Morda bi takšen odhod očeta (bankrotiranega) nadškofijskega finančnega imperija kmalu romal v pozabo, če ne bi tega preprečil rimski tednik L'Espresso z objavo mednarodno odmevnega članka o tem, kako je 65-letni Krašovec izkopal večstomilijonsko luknjo v nadškofijski finančni sistem.
Krašovčevi so doma s skromne kmetije v Sodni vasi pri Podčetrtku. V družini z osmimi otroki - dvema sestrama in šestimi brati - samo eden ni izbral študija teologije. Po duhovniški posvetitvi leta 1972 se je Mirko vrnil v domače kraje, kjer je postal najprej duhovni pomočnik, potem župnik, nakar je prevzel župnijo Podčetrtek-Olimje. V prenovi župnije se je ambiciozni cerkveni mož izkazal kot poslovno izjemno spreten in iznajdljiv.
Njegov talent so kmalu prepoznali v mariborski škofiji. Krašovca so zadolžili za nadzorovanje gradnje škofijske avle s knjižnico, sodeloval je pri ustanovitvi orglarske delavnice, ki je zdaj klavrno zastavljena za dolgove škofijskega podjetja Gospodarstvo Rast. Vse zaupane naloge je udejanjil z odliko. Ko se je Rimskokatoliška cerkev po osamosvojitvi lotila ustanovitve Krekove banke, je bil Krašovec že ravnatelj gospodarske uprave mariborske škofije.
Nadzornik brez nadzora
"Ker naš pravni sistem ne deluje, ne moremo izterjati svojega denarja pri nesolidnih kreditojemalcih. Zato smo prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti. Zaradi takšnega neučinkovitega sistema si nekateri upajo več tvegati." To so besede Mirka Krašovca iz leta 1995, ko je bil predsednik upravnega odbora Krekove banke.
A je tudi Krašovec kdaj tvegal in to se mu je skoraj dvajset let zmeraj obrestovalo. Krekova banka je bila posel, s katerim se je Krašovec izstrelil v orbito, v kateri krožijo uspešni slovenski poslovneži in v kateri je užival ugled in spoštovanje, ki pripada gospodarju velikega premoženja. Banko, ki naj bi delovala na temelju ideje Janeza Evangelista Kreka, je Cerkev ustanovila konec leta 1992.
Krekova načela so veljala, dokler se ni pojavil primeren kupec za banko. Vodstvo Raiffeisen banke je sicer prisegalo na katoliško menedžersko filozofijo, ko je junija 2002 kupilo Krekovo banko in zanjo odštelo 35 milijonov evrov. Kmalu po prevzemu so s sten najprej sneli Krekove portrete, sledila so še razpela, nazadnje je banka leta 2007 iz svojega naziva izbrisala še Kreka. En simbol iz preteklosti pa je smel ostati - Krašovec je obdržal funkcijo častnega predsednika nadzornega sveta Raiffeisen banke.
Zelo vplivno vlogo je Krašovec odigral v procesu denacionalizacije, ki se je pri Nadškofiji Maribor zatikala zato, ker je hotela dobiti v naravi vrnjene tudi tiste objekte, ki so bili ob nacionalizaciji še nedokončani ali poprej delno porušeni. Z umirjenostjo, vztrajnostjo in trdo pogajalsko držo ter nenazadnje s pomočjo politike mu je navsezadnje uspelo pridobiti večino nepremičnin. "Upam si trditi, da bo tudi v prihodnje Cerkev boljši lastnik kot država," je leta 1997 napovedal v Družini. "Ponavljam pa: ne sme se slepo zaupati poslovodjem, ampak je treba postaviti dobre nadzornike."
Dobro obveščeni krogi vedo povedati, da je Krašovec zelo pozoren, dlakocepski in občasno tudi sumničav nadzornik. Zato so se vodstva Krekove banke pogosto menjavala. Pri sebi pa takšnega nadzora ni dopuščal. Javna skrivnost je bila, da je Krašovec nedotakljiva osebnost v mariborski nadškofiji. Nanj ni imel vpliva niti upogljivi mariborski nadškof Franc Kramberger. Zato ne preseneča, da o Krašovčevih poslovnih potezah Sveti sedež do nedavna (menda) ni vedel skoraj nič.
Z zdajšnjega vidika gledano je usodni korak finančnemu breznu naproti storil oktobra 2005. Gospodarstvo Rast, ki je v lasti mariborske nadškofije, je tedaj objavilo ponudbo za prevzem holdinga Zvon Ena, ki je nastal leta 2003 po nekajkratnem preoblikovanju pidov Krekove družbe. Holding je že tistikrat vodil sedanji predsednik uprave Simon Zdolšek, s katerim je Krašovec sodeloval že v časih, ko je bil Zdolšek finančni direktor časnika Slovenec.
