A če si v sredo dopoldan nisem znal razložiti simpatij do grških ljubiteljev športa in kulture, ki si želijo imeti v svojem foto albumu fotografijo, na kateri stojijo objeti pred skulpturama iz raja izgnanih Adama in Eve, sem jih zvečer, ko so se na tribuni stadiona Friuli združili v zastrašujočo črno množico, le še zbegano opazoval in med tisoči ognjevitih in vdanih privržencev slavnega solunskega kluba zaman iskal tiste prijazne in znane mi obraze. In nenadoma mi je bilo nepredstavljivo, da bi se kateri izmed njih želel fotografirati z Brdarjevim kipom.

Sem si pa zato zlahka predstavljal, da lahko takšna množica v določenem trenutku zavpije tudi nekaj tako grozovitega, kot je "Nož, žica, Srebrenica", kakor je oni dan zavpila množica mariborskih rokometnih navijačev ob gostovanju bosanskega Gradačca.

V takšnih bojevito razpoloženih množicah se namreč ponavadi ne skrije le afiniteta do vrhunskih del sodobnih umetnikov, temveč se skrije tudi človekova vest, ki ga varuje pred prevlado nečloveškega v njem. Skrijejo se tisti drobni in dobrodošli vsakodnevni strahovi, ki človeka opozarjajo na nevidno mejo, preko katere ne bi smel, skrije se človekov razum, ki ga varuje pred lastno brezobzirnostjo in pred slepoto, ki ne vidi več sočloveka zunaj svoje množice.

Enajstega julija 1995 je v Srebrenico v podobnem omamnem vzdušju vkorakala množica, v kateri so se skrili dobri očetje, ki so hčerke vozili na plesne vaje, ljubeči možje, ki so kupovali rože na dan žena, prijazni sosedje, ki so sodelovali v krvodajalskih akcijah in na blagajnah spuščali predse gospe, ki so prišle po cigarete. Skrili so se učitelji zemljepisa, ki so prejšnje življenje posvetili svojim učencem, šoferji avtobusov, ki so na postajah čakali zamudnike, ki so tekli za avtobusom, vulkanizerji, ki so ob večerih zabrenkali na kitaro in prepevali otožne ljubezenske balade. Tisoče nekoč dobrih ljudi se je skrilo v množici, ki je korakajoč proti tisočem trepetajočih Srebreničanov vpila "Nož, žica, Srebrenica!".

Slabih sedemnajst let in nekaj haaških procesov kasneje so se v navijaški množici, ki je sredi Evropske prestolnice kulture vpila taisti krvoločni klic, na enak način skrili prijazni, pridni in dobrosrčni mladeniči, ki so se v nekem trenutku prepustili nalezljivemu gonu množice in kričali, kar so kričali njihovi prijatelji, ali, v tem primeru, soborci. Najbrž se jim je zdelo nedolžno in nenevarno, kakor se jim je zdelo nedolžno in nenevarno, ko so se oni dan na nogometni tekmi drli "Ubij, ubij, ubij žabara!" in osovraženim ljubljanskim rivalom vračali za obljubljene pokole.

Predvsem pa so se tako skriti v množici počutili varne, ali bolje rečeno nedotakljive, saj so vedeli, da je množicam, četudi ne štejejo več kot nekaj deset glav, dovoljeno več, kot je dovoljeno posamezniku zunaj njih. Vedeli so, da množic nihče ne preganja, da jih nihče množično ne obsoja na več let zapora. Še več, vedeli so celo, da ima družba veliko razumevanja za vpliv množice na nedolžnega in naivnega posameznika, saj se taista družba dobro zaveda, kako zelo privlačna je lahko moč množice in kako se ji pogosto ni mogoče upreti.

Sodobna družba ima do množice in njene neobvladljive moči pač zelo kompleksen odnos. Množice namreč rada opeva, ko s svojo zastrašujočo močjo rušijo zločinske diktatorje ali ko protestirajo proti nepravični ureditvi sveta, kadar torej postanejo zadnje zatočišče obupanih in nemočnih. Družba množicam rada odpušča "svinjske" ali "granitne" izpade posameznikov, kadar je njihov cilj plemenit in jo njihovi argumenti prepričajo. Še več, določen del družbe, kot smo lepo videli v primeru plenilskega pohoda brezciljno podivjane množice v Londonu, neplemenita dejanja rada kar sama "oplemeniti" z višjim smislom in tako legitimira tudi najbolj zverinska dejanja v množični trans ujetih posameznikov.

Takšna družba se zato seveda počuti vsaj malce nelagodno, kadar se mora odločno soočiti z navijaškimi množicami, ki leta 2012 v Mariboru na športni prireditvi tulijo "Nož, žica, Srebrenica!". Tudi zaradi tega nelagodja poskuša iz stoglave množice na vsak način iztrgati enega ali več posameznikov, ki bodo potem za svoja dejanja tudi odgovarjali pred sodiščem. Ob tem pa smo vedno znova soočeni s podobno težavo. Ko namreč iz razčlovečene anonimne množice, ki gromoglasno poziva h genocidu, iztrgamo posameznika z imenom in priimkom, dobimo zgolj simpatičnega mladega fanta, ki se morda, tako kot njegovi grški kolegi, rad fotografira pred deli akademskih kiparjev. Ali pa je, kot v primeru množičnega napada na Cafe Open, le "dober sošolec in prijatelj".

In četudi bi tokrat sodnikom uspelo videti mimo tega in bi mlade mariborske krvoločneže obravnavali brez "razumevanja", nam bo še vedno ostalo tisto zoprno vprašanje, ki si ga tako neradi zastavljamo: Kaj naj z množicami in njihovo kolektivno odgovornostjo?

Ja, v času, ko se zdi, da so množice še zadnje kolikor toliko delujoče orožje zoper tiranijo družbenih elit, je nanj najbrž res nemogoče odgovoriti.