliko od leta 2007 izognil dvomu o krmarju v neznanem morju.

Po oceni Roberta Bradtkeja, takratnega ameriškega veleposlanika v Zagrebu, ki je letos pricurljala iz Wikileaksa, so bili hrvaški volilci glede SDP zmedeni zaradi svojevrstnega dualizma, ko je stranka namesto svojega šefa za premiersko mesto kandidirala Ljuba Jurčića, SDP-jevega nestrankarskega gospodarskega izvedenca, in spodbudila Sanaderja k resnemu vprašanju, koga misli postaviti za krmilo države.

In kdo je verjetni novi krmar Hrvaške v razburkanem morju korupcije, gospodarske stagnacije, javnih dolgov, brezposelnosti, a vendarle tik pred vrati Evropske unije, s katero bo pristopno pogodbo podpisala tik po volitvah? Zoran Milovanović, ki zatrjuje, da si ob morebitni zmagi ne bo lastil pravice, da podpiše pogodbo z EU, pri kateri nima nekih posebnih zaslug, je, kot pravi, "odrasel na zagrebškem asfaltu". Otroštvo je preživel na Trnju, precej nevarnem predelu, zloglasnem po pretepih mladoletnikov. Sam se jim je izogibal, a so ga nekatere praske spodbudile, da je kot najstnik treniral boks. Srednješolske klopi je drgnil v takrat elitnem Centru za upravo in pravosodje skupaj z nekaterimi danes uspešnimi hrvaškimi odvetniki, sodniki, bankirji in poslovneži.

V kabinetu Iva Sanaderja

Po vpisu na pravno fakulteto se je kot odličen študent uvrstil v štiričlansko ekipo, ki je sodelovala v tekmovanju vodilnih evropskih pravnih fakultet na mednarodnem sodišču v Haagu. Posledična obetavna akademska kariera ga ni zanimala, izbral je odhod v pravosodje in postal pripravnik na hrvaškem trgovinskem sodišču, že takrat z mislimi pri diplomaciji. Tako se je januarja 1993 znašel v kabinetu Iva Sanaderja, namestnika zunanjega ministra, ko je ministrstvo na pobudo Ivana Šimonovića, tedanjega asistenta na zagrebški pravni fakulteti, testiralo več mladih kadrov za bodoče diplomate. Pogovor je bil kratek, Milanović se je kmalu zaposlil v oddelku mednarodnopravnih poslov, nobeden od njiju pa verjetno ni slutil, da se bosta čez 14 let soočila kot tekmeca vodilnih strank na saborskih volitvah.

Šestindvajsetletni pravnik je obveljal za kakovosten kader z obetavnim profesionalnim vzponom, čeprav ni bil član vladajoče ali katere druge stranke. Leto dni po prihodu na zunanje ministrstvo je bil tako izbran za prvega hrvaškega državljana v mednarodnih silah. Zahvaljujoč znanju ruščine (poleg angleščine in francoščine) je v imenu Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi poldrugi mesec sodeloval v mirovnih silah v Gorskem Karabahu, enklavi v Azerbajdžanu, ki so jo po ostrih spopadih zavzele armenske enote. O nevarni misiji nerad javno govori, nedavno je to utemeljil z izjavo, da so se takrat (leta 1994) mnogi njegovi vrstniki bojevali za Hrvaško in bi zgodbe o težkem življenju med Azerbajdžanci in Armenci zvenele kot nepotrebno hvalisanje.

V drugi polovici devetdesetih let je Milanovića pot vodila v Bruselj, kjer je bil svetovalec hrvaški misiji pri EU in Natu, za revijo Nacional pa je pred leti potožil, da so jih tamkajšnji politiki in diplomati takrat obravnavali kot predstavnike drugorazredne države. V treh letih je verjetno tudi zato našel čas za diplomo iz evropskega prava na flamski univerzi, leta 1999 pa se je vrnil na zunanje ministrstvo. Tuđmanov režim se je majal, predsednik je bil na smrtni postelji, 33-letni nestrankarski državni uslužbenec pa se je decembra tega leta sprehodil do Praške ulice, se z dvigalom popeljal v peto nadstropje na sedež zagrebškega SDP in zaprosil za strankino pristopnico. Začela se je njegova politična kariera, v kateri je bil kmalu po Račanovi volilni zmagi leta 2000 imenovan za nacionalnega koordinatorja za Nato, prihod Sanaderja na oblast tri leta kasneje pa je dočakal kot pomočnik zunanjega ministra za politično multilateralo.

Ponudbe HDZ, da zamenja perje in nadaljuje delo v diplomaciji, je zavrnil, razmišljal o odhodu v odvetništvo, a se je odločil stopiti na Račanovo stran pri distanciranju od nekaterih starejših partijskih kadrov in se prebil v glavni odbor stranke. Po smrti prvega predsednika SPD je bil gladko spoznan za njegovega naslednika, čeprav so mu nekateri brez uspeha skušali poiskati neželeno srbsko poreklo. Prvi naskok na premierski položaj mu je sicer spodletel, a zdaj je zrelejši, predvsem pa je HDZ do te mere gnila, da mora odpasti. Priložnost bo Milanoviću očitno dana, kako jo bo izkoristil, pa v položaju, v katerem so Hrvati, ni odvisno samo od njega.