Svet so pravzaprav Evropska unija, ZDA in Rusija, njihovo skupno zgražanje nad obsodbo (sedem let zapora, triletna prepoved opravljanja uradnih funkcij in poplačilo povzročene škode) pa se razlikuje v pomembnih "niansah". Medtem ko iz Bruslja in Washingtona grmijo o politično montiranem procesu, je sopodpisnik plinske pogodbe Vladimir Putin neprijetno presenečen, ker se je pod vprašajem znašel "popolnoma zakonit akt", in se zato boji, da skuša Ukrajina enostransko spreminjati veljavno desetletno pogodbo.

Same Ukrajince po nekaj več kot tri mesece trajajočem sodnem procesu prevevajo različni občutki - da je njihovo sodstvo skorumpirano in daleč od neodvisnega, so prepričani tako rekoč vsi, da se je Timošenkova znašla v njegovem mlinu, pa je bilo sporno samo za kakšno tretjino med njimi. Druga tretjina obtožbe jemlje za upravičene, dokaj nenavadno pa je bilo, da kar tretjine sodržavljanov ni niti zanimalo, kaj se dogaja z njihovo ikono iz odmevne oranžne revolucije leta 2004 proti lažiranim predsedniškim volitvam v režiji takratnega premierja in kandidata Viktorja Janukoviča.

Junakinja oranžne revolucije

Timošenkovo njeni privrženci še vedno postavljajo na piedestal revolucije, ki je izzvala podkupljivo in mačistično barvano politično in gospodarsko elito, nakoteno po razpadu Sovjetske zveze in ukrajinski osamosvojitvi. Ostri napadi na oligarhe, ki so se povzpeli med vladavino Leonida Kučme, so ji že pred prelomnimi dogodki leta 2004 zagotovili popularnost med Ukrajinci, ki so leta životarili v razmerah gospodarske stagnacije in razvejane korupcije, čeprav si je tudi sama pridobila izjemno bogastvo v tranzicijskih devetdesetih letih v dvomljivo nadzorovanem energetskem sektorju in se leta 2001 na istem sodišču kot letos soočila z obtožbami o ponarejanju carinskih deklaracij in tihotapljenju plina med letoma 1995 in 1997.

Očitno je kot namestnica ministra za energetiko s čiščenjem koruptivno sklenjenih sporazumov v energetskem sektorju do te mere stopila na žulj svojim tranzicijskim tajkunskim sotovarišem, da so jo skušali s Kučmovo podporo izriniti z gospodarsko-političnega odra, a se je zatekla v novoustanovljeni odbor za nacionalno rešitev, ki se je prek gibanja za Ukrajino brez Kučme preoblikoval v Blok Julije Timošenko in se leta 2002 z 21 poslanci prebil v kijevski parlament. Gorečnost, prepletena s populizmom, je bila njen adut.

Od oranžne revolucije sem je Timošenkova izgubila precej svoje herojske popularnosti, zahvaljujoč tudi sporom z Viktorjem Juščenkom, s katerim sta v njej družno slavila. Končni zmagovalec takrat spornih predsedniških volitev ji je po sedmih mesecih na položaju premierke javno prek državne televizije očital, da je njena vladavina vodila v gospodarsko recesijo in politične konflikte znotraj vladajoče koalicije. V slednjem je bilo precej resnice, kar se je izkazalo po parlamentarnih volitvah leta 2006, ki so skozi frakcijske prepire znotraj oranžne koalicije pripeljale zgolj do "sovražnega" Janukovičevega ponovnega prevzema premierskega položaja ter dobro leto kasneje do izrednih volitev, ki so Timošenkovo vendarle vrnile na čelo vlade.

Oranžne vrste se tudi takrat niso strnile, a je predsednik Juščenko tako pospešeno izgubljal zaupanje državljanov, da se je Timošenkova pokazala kot edina resna tekmica leta 2004 že do tal potolčenemu Viktorju Janukoviču na lanskih predsedniških volitvah. Tesno poražena je tokrat za večino tujih opazovalcev pošteno izvoljenemu predsedniku očitala, da si je položaj znova prigoljufal, v nadaljevanju politične in tudi sodne bitke, ki se tokrat ni preselila na ulice, pa je izgubila večinsko podporo v parlamentu in s tem tudi položaj predsednice vlade.

Ko je odhajala v opozicijo, je Janukoviču obljubila, da mu bo zagrenila življenje v največji možni meri, in zaprisegla, da bo s svojimi privrženci "branila Ukrajino pred novo katastrofo, ki jo je doletela". Da Janukovič ni edina katastrofa za Ukrajino, pa je takrat dal vedeti odhajajoči predsednik Juščenko, ki je v ocenjevanju svojega petletnega mandata dejal, da je bila njegova "največja napaka postavitev Timošenkove na čelo vlade leta 2007". Mnogo bolj jo je vsekakor cenil njen ruski kolega Vladimir Putin, ki je takrat zatrjeval, da je "Timošenkova ženska, s katero se da sklepati posle".

