Partnerji koalicije razuma zdaj napovedujejo, da se bo začelo obdobje reševanja države, ki je že tri leta globoko v krizi. Smer določa 72 strani obsežna, močno v neoliberalizem nagnjena pogodba, ki socialni in pravni državi ne obeta nič dobrega. Če je soditi po tem, kako je delovala prejšnja Janševa vlada in zatem SDS v opoziciji, ne gre dvomiti, da bodo imeli tudi tokrat, kljub drugačnim obljubam, prednost njeni strankarski politični cilji.

To potrjujejo že prvi njeni koraki. Začela je z licitiranjem števila ministrov in ministrstev, ki se je med drugim končalo tako, da bo koalicija ob državnem kulturnem prazniku ukinila ministrstvo za kulturo. Pri tem koalicija razuma kaže tudi, da ji aroganca do civilne družbe in stroke ni tuja. Požvižga se namreč na šest, sedem tisoč podpisov uglednih ljudi, ki protestirajo proti temu, da nova oblast v imenu varčevanja najprej s seznama ministrov izbriše tistega, ki naj bi skrbel za kulturo. Novi oblastniki v prid tej potezi niso navedli nobenega razumnega pojasnila. Tako smo se odločili, je vse, kar spravijo iz sebe. Koliko duha je v koaliciji razuma, kot se sami imenujejo, so nazorno pokazali, ko so pred dnevi poslancu opozicijske PS Petru Vilfanu prepovedali, da bi poleg poslanskega dela na zasebni televiziji komentiral košarko. Lahko bi prišlo do zlorabe medijev za utrjevanje Vilfanove politične pozicije, je ta korak razuma utemeljila Eva Irgl (SDS).

Koalicija razuma pri ukrepanju zoper krizo ni ostala zgolj pri črtanju ministra za kulturo. Črtala je tudi še pet drugih, resorje pa premešala in tako ustvarila superministre, kot bo denimo minister za izobraževanje (od vrtca do doktorata), znanost (in raziskovanje), kulturo in šport. V svinčenih časih bi ga imenovali komisar za družbeno nadgradnjo. Zagotovo je treba sestavo vlade že zaradi kriznih razmer preurediti, vendar je vprašanje, ali so strankarski arhitekti vlade z novim seznamom ministrstev izumili pravo cepivo zoper krizo. Za zdaj je v glavnem slišati predvsem kritike, da temu ni tako. Še najbolj drži tista, da z zmanjševanjem števila ministrov poraba državnega denarja ne bo prav nič manjša, če se ne bodo lotili celovite reorganizacije javnega sektorja, ki je v dveh desetletjih samostojne države postal mlinski kamen okrog vratu državnih financ. Zmanjševanje števila ministrov je tako bolj paša za naivne volilce in meglena zavesa, za katero so spretno skrili druge politične namene, kot je varčevanje.

Eden teh je podreditev državnega tožilstva policijskemu ministru, a o tem je bilo prelitega že veliko črnila, kar pa vrha koalicije razuma očitno ne vznemirja. Med najbolj vnetimi, ki so prepričevali poslance in državne svetnike, da je nekaj povsem normalnega, če bodo v pristojnosti policijskega ministra tudi državni tožilci, je bil poslanec in razvpiti predsednik parlamentarnega notranjepolitičnega odbora Vinko Gorenak. V državnem svetu se je Gorenak na primer pridušal, da tisti, ki temu nasprotujejo, ne razumejo elementarnih pojmov državne ureditve, tisti pa, ki menijo, da bo tožilstvo podrejeno policiji, da so padli na glavo. A na glavo je padla demokratična javnost, kajti Janša je za policijsko-tožilskega ministra postavil Gorenaka!

Tudi druga v strankarskih centralah koalicije potrjena imena, ki naj bi jim parlament v petek podelil naziv ministrov (krizne) vlade, ne vlivajo ravno velikega (za)upanja, da je to tista dvanajsterica, ki bi lahko Slovenijo izvlekla iz krize. Koalicijski partnerji so v uvod pogodbe zapisali zavezo, da bodo pri izbiranju ministrov na prvem mestu upoštevali "dobro poznavanje področja" (resorja), na drugem "strokovne kompetence", na tretjem "vizijo", na četrtem "poštenost" in tako naprej. Že pri prvem in drugem merilu večina bodočih ministrov pade na izpitu. Brez večjih dvomov bi lahko trdili, da se na policijsko in finančno področje spoznata Gorenak in Šušteršič. Morebiti še Franc Bogovič na kmetijstvo, pri varstvu okolja pa lahko tudi on nasede na "kante za smeti", kar se je v Pahorjevi vladi zgodilo šefu Desusa Karlu Erjavcu. Pri drugih kandidatih za ministre ni težko podvomiti v poznavanje področja, ki ga bodo vodili (iz krize), in njihove strokovne kompetence. Vzemimo na primer "strokovnjaka" za tajne službe in podpredsednika SDS Zvonka Černača, ki naj bi prevzel ministrstvo, kjer se bo pretakalo veliko denarja. O tem, kako bodo na mednarodnem parketu v korist Slovenije delovale robate šale Karla Erjavca, pa je bolje sploh ne razmišljati.

To bo predvsem politična vlada. Državo bodo upravljali štirje predsedniki strank in trije podpredsedniki. Ostanek, vključno z državnimi sekretarji - vsak minister naj bi po novem imel kar dva -, so njihovi zvesti in preverjeni politični kadri. V tej vladi so štirje ministri, ki so to že bili (eden pa je bil državni sekretar). Zelo težko bi torej tej vladi pridali pridevnik strokovna. Poštenost pa je v politiki dokazano precej izmuzljivo merilo. Enako velja tudi za "predanost delu", "osebno integriteto" ali za "voditeljske sposobnosti", ki naj bi jih, če sledimo zavezi iz koalicijske pogodbe, omenjeni ministri imeli.

Nekoliko bolj objektivno merilo kompetentnosti vladne ekipe je formalna izobrazba ministrov. V prejšnji, nekoliko številčnejši Janševi vladi (2004-2008) je sedelo deset doktorjev in trije magistri. V Pahorjevi pa sedem doktorjev in en magister. Če bo ostalo pri seznamu ministrov, bo ta Janševa vlada imela štiri doktorje znanosti in dva magistra, kar je daleč najmanj v zgodovini slovenskih vlad po osamosvojitvi. Beg možganov iz strank je očiten.