Od sredine leta 2008 do konca 2011 se je po podatkih Umarja slovenski BDP kumulativno realno zmanjšal za okroglo 9 odstotkov (kar je drugi najvišji padec med vsemi članicami EU). V istem času so se po podatkih ministrstva za finance odhodki konsolidirane bilance javnih financ (ki vključuje tudi neproračunske javne izdatke, vključno s pokojninami) leta 2009 glede na leto 2007 nominalno povečali za 18 odstotkov in na tej ravni ostali do konca leta 2011. Kljub nižji ustvarjeni dodani vrednosti v celotnem gospodarstvu smo tako v treh letih, od 2009 do 2011, v obliki javne porabe kumulativno porabili za 5,3 milijarde evrov več, kot nam je uspelo v ta namen pobrati prispevkov. Ali drugače rečeno, v povprečju smo vsako leto javno porabili za skoraj 1,8 milijarde evrov več od naših zmožnosti. Za financiranje tega proračunskega primanjkljaja (ter nekaterih drugih izdatkov) smo se v tujini neto dodatno zadolžili za dobrih 7 milijard evrov.

Kupovanje avta pred izgubo službe

Kaj smo financirali iz te proračunske luknje? Večino, za okroglo 3 milijarde evrov, ustvarjenega deficita smo, po domače rečeno, "pojedli". V treh letih smo za plače v javnem sektorju porabili skupaj za 980 milijonov evrov več kot leta 2008, razdelili za 960 milijonov evrov več pokojnin ter za dobro milijardo evrov več transferjev posameznikom in gospodinjstvom. Pri slednjih se le tretjina nanaša na nadomestila plač novim brezposelnim.

Kaj pa "razvojni" javni izdatki? Hja, v letih 2009-2011 smo glede na leto 2008 javne investicijske odhodke države ter javne investicijske transferje države drugim subjektom kumulativno celo zmanjšali za dobrih 340 milijonov evrov. Preostanek pa je šel v bančne depozite in bančne dokapitalizacije.

Slovenska vlada se torej v času krize ni obnašala keynesiansko, pač pa izključno socialno. Namesto dodatnega javnega financiranja naložb, denimo v infrastrukturo, je vlada skoraj 60 odstotkov deficitnega proračunskega financiranja namenila za socialne namene. Kar je seveda - glede na ideologijo vladne koalicije - lahko povsem legitimno. Prav modro pa ni. Tako kot ni modro, da si v gospodinjstvu, tik preden eden izmed staršev izgubi službo, omislijo nov drag avtomobil, nato pa kljub eni plači manj še povečajo svoje tekoče izdatke za 20 odstotkov. Ne gre.

Prejšnja, Pahorjeva vlada je v času krize naredila narobe praktično vse, kar se je dalo narediti narobe. Ne samo, da ni naredila kriznega krčenja proračunskih izdatkov v skladu z zmanjšanimi prihodki na račun varčevanja pri nepotrebnih izdatkih, pač pa je javne izdatke še povečevala. Takoj v začetku ni zamrznila reforme plačnega sistema, niti ni zamrznila zaposlovanja v javnem sektorju. Povprečna bruto plača v javnem sektorju v letu 2009 je zrasla za 6,6 odstotka in na tej ravni ostala vse do danes, hkrati pa so javne institucije vsako leto dodatno zaposlovale po skoraj 2 odstotka več. Zaradi tega se je masa plač v javnem sektorju v letu 2009 v primerjavi z letom 2008 dvignila za dobrih 9,3 odstotka in na tej ravni ostala do konca leta 2011. V primerjavi s predkriznim letom 2007 pa je masa plač v javnem sektorju višja kar za 17,6 odstotka. Temu so z usklajevanji sledile tudi pokojnine, ki predstavljajo enako maso kot plače v javnem sektorju (4 milijarde evrov letno). Toda medtem ko je vlada plače v javnem sektorju leta 2010 končno zamrznila, so pokojnine šle svojo pot in so se tudi leta 2011 povečale za dodatne 3,4 odstotka.

Po drugi strani je vlada za seboj v brezno potegnila tudi gospodarstvo, s tem ko je vsilila povečanje minimalne plače za skoraj četrtino. S tem je najbolj prizadela seveda najbolj ranljiva podjetja, ki so ob zmanjšanih naročilih in povečanem razdolževanju pri bankah komajda životarila. Slovenija je ena izmed petih držav v EU, kjer so se stroški dela na enoto v času krize najbolj povečali. Ob tako znižani splošni konkurenčnosti gospodarstva, veliki (pre)zadolženosti podjetij in usahnitvi bančnega financiranja bi bilo seveda težko pričakovati, da se bodo podjetja lahko hitreje izvila iz brezna recesije.

Toda glede na to, da smo ponovno zabredli v recesijo, je čas odplačevanja dolgov in konsolidacije javnih financ prišel v zelo neugodnem času. Ta teden je slovenski predsednik vlade v Bruslju podpisal sporazum o fiskalnem paktu, ki od nas zahteva, da proračunski primanjkljaj takoj zmanjšamo na še dovoljeno zgornjo maastrichtsko mejo 3 odstotkov BDP, nato pa ga postopno zmanjšujemo proti največ 0,5 odstotka BDP strukturnega primanjkljaja. Če želi vlada letos zmanjšati proračunski primanjkljaj na 3 odstotke BDP in če lahko računa le na okoli 7,8 milijarde evrov prilivov v proračun, bo morala zmanjšati javne izdatke za 500 do 600 milijonov evrov. Teh proračunskih prihrankov ni mogoče narediti s kozmetičnimi ali začasnimi ukrepi, pač pa bo potreben tudi strukturni rez v javne izdatke. Prav tako ni smiselno še bolj zmanjševati javnih investicij in investicijskih transferjev, saj bi vlada s tem prociklično še bolj poglobila recesijo in seveda posledično vplivala na zmanjšanje davčnih prilivov. Po drugi strani pa bi seveda vplivala tudi na imenovalec v koeficientu dovoljenega proračunskega primanjkljaja - ob nižjem BDP bi se proračunski primanjkljaj kot delež v BDP še bolj povečal. Namesto tega bi vlada morala znižati davčno breme podjetjem z olajšavami in socialno kapico ter tako spodbuditi gospodarsko aktivnost.

