Če je namreč zgodbica Očka, prisrčna pripoved Maje Lupša za najmlajše otroke o deklici, ki ima dva očka, spolna zloraba, je treba njeno avtorico nemudoma zapreti; spolna zloraba je vendar kaznivo dejanje. Za njo pa še urednico Cicibana, in morda še odgovornega urednika Mladinske knjige, ki to nesnago izdaja. Kdo ve, morda pa se bo slovensko sodstvo, ki je nedolgo tega duhovnika, obtoženega spolne zlorabe, pravnomočno oprostilo, čeprav je mladoletno dekle dokazano božal po nedovoljenih mestih, tokrat le izkazalo in naposled z učinkovitimi sredstvi, ki jih premore, končno dopovedalo nemoralnim liberalcem, da je družina ena sama in morala ena sama. Tožilstvo mora kajpak obstati tam, kjer mu je mesto določila nova vlada, škodil pa ne bi biti kakšen uradek za resnico, ki je očitno precej bolj zaželen kot urad za enake možnosti, to sračje gnezdo feminizma in vsakovrstnih nenaravnosti.

V resnici absurdne obtožbe Vesne Vilčnik niso niti zabavne niti nepomembne. So namreč del organizirane kampanje homofobije, ki z zadnjim nastopom podmladka vladajoče stranke NSi dobiva nove razsežnosti. Kar so zapisali ob tej aferi, namreč še malo ni nedolžno.

Stališče Mlade Slovenije, da je uredniška politika neuravnotežena, ker kot popolno in srečno družino v reviji predstavljajo "le" istospolno skupnost, je najmanj nelogično. Ni treba biti ravno redni bralec Cicibana, da veš, da v veliki večini zgodbic, praktično v vseh, tudi v času referendumske kampanje nastopajo očki in mamice, sestre in bratci, babice in dedki, torej običajni člani običajnih slovenskih družin. Stališče podmladka je manipulativno še iz enega razloga. Zgodbica Očka naj bi po njihovem idealizirala istospolno skupnost. Kako, natančno ne povedo, a najverjetnejša je domneva, da jih moti vsebina - to, da v zgodbici oba "očka" ljubeče skrbita za deklico, ki živi z njima in ju ima za očka. Vprašanje, ki se ob tem postavi, je, ali bi bila podmladku, ki ne mara idealiziranja, bolj povšeči zgodbica, v kateri bi nastopale istospolne osebe, ki posiljujejo posvojene otroke. Po tej "logiki" bi bilo seveda nujno, da vzgojiteljice in starši otrokom, recimo za lahko noč, berejo tudi zgodbice, v katerih pijani očki mlatijo jokajoče mamice. Prav mogoče pa je tudi, da vrli podmladek NSi vidi "idealiziranje" v vsaki zgodbici, katere avtor si drzne otrokom predstaviti realnost, pred katero sami mižijo. Tu se seveda konča vsaka logika in začneta cinizem in ideološka prisila. Zagotovo pa je najnevarnejše stališče, ki se na videz sploh ne zdi "hudo".

V izjavi za javnost so namreč med drugim poudarili, da se "uresničuje opozorilo nekaterih udeležencev v razpravah o družinskem zakoniku, da bodo tovrstne vsebine in idealiziranje istospolnih skupnosti prešli v šolske učbenike in izobraževalni program". NSi-jevi mladinci in mladenke - če za hip pustimo šolo ob strani - očitno še niso slišali za Kurikulum za vrtce, veljavni nacionalni dokument iz leta 1999, ki vsebuje temeljna načela in cilje predšolske vzgoje. Ta dokument namreč vzgojiteljice zavezuje, da otroke vzgajajo v duhu enakopravnosti in nediskriminacije; v njem črno na belem tudi piše, da "otrok v vrtcu spoznava različne oblike družine in družinskih skupnosti". Problem, na katerega bi v resnici veljalo opozoriti, je torej prav nasproten od tistega, na katerega opozarja desnica.

Težava je v tem, da vzgojiteljice ne poznajo ali ne spoštujejo kurikuluma. Raziskava Nine Tuš Špilak, opravljena pred dvema letoma v več kot 900 vrtčevskih enotah, je pokazala, da kar 75 odstotkov vzgojiteljic ne omenja istospolnih družin. Kar 93 odstotkov anketiranih vzgojiteljic je, na primer, odgovorilo, da ne poznajo nobene pravljice, ki prikazuje življenje istospolnih družin; takrat sta bili prevedeni dve. Med njimi bi 70 odstotkov vzgojiteljic tako pravljico prebralo otrokom, dobra desetina pa je ne bi - četrtina zato, da ne bi promovirala homoseksualnosti. To pomeni, da ne le NSi-jev podmladek, temveč tudi vzgojiteljice verjamejo, da že samo prebiranje slikanic s tovrstno vsebino usodno spolno zaznamuje otroke, kar je seveda sprto z vsemi strokovnimi spoznanji. Kakorkoli, veljavni kurikulum takšnim razlogom nasprotuje.

Vzgojiteljicam jasno predpisuje, da morajo otroke v vrtcu učiti spoštovanja enakopravnosti vseh, ne glede na njihove osebne okoliščine. Zato otrok "posluša pravljice, ki so vezane na vsakdanje življenje" in, kot rečeno, "spoznava različne oblike družin in družinskih skupnosti". Ob tem je še več kot povedno, da se skoraj petini anketirank ni zdelo pomembno otroku, ki bi uporabil besedo "peder", razložiti, kaj ta beseda pomeni, čeprav kurikulum vzgojiteljicam predpisuje, "da ne dopuščajo pripomb, nagovarjanj in dejanj, ki ljudi stereotipizirajo".

Gromoglasno poudarjanje nasprotnikov družinskega zakonika ima torej očitno drugačen namen od deklariranega: nasprotnikov zakonika ni strah uvajanja novih učnih načrtov. Nasprotno, radi bi preprečili, da se v šolah in vrtcih spoštujejo veljavni izobraževalni dokumenti, s čimer sami perfidno tlakujejo pot za želene spremembe programov in učnih načrtov.

Ko se je pred leti v znamenitem sodnem procesu proti O. J. Simpsonu razkrilo, da je inšpektor losangeleške policije Mark Fuhrman za Simpsona uporabil žaljivko "nigger", je bila zadeva končana: Simpson je bil kmalu oproščen. Ameriška politična korektnost je takrat šla čez rob, je bilo slišati. Pri nas se kaj takega ne more zgoditi. Politična nekorektnost je namreč, ko gre za družbene manjšine, postala pravilo, cinizem veljavna strategija, krščanska morala pa priročen izgovor za sovraštvo do vseh, ki si drznejo živeti in misliti drugače.