Vidim ga, pravim, kako medtem, ko sonce sramežljivo kuka izza okoliških hribov, on, Janez Janša, bega od ene naslovnice k drugi in nazaj in se sprašuje, kdo sem, od kod prihajam, kam grem. Četudi ne bere časopisov, dobro ve, kaj se skriva za tema podobama. Ve, da so za njima zgodbe, ki odgovarjajo na njegova vprašanja. Ve, da ljudje, ki o njem pišejo, za razliko od njega vedo o Janezu Janši vse. Oni razumejo vsako njegovo besedo, vsako misel, vsako potezo. Vse, kar reče in naredi, ima zanje neki smisel, in zaradi tega jim neskončno zavida. V Janezu Janši, kakor ga vidijo novinarji, namreč ni negotovosti ali strahu. Zanje je vse preprosto. Njih zanimajo zgodbe, dobra zgodba pa nastane takrat, ko se iz mogočnega, človeku nedoumljivega življenjskega kaosa izluščijo posamezni drobci, ki tvorijo neznatno, a za bralca logično celoto.
In tako on, Janez Janša, postane v zgodbi za naslovnico Reporterja narodnoosvobodilni borec, ki tudi po dvajset in več letih borbe za svobodo in demokracijo še vedno doživlja poraz za porazom. Njegovi domovini namreč še naprej vladajo strici iz ozadja, tajkuni, udbomafijci, pajdaški kapitalisti, komunajzerji, sile kontinuitete, tranzicijska levica, kvazilevičarski mediji in srbska mafija. Seznam okupatorjev, proti katerim se že desetletja neuspešno bori največji sin našega naroda, je vsak dan daljši in opravičuje vse. Še najlažje pa to, da Janezu Janši po vsem tem času Slovenije še ni uspelo osvoboditi, ji resnično zavladati in jo odrešiti vseh tegob. Namesto tega njegova domovina, kljub njemu in njegovi zgodovinski veličini, tone vse globlje in že visi na samem robu propada.
Če je torej za novinarje Reporterja Janez Janša navaden luzer, se za naslovnico Mladine seveda skriva popolnoma drugačna zgodba. Tam je Janez Janša en in edini vladar Slovenije in njene usode. Že kot mladenič je kot za šalo izigral naivno postkomunistično oblast z Milanom Kučanom na čelu in ji dobesedno pred nosom razprodal tone "njenega" orožja in v svoj do danes neodkriti šparovček pospravil zajetne kupčke "njenega" denarja. Nato je požongliral še s političnimi somišljeniki in postal veliki vodja desnice. Nasprotniki so ga okronali za prvega demokratičnega diktatorja v zgodovini. Če berete Mladino, je vse, kar se zgodi v Sloveniji, le majhen del velikega načrta Janeza Janše, le kamenček v mozaiku njegove totalitaristične druge republike Slovenije. Nihče ni bolj prebrisan in premišljen kot on, nihče bolj odločen in bolj predan svojemu cilju. Za našo preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo stoji le on, Janez Janša.
Vidim, pravim, tako politika Janeza Janšo, kako sedi zjutraj, še pred svitom, ob kozarcu mrzle mineralne vode sam za mizo v kuhinji in nepremično zre v svoji podobi na naslovnicah najnovejšega Reporterja in Mladine in se jezi, ker novinarji vedo, kaj on snuje in pripravlja, njemu pa se še sanja ne. In vidim ga, kako za kratek hip pomisli tudi na to, kdo bi bil on, Janez Janša, brez vseh teh slik na naslovnicah in brez zgodb, ki se skrivajo za njimi. Kdo bi bil on, Janez Janša, brez mitov o Janezu Janši, se vpraša.
Bi od njega sploh še kaj ostalo razen kupa nepovezanih dejanj in nesmiselnih besed? Bi ostalo še kaj poleg nedojemljivega? Poleg tega, da borec proti tajkunom z rušenjem socialne države tajkunizira celotno družbo, da nenadoma govori o nujnosti pokojninske reforme in dviga DDV, da največji osamosvojitelj Slovenije brez napotkov Angele Merkel ne more več niti na stranišče ali da izpričani domoljub sistematično uničuje slovensko kulturo?
Bi brez medijev, ki so vse to edini sposobni doumeti, od Janeza Janše sploh ostalo kaj več od večno neodgovorjenih vprašanj, kdo je, od kod prihaja in kam gre Janez Janša? In ali bi se, konec koncev, vse to sploh še kdo spraševal? Ali se res ne bi brez teh naslovnic že zdavnaj razblinil, kakor se razblinijo vsi junaki, ki ne končajo v lepo napisani zgodbi, ki namesto njih osmisli njihov obstoj?
Včasih se mi politik Janez Janša res zasmili, ko v mojih mislih zaman išče odgovore na tako zapletena vprašanja, in skoraj vesel sem zanj, da bo nekoč, ko mu bo medije končno uspelo spraviti na kolena, dobil tudi odgovore nanje.
A kaj, če se bo na koncu izkazalo, da za celostranskimi podobami v trafikah ni bilo ničesar in da je bil Janez Janša v resnici le fantomska obsedenost tukajšnjih medijev z iskanjem logike v dejanjih in besedah enega zbeganega človeka? In da je bil zato napad tega človeka na medije njegovo najbolj nelogično in nepremišljeno dejanje od vseh?