V javnosti kroži nekaj možnih ukrepov za znižanje javnih izdatkov. V javnosti najbolj popularen ukrep - množično odpuščanje v javnem sektorju - pa je pri tem dejansko najmanj izvedljiv. Za ponazoritev si predstavljajte, da je v širšem javnem sektorju (ob vladnih in nevladnih službah, lokalnih administrativnih enotah ter zaposlenih v šolstvu, zdravstvu itd.) zaposlenih skoraj 161.000 ljudi. Če državo posamezen zaposleni stane v povprečju 25.000 evrov bruto na leto, bi morala država decembra odpustiti natanko 24.000 ljudi (oziroma 15 odstotkov vseh zaposlenih), da bi letno privarčevala 600 milijonov evrov. Takšno množično odpuščanje je seveda v praksi neizvedljivo. Vendar ne samo zaradi pritiskov sindikatov ter posledičnih socialnih nemirov, pač pa predvsem zato, ker izvedbe tega niti zakonodaja niti tradicija epilogov delovnih sporov na delovnih sodiščih ne dopuščata. Kdorkoli je kot delodajalec imel opravka z delovnopravnimi procesi na sodiščih, ve, da je odpuščanje razen v primeru stečaja ali ukinitve posameznih obratov praktično nemogoče, in se tega raje sploh ne loteva na tak način.

Znižanje plač, pokojnin in zaposlenosti

V javnem sektorju so kratkoročno izvedljive le mehke oblike odpuščanja (predčasno upokojevanje), v nekaterih primerih pa denimo ukinitve celotnih vladnih služb in uradov. Glede na dejansko stanje in glede na pretekle izkušnje z "racionalizacijo" števila zaposlenih v javni upravi je zelo optimistična ocena, da bi bilo mogoče število zaposlenih v javnem sektorju zmanjševati po največ 1 odstotek letno (1600 zaposlenih letno). Toda s tem 1-odstotnim zmanjševanjem števila zaposlenih bi letno "bruto" privarčevali le okoli 40 milijonov v masi plač, nato pa bi seveda morali povečati izdatke iz drugih javnih blagajn - za nadomestila za brezposelnost, socialno zavarovanje in druge oblike socialne varnosti. "Neto" prihranek pa bi bil le okoli 16 milijonov evrov letno.

Kakorkoli popularen v širši javnosti, bi bil torej tak ukrep množičnega odpuščanja v javnem sektorju neizvedljiv, ukrep postopnega odpuščanja pa bi imel zelo pičle učinke na javne finance. Bistveno bolj smiselna, izvedljiva, socialno sprejemljiva ter javnofinančno izdatna sta druga dva ukrepa. Prvi je zamrznitev pokojnin in socialnih transferjev za obdobje treh let na nominalni ravni. Večina evropskih držav je v času krize take ukrepe sprejela. Drugi ukrep pa je linearno znižanje plač v širšem javnem sektorju. Z linearnim znižanjem mase plač v javnem sektorju za 10 odstotkov bi na letni ravni privarčevali okoli 390 milijonov evrov, z 12-odstotnim znižanjem pa 470 milijonov evrov. Če bi k temu dodali še morebitno znižanje pokojnin za 5 odstotkov, bi dodatno privarčevali okoli 210 milijonov evrov. Najbolj smiselna kombinacija ukrepov bi bila 10-odstotno znižanje plač, 5-odstotno znižanje pokojnin ter 1-odstotno letno zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju. Na ta način bi lahko na letni ravni privarčevali dobrih 600 milijonov evrov.

Pri izvedbi teh ukrepov pa je seveda pomembno troje. Prvič, s tem bi zaposleni v javnem sektorju in upokojenci delno delili breme zaposlenih v gospodarstvu, kjer je bilo znižanje plač in zaposlenosti v času najhujše krize najbolj drastično. Drugič, tovrstne ukrepe so izvedle praktično vse države v EU, na Irskem in v Grčiji so denimo plače v javnem sektorju znižali za 20 odstotkov. In tretjič, zaposleni v javnem sektorju in upokojenci s tem dejansko ne bi izgubili nič glede na obdobje pred krizo, saj so se njihove plače in pokojnine po letu 2007 dejansko nominalno povečale za 18 oziroma 23 odstotkov.

Vrag je že zdavnaj odnesel šalo in skrajni čas je, da državne javne finance spravimo v red, da bomo lahko ponovno zagnali gospodarsko rast. Vsak izmed nas bo moral solidarnostno prispevati k temu. Pravično je, da si breme reševanja te krize razdelimo tudi tisti, ki s(m)o bili doslej v neupravičeno privilegiranem položaju. Če ne bomo, bomo zabredli tako globoko kot Grčija. Zdaj si lahko pomagamo samo še sami, v primeru grškega scenarija pa nam lahko pomaga samo še bog.