Glede na to, da je Aleksander umrl star komaj 32 let, je osvajal države in dobival vojne izredno hitro. Oblast v Makedoniji je prevzel ob smrti svojega očeta Filipa II., ki so ga ubili na poroki njegove hčerke 336 pr.n.š. Aleksander je bil v različnih bitkah in vojnah dobrih dvanajstih let strah in trepet takratnega sveta. S prvimi vojnami je naprej zavaroval meje Grčije. Premagal je Tračane, Tribale in Ilire, potem pa še uporne Tebance, bojda jih je 6000 ubil, preostalih 30.000 pa prodal kot sužnje. Potem se je s kakimi 35.000 možmi (Grki, Makedonci, Tračani) lotil Perzije. V nekaj legendarnih bitkah, ki jih je sam vodil, je ponižal veliko številčnejšo perzijsko vojsko in njihovega kraja Dareja III. Po zmagah s Perzijci je imel odprto pot na jug in na vzhod. Zasedel je Fenicijo, Egipt in Babilon, skoraj brez boja. Potem se je z vojsko odpravil daleč na vzhod do dežel ob Indu. Aleksander ni nikoli izgubil bitke, znan je bil po uporabi tako imenovanih falang. Po Aleksandrovi smrti je njegov imperij razmeroma hitro razpadel.
Legendarni kartažanski vojskovodja je najbolj znan po spektakularnem vojaškem prehodu čez Alpe. Rimske legije je presenetil z napadom s severa, od koder ga niso pričakovali. Iz Španije čez Pireneje, Galijo in Alpe do Padske nižine je v petih mesecih (1500 kilometrov) prispelo 60.000 vojakov in 37 slonov. Rimljani so lahko računali na več kot desetkrat večje sile, a s svojo spretnostjo je nasprotnike trikrat premagal in ostal v Apeninih kar šestnajst let, Rima pa ni nikoli napadel. Veljal je za izrednega motivatorja, čeprav je poveljeval najemniški vojski.
Cezarjev veliki vzornik je bil Aleksander Veliki. Rimski diktator, kot pravijo zgodovinski viri, se je boril v različnih bitkah in vojnah predvsem zaradi političnih interesov in velike zadolženosti. V galskih vojnah, ki so skupaj trajale skoraj deset let, je osvojil 830 mest in premagal 300 plemen. Zmagoval je zaradi taktične spretnosti in izkušenosti, pa tudi brezkompromisnosti. Od šestih milijonov Galcev so jih ubili ali zasužnjili kar dva milijona in pol. Cezar je vdrl tudi v Britanijo, kasneje je slavil v državljanski vojni in osvojil Egipt.
Hunski vojskovodja velja za najbolj krvoločnega vojščaka vseh časov. Zgodovina pravi, da se je na prestol zavihtel tako, da je ubil svojega brata Bleda, da je pojedel svoja otroka in da je umrl na svojo poročno noč (ni povsem jasno, kolikokrat se je poročil) zaradi zadušitve s krvjo in alkoholom. V njegovem času je ozemlje Hunov segalo od Urala do Rena, od Donave do Baltika. Osvajal je vse, kar je lahko, za njim so ostajala trupla in ruševine. Najbolj so se ga bali Rimljani, čeprav jim ga je uspelo ustaviti, ko je hotel osvojiti Galijo in Carigrad.
Vojskovodja kurdskega rodu ni bil tako krvav vojščak kot njegovi sodobniki. Bil je politik, ki je s spretnimi akcijami postal sultan Egipta in Sirije. Bojem z jeruzalemskim kraljestvom se je celo izogibal, dokler ga niso do konca sprovocirali. Povod: kristjani so napadli in oropali romarje na poti v Meko. Čeprav je združena arabska vojska pod njegovim vodstvom zavzela Jeruzalem, je kristjanom še naprej dovolil obiskovati mesto kot romarsko pot. Ko je umrl, ni ostalo dovolj denarja niti za pogreb, vse je razdal revežem.
Oče sodobne Mongolije je združil sprta mongolska plemena. In potem je začel svoje osvajalne vojne. Njegove osvojitve velikih mest so se navadno končale s pokoli. Pobil je celotne dinastije vladarjev. In kaj je osvojil s svojo združeno vojsko? Največji imperij, ki je na vzhodu segal do Koreje in na zahodu do današnje Poljske. Eden najbolj genocidnih vojskovodij je iztrebil tangutsko cesarstvo, današnji Peking, kara-kitajski kanat, horezmsko cesarstvo, pregazili so Azerbajdžan, Armenijo in Gruzijo, uničili Kijev…
Veliki francoski strateg, general in cesar je prvi vojaški uspeh in s tem napredovanje v generala dosegel z zavzetjem pristanišča Toulon, potem pa je na čelu francoske vojske dosegel zasedel mnoge evropske dežele – tudi našo. Razglasil se je za francoskega cesarja in se po mnogih osvajanjih prvič zares uštel v pohodu na Rusijo 1812. Njegova utrujena vojska je bila potem poražena v bitki pri Leipzigu, ko se je vrnil z Elbe, so ga zavezniki dokončno sesuli pri Waterlooju. Zakaj, če je bil tako izvrsten strateg? Proti sebi je imel vso Evropo.
Verjetno se sodobnim zgodovinopiscem zdi Rommel najsprejemljivejši nemški taktik druge svetovne vojne, če ne zaradi drugega zato, ker je pomagal načrtovati atentat na Hitlerja. Njegova druga lastnost je bila za naciste korektno ravnanje z ujetniki. Heroj je postal že v prvi svetovni vojni, v drugi vojni pa se je specializiral za puščavo, kjer je spravljal zavezniško vojsko v obup. Leta 1944 so ga prestavili v Normandijo. Ko je Hitler izvedel, da Rommel ve za atentat nanj, mu je ponudil javno sojenje ali samomor. Rommel je vzel ampulo s strupom.
Ruski general in maršal Žukov je postal podčastnik še v prvi svetovni vojni, potem pa ga je Rdeča armada izšolala in leta 1939 je bil že poveljnik ruskih sil, ki so premagale Japonce. V drugi svetovni vojni je najprej izgubil pri Smolensku, potem pa obranil Moskvo. Bil je strateg vseh večjih sovjetskih zmag, še posebej bitke za Berlin. Čeprav je bil kar štirikratni sovjetski heroj, sta se ga hotela po vojni najprej Stalin in potem Hruščov na vsak način znebiti.
Čeprav je bil kasneje predsednik Združenih držav (1953–1961), se zdi Eisenhower celo pomembnejši kot poveljnik zavezniških sil v drugi svetovni vojni (1943–1945). Njegove so bile ideje pri puščavski vojni, pri izkrcanju zaveznikov v Franciji in pri končnih napadih na Nemčijo. Američani pravijo, da gre za človeka, ki je premagal naciste, vprašanje pa je, kakšna je njegova vloga pri Hirošimi in Nagasakiju. Eisenhower je leta 1950 postal prvi vrhovni poveljnik Nata – človek torej, ki si je izmislil sodobno vojskovanje.