Krašovec nikoli ni maral pozornosti javnosti, veliko bolj mu je godilo delovati v ozadju. Ob prelomu tisočletja pa je prelomil svoje načelo in se prvič in zadnjič politično izpostavil. Bil je namreč iniciator "civilnega gibanja" Državljanski forum, katerega člani so se aktivno vključili v proces združitve Slovenske ljudske stranke in Slovenskih krščanskih demokratov. "Zadnjih osem let smo zaskrbljeni nad oblastjo, ker požre marsikatero obljubo, izigrava zakone in ustavo," je ob predstavitvi foruma opozoril Krašovec. Njegovi tedanji sopotniki ga zdaj opisujejo kot enega najmočnejših motorjev združevanja strank SKD in SLS. V predsedstvu omenjenega Državljanskega foruma so bili med drugim še nekdanji rektor ljubljanske univerze Miha Tišler, Jure Zupan, kasnejši minister za visoko šolstvo, tedanja ustavna sodnika Peter Jambrek in Lovro Šturm pa tudi Mirkov starejši brat Jože Krašovec, poliglot in biblicist svetovnega slovesa.
O bogastvu Cerkve Mirko Krašovec ni rad razpravljal. "Bogata je le glede svojega poslanstva in programov ter namenov svojega delovanja," je zatrjeval. "Govorjenje o bogastvu je lahko v tem trenutku zelo nevarno ne le za Cerkev, pač pa za celotno slovensko državo."
V Cerkvi profit ni cilj, ampak le sredstvo za opravljanje poslanstva, je bila Krašovčeva krilatica, s katero je skušal utišati kritike njegovega ekspanzivnega gospodarjenja. Razlagal je, da pri poslovanju izhaja iz Svetega pisma, iz prilike o odgovornem gospodarju, ki mora talente pomnožiti. "Z večanjem bogastva sicer ni nič narobe, ne sme pa to postati naš cilj in samo sebi namen, temveč mora biti v dobro verske in družbene skupnosti," je zatrjeval.
K preoblikovanju Nadškofije Maribor v razvejan gospodarski sistem z močnimi težnjami po čim hitrejši rasti pa so ga gnali tudi drugačni, mnogo bolj človeški motivi. Ljudje, ki so dolgo let sodelovali z njim, domnevajo, da je bila gonilna sila njegovih potez tudi tekmovalnost z ljubljansko nadškofijo in želja dokazovati, kaj vse zmore doseči manjša in revnejša štajerska škofija. Krašovčevi uspehi so v Ljubljani kakopak sprožali zavist. Zato je tudi razumljivo, zakaj je Vatikan, v katerem ima ljubljanska centrala boljše stike, bankrotirane Mariborčane pustil na cedilu.
Nemočen proti "višjim silam"
Med razlogi, zaradi katerih je cerkveni Zvon Ena holding zabredel v insolventnost, Krašovec doslej ni priznaval svoje objektivne odgovornosti, temveč je še avgusta lani govoril o "višji sili". "Vse odločitve so bile ekonomsko utemeljene, na podlagi poslovnih načrtov in glede na dolgoletno prakso. Nihče ni pričakoval, da bo prišlo do takšne krize. To je podobno kot po požaru, ko moraš pač začeti znova," se je izgovarjal v intervjuju za Delo. Na vprašanje, kdo jim bo pomagal iz težav, je odgovoril, da je nadškofija povsem samostojna in se mora znajti sama. "Obstajata pa v naših krogih solidarnost in razumevanje za naše probleme."
Pri tem se je Krašovec najbolj uštel. Ljubljana, ki nikoli ni imela razumevanja za njegovo menedžersko početje, ni pokazala nobenega razumevanja. Nesolidaren je tudi Vatikan, ki je postal pozoren na mariborsko nadškofijo že leta 2007, ko se je zgodil zaplet v zvezi s pornografskim sporedom, ki ga je ponujal "cerkveni" telekomunikacijski operater T-2. Kasneje, ko je že postalo jasno, da potapljajoči se finančni holding vleče za sabo v brezno tudi mariborsko nadškofijo oziroma njeno podjetje, je Sveti sedež od nadškofa Krambergerja zahteval, da Krašovca zamenja, a naj bi nadškof to zavračal, ker da ne ve, kam bi lahko umaknil svojega ekonoma.
Zdaj je ekonom izgubil še svoje zadnje cerkvene podpornike in zaradi italijanskega članka pristal na enakem javnem prangerju kot v uvodu omenjeni slovenski tajkuni. Čeprav ni za razliko od njih nikoli skušal bogatiti lastnega žepa, temveč si je prizadeval izključno plemenititi premoženje nadškofije. Javnost mu bo to vsekakor štela v prid, od jeznih vatikanskih cerkvenih poglavarjev pa si zaradi te kreposti ne more obetati odpustkov za svoje finančne "grehe". Kazen zanje se menda že odmerja.
