Nekateri, vem, uživajo v takšnih lokalih, kjer gostje lastnika kličejo po imenu in kjer natakarica ve, kateri izmed njih pije špricer in kateri malo točeno. Tudi jaz od časa do časa rad zaidem vanje, a le na drugem koncu sveta, kadar želim kot tujec začutiti utrip neznanega mesta. Doma pa v njih čutim le zatohlost, ki priča o tem, da se je tu vse že odvilo, da so se najboljše zabave že končale.

Ti lokali, ki spominjajo na čakalnice, v katerih razočaranja polni ljudje čakajo, da jih zapustijo vznemirjajoči spomini na njihove boljše čase, so zame najboljša prispodoba monokulturne družbe. So prispodoba brezdušja in omrtvičenosti, ki vlada v družbi enakih, v družbi, ki jo je na smrt strah drugačnosti in se zato zapira sama vase in počasi trohni daleč od oči živega, neprestano spreminjajočega se sveta. Ti lokali, v katerih vam življenje obnemi pred očmi, so v resnici male monokulturne družbice, zasedeni prostori, ki imajo na vratih izobešene nevidne napise "Neenakim vstop prepovedan".

O mrtvih monokulturnih družbah je v nedavnem pogovoru za Poglede spregovoril tudi Hanif Kureishi, eden tistih redkih velikih pisateljev, ki jim je v delih uspelo ujeti nemirni velemestni duh enaindvajsetega stoletja, ne da bi pri tem postali vzvišeno preroški ali duhamorno poduhovljeni. Kureishi je med drugim govoril o svojem obisku Pakistana, o tem, kako je ta država podlegla popolnemu brezupu in postala prostor, od koder se želijo ljudje kar najhitreje izseliti.

"V Karačiju ni več judovske skupnosti, ni več hindujcev, so samo še muslimani. Tam obstaja samo ena kultura, to je islam. Vse ostale so izkoreninili, družba je popolnoma mrtva. Tam ni ne življenja ne gibanja, umrl je podjetniški duh. Zakaj bi si kdo želel živeti v družbi, v kateri so vsi enaki? Monokulturne družbe so mrtve, tam se nič ne dogaja, ni konfliktov, ničesar."

V dneh, ko smo nestrpno pričakovali Kureishijev prihod v Ljubljano, pa je v Drami gostovala beograjska predstava Elijev stol, narejena po romanu Igorja Štiksa, v Sarajevu rojenega hrvaškega pisatelja. Režiser predstave Gorčin Stojanović si je za osrednji ali kar nosilni prizor svoje adaptacije izbral tistega, v katerem avstrijski pisatelj Richard v sarajevski sinagogi prvič sreča skrivnostnega Simona, ki mu iz teme kot s preroškim glasom spregovori o prekletstvu, ki je zajelo svet.

"Krenimo od Aleksandrije brez Grkov, Judov in Evropejcev čez razdeljeni in izmučeni Jeruzalem do razpolovljene Nikozije, od Istanbula brez Grkov in Armencev do Soluna brez Turkov in Sefardov, če naštejem le najbolj znane primere. A bolezen se ni omejila le na nekdanje Osmansko cesarstvo, ker, povejte mi, kaj je danes ostalo od mest, kot so Trst, Vilna in Königsberg, kaj je ostalo od Varšave, od Lvova, od Odese in Czernovitza..."

Tako nas z glasom legendarnega Đuze Stojiljkovića nagovori predstava Jugoslovenskog dramskog pozorišta oziroma avtor literarne predloge Igor Štiks. Slednji je v otroštvu videl umreti svoje rojstno mesto, katerega smrt je nato opisal v svojem odličnem romanu.

In kakor je nekoč umrlo prekrasno, olimpijskega duha polno Sarajevo, bo za njim umrlo še veliko drugih lepih mest, ki jih bo zajelo to prekletstvo, se glasi sporočilo predstave, ki smo jo gledali v dneh, ko umira mesto Homs in se sirijski lepotici, Damask in Alepo, bojita svoje ponovne smrti.

A umetnikovih besed niso slišali modreci, ki verjamejo, da ne umirajo monokulturna mesta, ampak umira multikulturnost. Ne slišijo jih vsi tisti, ki še naprej sanjajo o popolni asimilaciji priseljencev, o priseljencih, ki si nadevajo maske staroselcev in se sramujejo nezavednega v sebi. Ti ljudje si želijo priseljencev, ki bi si želeli postati enaki med enakimi, pred katere bo nekega dne natakarica brez besed položila njihovo priljubljeno pijačo.

Amitav Ghosh, še en veliki pisatelj in tako kot Kureishi gost letošnjega festivala Fabula, je minulo nedeljo v Cankarjevem domu dejal, da je naloga sodobnega sveta, da se ljudje naučijo živeti s svojimi neštetimi različnimi identitetami. Pri tem ni imel v mislih le nacionalnih in verskih, marveč tudi tisto mnoštvo drugih posameznikovih identitet, ki so enako ali celo bolj pomembne, a se v današnjem nacionalno in versko zamejenem univerzumu težko prebijajo v osredje.

Sodobne multikulturne družbe postajajo pač vse bolj kompleksne in že dolgo jih je ne moremo več opisati zgolj kot skupek različnih verskih in nacionalnih skupnosti. V najbolj živih mestih, kot so London, New York, Singapur ali Berlin, lahko ljudje po lastni izbiri hkrati pripadajo najrazličnejšim skupinam, poklicnim, interesnim in verskim. In lahko tudi ne pripadajo nikomur in ničemur. Zato se tja vsakodnevno priseljujejo množice, ki bežijo iz mrtvih monokulturnih družb vsega sveta.

Na vprašanje, zakaj se ti ljudje ne priseljujejo v Ljubljano, Maribor ali Koper, se nam zatorej ponuja ne ravno nedolžen odgovor. Ste res prepričani, da ni tudi na naših vratih izobešen napis "Neenakim vstop prepovedan"?