Diagnoza je bila hitra, preveč vsepovprek nainštaliranega softvera, ki je kljub brisanju pustil za sabo digitalne smeti, od nepotrebnih datotek pa vse do procesov, ki so še kar po nepotrebnem tekli v ozadju - eden celo nekajkrat podvojen, da je ja učinkovito bremzal procesor. Tipična situacija uporabnika, ki rad nalaga in preizkuša najrazličnejši softver.

Ta pa prihaja iz najrazličnejših virov, kdo je pravzaprav zadaj za enim lično izdelanim programom, niti ne vemo, ker nas ne zanima. Pozabljamo pa, da z vsako namestitvijo novega softvera zaupamo usodo svojega računalnika v roke oddaljenim in neznanim softverašem. Ob namestitvi nas bo na to sicer opozoril in zahteval potrditev ali geslo in so na ta nivo varnosti sodobni operacijski sistemi silno ponosni. Koliko pa to pomaga, vemo. Nič.

Če sem že zadevo pretočil s spleta (snel z neta), je najbrž jasno, da bom potrdil tudi nje namestitev, kenede? Ali pa si mogoče kdo resno predstavlja, da bom točil, pognal, prebral, da "aplikacija zahteva geslo", in potem rekel, aja, no, ... pol pa ne! Halo?

Dotični prijatelj goji še poseben fetiš do softvera, v njegovi knjižnici aplikacij za iphone naštejem čez šeststo aplikacij, naj mu gredo v zdravje. Ampak ti programčki gredo vsaj skozi bolj ali manj temeljit pregled, preden gredo v prodajo v iTunes - app, ki se ne obnaša po specifikacijah, je gladko zavrnjen. Za povrh pa so še zaklenjeni vsak v svojo virtualno škatlo, da ne morejo drug drugemu škode delati. Ja, na telefonih smo navajeni drugega režima. In prav je tako.

Zadnjič je recimo nekdo na spletu razkril, da je neka priljubljena telefonska aplikacija (o, groza!) ob prvem zagonu preprosto prenesla v oblake celoten seznam uporabnikovih telefonskih številk in naslovov in je bil takšen vik in krik okoli kršitve zasebnosti in nepooblaščenega špijoniranja, da so obtoževali celo Apple, da zanalašč drži vrečo takšnim neskrupuloznim razvijalcem softvera. Zakaj to ni onemogočeno že na sistemskem nivoju in kako da dovolijo tako izrabo njihovih računalnikov. Toliko da niso klicali Musarjeve v pritožbo in na pomoč. Potem so se pa šli pofočkat na facebook in gledat, če je kdo od prjatlov objavil kako pijano fotko.

Medtem pa lahko vsak, ampak res čisto vsak programček, ki si ga namestite na domač računalnik, prebere karkoli, ampak res čisto karkoli z vašega diska in vsebino prenese kamorkoli, ampak res čisto kamorkoli. In to od samega začetka interneta, že četrt stoletja, odkar smo začeli priklapljati mašine na oblake - pa se do danes ni nihče spomnil vpiti na pomoč.

V resnici so se razburjali le mediji, uporabnikom je, trdim, vseeno. Velika večina jih nima niti osnovnega gesla nastavljenega na svojem prenosniku. Ga je zoprno vsakič znova vtipkavat. Če že, je dovolj "123".

"Nimam nič takega gor," je praviloma odgovor, če povprašam po razlogih in ali ni nič strahu pred krajo ali izgubo podatkov. Hm, ja kdo in zakaj se pa potem oglaša po vseh teh forumih in vpije proti korporacijam, da se moramo otresti njihovega jarma in kontrole? Kje so vsi ti zaskrbljeni ljudje? V živo nikoli nobenega ne srečam. Nikoli nikogar, ki bi imel res kaj "takega gor". Najbrž živim v neki vzporedni resničnosti. V teve poročilih pa vsak teden kaka alarmantna zgodba o hekerjih, digitalnih napadih in krajah osebne identitete. Zadnjič je bila ena taka zgodba o elektronskih goljufih, da je še babi osupnila, ježeš, ježeš, si moreš mislit! A če jo zdajle ponoči ob pol dveh pokličem in prašam za PIN številko njene bančne kartice - grem stavit, da mi jo bo zaupala, imam gotovo dober razlog, da jo sprašujem.

In kadarkoli sem kje šraufal kak računalnik, povsod sem se naslišal gesel, recimo, ko je treba na novo nastaviti elektronsko pošto. "Tule imam nekje zapisanega, če ne, ga pa žena ve. Moment." Rečemo jim "osebni", v resnici pa so računalniki povečini družinski. Osebni so telefoni.

Tisti prijateljev prenosnik pa zdajle, ko končujem kolumno, že lepo šumi na polna pljuča, očistil sem ga vse nesnage. Najprej sem se še nekaj trudil in skušal ročno pobijati in odstranjevati zastarele procese, ki so se še kar zaganjali ob vsakem vklopu računalnika, potem pa posegel po najhitrejšem zdravilu, totalnem izbrisu in novem začetku. Tabula rasa. Vonj po novem računalniku. Tak, kot je prišel iz trgovine, še boljši.

Obred priporočam vsakemu recimo enkrat letno. Vse podatke nekam na stran, na varno, potem pa radikalno pobrisati vse, sformatirati na čisto in postaviti sistem na novo. Če je še kje v hiši tisti originalni DVD s holografsko nalepko, seveda, saj ga še imamo nekje … edino z Officeom bi bil najbrž problem, tega je sosed inštaliral, bogve če ima še serijsko številko… Pa Photoshop, kje ga bom zdaj našel…

Priporočam, pravim. Če vam ne diši, že veste, zakaj. Meni se tudi svita. Mogoče se pa bolj splača dokupit še kaka dva gigabajta pomnilnika, je manj dela in bolj zaleže.