Moja priljubljena forumska cvetka zadnjega časa je našemu novemu prijatelju Viktorju Orbanu v podporo izražena misel, da je za odpravljanje posledic totalitarizma nujno omejiti demokracijo. Nekemu odraslemu človeku je torej, če verjamete ali ne, zvenelo povsem logično, da lahko omejevanje demokracije pomaga pri pomanjkanju te iste.

O tej svojevrstni forumski "logiki" pišem zato, ker je zgolj z njeno pomočjo mogoče razumeti, kako se lahko nekdo te dni naslaja nad novico, da bo ministrstvo za kulturo pripojeno izobraževanju, znanosti, športu in šahu (in jo bodo razvajeni in tržno neusmerjeni kulturniki končno dobili po nosu), ter skoraj istočasno benti zavoljo dejstva, da mu namerava zlobna "kulturna" industrija ob sodelovanju bruseljskih birokratov onemogočiti, da bi glasbo, filme in knjige lahko še naprej veselo konzumiral zastonj, ker so pač na internetu, in ne v kinu, v knjigarni ali v prodajalni CD-jev.

Sam seveda nisem privrženec zloglasnega sporazuma Acta, ki ga je v našem značilnem "ruplovem" slogu (ob iskrenem kesanju tokratne podpisnice) ponižno podpisala odhajajoča vlada, saj sem prepričan, da represivno reševanje problema sploh ni možno, in rad verjamem, da obstajajo veliko boljši in tudi pravičnejši načini urejanja problema piratstva oziroma zaščite intelektualne lastnine. A kljub temu težko sprejmem, da nam zaradi preprostega dejstva, da imamo doma širokopasovni internet in gore nezapolnjenih gigabajtov na trdem disku, pripadajo vsi filmi in vsa glasba tega sveta.

Včasih se zdi, da nekateri govorijo o internetu, kakor bi se pogovarjali o nekakšni komunistični oazi sredi kapitalističnega sveta oziroma kakor bi bil internet "Še bolj severna Koreja", popolnoma odrezana od resničnega sveta, kjer se, kot vemo, prodaja in kupuje vse, od parcele na luni do človeških organov. Na internetu je zato neplačevanje kulturnih vsebin (paličnih mešalnikov se, na primer, ne da ilegalno sneti z interneta, zato njihovemu neplačevanju še vedno rečemo kraja) častno, skoraj religiozno početje in privrženci spletnega piratstva vam radi postrežejo z najbolj nelogičnim argumentom, kar si jih je človeštvo v zadnjih letih izmislilo, in sicer da s plačilom filmov ali glasbe preprosto ne želijo podpirati zlobne filmske oziroma glasbene industrije.

Ob tem se meni ponavadi kar samo od sebe zastavi vprašanje, ali ljudje na črpalkah plačujemo bencin res samo zato, ker želimo na ta način podpreti simpatično nam naftno industrijo.

Ja, kadar govorimo o internetu, logike preprosto ni in kaj lahko se vam zgodi, da vam nekdo, ki je še včeraj odločno zagovarjal ukinitev državnih subvencij za kulturo in vas vneto prepričeval, da bi se morali filmi, gledališke predstave ali knjige prodajati na povsem enak način kot že omenjeni palični mešalniki, danes dopoveduje, da je kultura javno dobro, ki bi moralo biti dostopno vsem. Ko gre za internet, je namreč povsem običajno, da so lahko še včerajšnji podporniki ukinitve ministrstva za kulturo danes že prepričani, da je njihova osnovna človekova pravica, da si zastonj ogledajo vse filme, pa naj gre za najnovejše delo Abbasa Kiarostamija ali pa za Ameriško pito 22. In preklet bodi, kdor ima s tem problem.

Ob tem sicer nisem prepričan, ali bi novo ministrico, ali ministra, za zdravje morala skrbeti naraščajoča shizofrenost lepega števila zdravstvenih varovancev ali pa bi moralo morda novo ministrico, ali ministra, za šolstvo (oziroma za tisti venček nedržavotvornih resorčkov, za katere se Ljudmila, Gregor, Karel in Radovan niso zagrebli) vsaj malce ujeziti dejstvo, da se res številnim našim maturantom in tudi diplomantom brez težav izide računica, v kateri bi morala biti kultura v celoti prepuščena trgu, na katerem bi bila dostopna zastonj.

To namreč niso ravno odvodi in integrali, da bi lahko učiteljice matematike učencem pogledale skozi prste in si mislile, saj bodo šli na filofaks, ali pa na AGRFT. Ne, tu imamo težave s seštevanjem in odštevanjem. In da bo veselje še večje, imajo težave z najpreprostejšo matematiko celo ekonomski geniji na forumu Financ. Kar morda za nazaj pojasnjuje ekonomsko krizo in propad številnih naših podjetij, nikakor pa ne pojasni tega, od česa naj bi po njihovem mnenju živel umetnik, ki bo svoje izdelke (za forumaše so vsa umetniška dela zgolj izdelki) izdeloval brez najmanjše podpore države ter jih nato zastonj ponudil na spletu.

A takšna nelogika pač nastane, in na našo žalost pogosto tudi obstane, v tako shizofrenih časih, v kakršnih se trenutno nahajamo. Pri nas se družbena shizofrenija, denimo, lepo odraža s tem, ko želi ena, odhajajoča vlada na silo zaščititi ustvarjalce (oziroma njihove šefe) in dobesedno kriminalizirati brezplačno konzumiranje kulture na internetu, medtem ko istočasno druga, še nastajajoča, ukinja samostojno kulturno ministrstvo, ravnodušno, kakor bi zaradi premajhnega zanimanja ukinila tečaj akupunkture za hišne ljubljenčke v horjulskem gasilskem domu.

Zaradi vsega tega se ne morem iztrgati občutku, da se svet počasi spreminja v velik spletni forum, na katerem je vse polno bizarnosti, raznoraznih kontradiktornosti in najbolj čudaških argumentov, predvsem pa ogromno zmede. A namesto da bi poskusili z logiko, so se v Bruslju nad ta internetni kaos s sporazumom Acta spravili po preverjenem balkanskem principu "prvo udaraj, onda pitaj".

To pa, se bojim, samo odpira možnosti za to, da se bo že jutri našel nekdo, ki nas bo prepričeval, da je za odpravljanje posledic internetnega totalitarizma nujno malce omejiti demokracijo.

In marsikomu se bo to takrat zdelo povsem logično.