Sojenje bivši ukrajinski premierki je pritrdilo Putinu, saj je bil posel, ki se je spočel iz plinske krize in v zimski hlad ovite Evrope na prelomu v leto 2009, očitno dober za Rusijo. Za Ukrajino morda ni bil slab, če se upošteva, v kakšnem položaju se je država znašla med ruskim plinskim kladivom in evropskim porabniškim nakovalom, bil pa je tehnično nedosleden, ker premierka zanj ni pridobila zahtevanega vladnega sklepa.

Dan po obsodbi ter sinhroniziranih evropsko-ameriških pritiskih na Janukoviča, ki da je orkestriral politični proces proti opozicijski voditeljici, pa je pricurljalo na dan tudi, da je preiskavo proti premierki sprožil takratni predsednik Juščenko. Njegova ocena je bila, da je sporazum med Gazpromom in Naftogazom zaradi previsoke dogovorjene cena plina v nasprotju s predsedniško direktivo o nacionalni energetski varnosti, generalnemu tožilcu pa je zadevo predal ukrajinski nacionalni svet februarja 2009, pol meseca zatem, ko je Timošenkova v Moskvi po peturnem sestanku s Putinom pristala, da bo Ukrajina z letom 2010 ruski plin plačevala po evropskih cenah. Tehnično gledano nova ukrajinska vlada in predsednik Janukovič zgolj nista posegala v proces, ki je že pristal v sodnem sistemu in ki je zaenkrat končan na prvi stopnji.

Evroameriški in ruski vik in krik

Glede na splošno stanje pravosodja v večini pokomunističnih držav so reakcije na sojenje in obsodbo Timošenkove v zahodnem svetu povsem razumljive. Neodvisnost sodne veje oblasti pač ni odlika teh tranzicijskih dežel, toda problem leži drugje in je dobro poznan tudi nam v Sloveniji. Timošenkova, še ne povsem oprana obtožb, da je leta 2004 skušala podkupiti sodnike vrhovnega sodišča, da bi iz pripora spravila nekega sorodnika, vse obtožbe na svoj račun dosledno razlaga kot politično motivirane, ne glede na to, od kod prihajajo. Po drugi strani pa je na sodišču uprizarjala pravi cirkus, med procesom tvitala s svojimi privrženci, omalovaževala resda mladega sodnika in ga enačila z mafijo, za dodatno zmedo pa so skrbeli poslanci njenega bloka, ki si jih sodnik ni drznil odstraniti iz dvorane.

Je pa sodišče tudi zaradi obremenilnega pričevanja bivšega oranžnega soborca Juščenka na koncu Timošenkovo spoznalo za krivo kaznivega dejanja prekoračitve pooblastil s hujšim oškodovanjem državnega ali javnega interesa in jo obsodilo na v kazenskem zakoniku za ta dejanja sicer najnižjo predvideno kazen iz 365. člena, a hkrati na najdaljšo v njem predvideno prepoved opravljanja uradnih funkcij.

Evroameriškemu in ruskemu viku in kriku ter čudenju nad sodbo navkljub politični analitiki ocenjujejo, da je proces škodoval predvsem predsedniku Janukoviču ter hkrati vrnil Timošenkovo v prenovljeni moči na ukrajinsko politično sceno. Bolje seznanjeni z dogajanjem v tamkajšnjem parlamentu tudi navajajo, da je ta v začetku oktobra pri dopolnjevanju kazenskega zakonika predlagani opozicijski amandma o dekriminalizaciji njegovega še za časa SZ spisanega 365. člena zgolj odložil na čas po sodbi Timošenkovi ter odprl vrata zgolj globi za nekatera v njem sankcionirana dejanja še pred obravnavo njene pritožbe. Če se bo to zgodilo še pred Janukovičevim napovedanim obiskom v Bruslju prihodnji četrtek, bo volk sit in koza cela, zagrožena prekinitev ukrajinskega integracijskega procesa z EU pa bo izpuhtela.

Ne bodo pa težave Julije Timošenko s sodišči, saj je proti njej in v ZDA zaradi pranja denarja, prevar in izsiljevanja zaprtemu bivšemu ukrajinskemu premierju Pavlu Lazarenku že stekla nova sodna preiskava zaradi stomilijonskih dolarskih poneverb podjetja Združeni energetski sistemi Ukrajine, katerega lastnica je bila v devetdesetih letih. Ko nas vsa evropska politična elita prepričuje, da se za dobrim konjem pač praši, se ob vseh sedanjih finančnih mahinacijah običajen človek nehote vpraša, v kakšen prah bi radi s kričanjem poskrili morebitne svoje grehe. Ukrajinskemu sodstvu res ni treba zaupati, a tudi Timošenkova je očitno daleč od njegove žrtve.