Družbeni in gmotni položaj katoliške cerkve na Slovenskem se je v minulih tridesetih letih korenito spremenil. Z denacionalizacijo si je povrnila ne le premoženje, temveč tudi moč. Cerkev je danes vpliven družbenopolitični subjekt: znano je, da je bil še veljavni zakon o verski svobodi, ki bi moral biti po ustavni odločbi že zdavnaj spremenjen, v veliki meri napisan z ozirom na njene partikularne interese. Svoje temeljno poslanstvo - evangelizacijo - lahko danes opravlja povsem svobodno. Poseduje in vodi zelo kvalitetne šole za vzgojo bodoče katoliške elite, premore svoje medije, na splošno pa je glas njenih predstavnikov v vseh medijih slišen, želen in odmeven. Tudi z državo dobro in plodno sodeluje: Teološka fakulteta je postala del univerze, mnogi spomeniki so se ohranili s cerkveno pomočjo (in pomočjo državnih sredstev za ta namen), cerkvena karitativna dejavnost je cenjena in podpirana. Sofinanciranje socialnih prispevkov za duhovnike je tudi zato postalo normalno; problematizirajo ga le redki zagovorniki skrajno radikalne ločitve cerkve od države. Ne glede na vse te dosežke, ne glede na moč in vpliv pa mit o Cerkvi kot žrtvi zlih sil - bodisi žrtvi komunistične kontinuitete in udbomafije ali pa "zgolj" žrtvi (državnega, medijskega…) nerazumevanja pomena krščanstva in cerkvene vloge - nepopustljivo vztraja. V cerkvenih vrstah je še vedno govor o katoličanih kot drugorazrednih državljanih, o potisnjenosti kristjanov v katakombe, o napadih na vero in vernike, pa čeprav "umetniški" zažigi križev in podobne provokacije v družbi praviloma naletijo na obsodbo z najvišjih mest. Ob zadnjem zažigu strunjanskega križa so se z odklonilnim mnenjem, med drugimi, odzvali varuhinja človekovih pravic, župan piranske občine in predsednik države. Opazovalec se skratka ne more ubraniti vtisa, da je cerkvenim predstavnikom najlepše, ko je Cerkev žrtev. Kot da bi se travmatizirani zaradi preteklih krivic ne mogli sprijazniti z novim, Cerkvi mnogo bolj naklonjenim časom. A to je mila interpretacija "sindroma" žrtve.

Obstaja tudi ostrejša. Dr. Marjan Smrke je cerkveno samorazglašanje za žrtev že pred leti označil za religijsko mimikrijo. Tako kot se zna pajek med čakanjem na muho pritajiti v nenevaren ostanek prejšnjega kosila, naj bi Cerkev med samorazglašanjem za nemočno žrtev prikrito uresničevala svoje oblastne interese. Z današnjega vidika so se nekatera njegova opažanja izkazala za preroška. V članku, objavljenem v Teoriji in praksi februarja 2002, se je na podlagi pisanja v Družini vprašal: "Ali niso jadikovanja nekaterih predstavnikov RKC na Slovenskem le posebna mimikretična strategija, ki naj bi privedla do želenega plena? Do privilegiranega družbenega položaja." Leta 2002 so v mariborski nadškofiji že dozorele megalomanske ideje o Cerkvi kot veliki podjetnici in igralki na borznem parketu. Uničujoči pohlep si je tedaj že naslikal podobo Cerkve, ki bo duhovna in gospodarska sila, ne nujno v tem zaporedju. Kasneje, kot vemo, niti zaslužki od pornografije niso bili dovolj moralno sporni, da bi se jim nemudoma in popolnoma odrekli.

V uvodu navedeno stališče Urške Makovec je zanimivo še z enega vidika. V sicer blagi kritiki Cerkve, ki "tako težko sprejema kritike na svoj račun", je mogoče začutiti tudi odpor do pozicije žrtve, ki prav zato, ker je žrtev, ne more biti do konca odgovorna za svoja dejanja. In natanko tu, v točki prevzemanja odgovornosti, se lomi družbena pa tudi znotrajcerkvena razprava o preteklih zablodah cerkvenih institucij in njenih ljudi. Vprašanje pa je, koliko ljudi ima udobne žrtvene pozicije Cerkve v resnici dovolj.

Nesporno je, da velik del cerkvene javnosti, ki jo personalizira pater Bogdan Knavs, zahteva jasno ugotovitev osebne odgovornosti za finančno sramoto v mariborski nadškofiji, javno obelodanjena imena krivcev za nemoralna in nekrščanska ravnanja ter konkretno popravo krivic opeharjenim malim delničarjem. Manjši, a vplivnejši del sprejema nadaljevanje igre, ki je do poloma pripeljala. Le tako si lahko razlagamo stališče, da je ta hip najbolj potrebna "edinost" (dr. Tadej Strehovec) in zaupanje vodstvu. Mobilizacija pa, kot kaže, že poteka. Številna laiška združenja so obema nadškofoma, ki doslej še nista ovrednotila svoje osebne vloge pri škandalu, razen z besedami, da jo obžalujeta, izrekla vso podporo. Nič hudega torej, če bosta preiskovala tudi lastno vlogo za polom, nič hudega, če se Stres odgovornosti izmika tudi tako, da poudarja, da certifikatov ne gre zamenjevati s prihranki. Kar je, milo rečeno, nesramno do vernikov, ki so vse izgubili. Zaupanje je pomembnejše od dvoma in transparentnega polaganja računov, ki ga zahteva pater Knavs. Kot da ne bilo prav nekritično zaupanje - tako klera ekonomskim svetovalcem kot vernikov kleru - eden glavnih sprožilcev tega največjega povojnega cerkvenega škandala. Da bo Cerkev vztrajala tudi v udobni poziciji žrtve, pa daje slutiti omenjanje "udbe" (Ivan Kukar), ki da je vlekla niti v tej cerkveni polomijadi. Morda jih je, a Cerkev je bila tista, ki je to aktivno dopustila. Nihče je v nič ni prisilil.

V prejšnjem Objektivu smo na ljubljanskega nadškofa Stresa javno naslovili 28 vprašanj, ki so se nanašala na pomanjkljiva pojasnila obeh nadškofov glede tako imenovanega dekreta iz Vatikana oziroma zahtevanega umika nadškofov Urana in Krambergerja v zasebnost. Nekatera vprašanja dotlej še niso bila zastavljena - na primer ali je pomožni ljubljanski nadškof zavajal duhovnike, ko jim je govoril o ukazu iz Rima -, nekatera so terjala le dodatna, a nujna pojasnila. Pričakovano odgovorov nismo dobili. Le sprenevedavo izmotavanje. "Sprašujete po tem, kar smo javnosti že predstavili, tako v pisni obliki kot na novinarski konferenci (nota bene: ne piše 'zastavljate vprašanja, na katera smo že odgovorili', op.a. ), zato ocenjujemo, da smo odgovorili na vsa vprašanja, ki so v javnem interesu." V Cerkvi so tako kar sami določili, kaj je javni interes, in znova pokazali, kako resno mislijo z govorjenjem o transparentnosti delovanja, o iskrenosti in resnici.