Kako sem se mu smejal, ko sem bil mulc, lejga, kako starinski telefon ima! ... Bogve, kaj si moji dve zares mislita o meni ... Se jima zdim črno-bel in starinski, s klavirsko muziko v ozadju, kot se je meni moj posušeni stari ata? In kdaj smo preskočili kar za generacijo? Mlajša, navajena ipada, se že čudi miški, kaj je to za en hudič. Na drugem koncu štange je pa babi, ki se noče dotaknit računalnika, ne šteka USB-ključkov in se boji interneta. Otroci so jo naučili, kam se vtakne DVD, in to je to. Pod televizorjem ji žmigajo številke 12:00 zaprašenega VHSa, kadar pridemo na obisk. Hitro se ta svet obrača, hitro.

Aja, zgodbica! Že pišem! … Za deveti rojstni dan mi je fotr kupil uro. Gnjavil sem ga bil čez vse leto, da nujno rabim, da bom bolj točen v šolo in da sem enkrat že zamudil na matematični krožek. V resnici seveda zato, ker je nihče v šoli ni imel, otrokom se pač ni kupovalo ur. Bilo je še pred kvartzom in digitalizacijo, so ure še imele koleščke, če mi sploh verjamete. Jasno, da sem jo hotel, in je moj otročji fotr bogvezakaj popustil, namesto da bi me nagnal v tovarno delat. In sem jo dobil, tako s širokim paščkom, velikimi rimskimi številkami in pozlačenim okvirjem, da se je kar bleščala na zapestju, in to desnem, frajerskem. Na levi nosijo ure starci, po moji logiki. V šoli sem bil glavni.

Potem smo šli pa na igrišče metat med dvema ognjema in sem bil prvi na igrišču, ker je bila to moja specialna disciplina, v kateri sem blestel (se mi je zdelo) zaradi svojega preciznega babjega šuta. A veš tisto, ko meriš naravnost, potem pa v polkrogu zadegaš žogo postrani, kot da bi škilil, in spodneseš očalarja? No, to.

Moj prvi zamah z žogo je bil močan, očalar je padel, moja nova ura pa je zaradi centrifugalne želje po prostosti tangencialno odletela z zapestja v šoder in razbitošipčevje. Nosil je nisem niti en dan, je že šla v urarska nebesa. Fotru, ki je kasneje spraševal, zakaj je ne nosim, sem rekel, da sem jo spravil, ker je je škoda in ker so v šoli lopovi.

Na zgodbico sem se spomnil prejšnji teden, ko je Crni pisal o novi vladi in obetih morebitne nove izobraževalne tablične revolucije in je celo (devetmestne) številke sestavljal, koliko bi državo stala kompletna uvedba tablic v šole. Vse bolj za šalo kot zares - sem prepričan, vsaj tako je razumeti njegov zaključek, v katerem se vidi kot "ministra za šolstvo in nadstavbne dodatke".

Ker zgodilo se še lep čas ne bo in se po mojem tudi še ne sme. Ker se v šolsko torbo ne sme dajat opreme za 400 evrov in pika. Glej zgodbico zgoraj. Ko je treba na hitro označit gol za fuzbal, se ne sprašuje, kaj je v torbah. Ali kadar se jih meče na avtobus. Imate kakega šolarja v družini? Naj vam pokaže kako svojo knjigo in zakaj je vsa obtolčena, oslinjena in prepognjena. Jaz pravim, da šole ne vzdrži nobena sodobna tablica. Mogoče le na Japonskem, kjer baje klečijo na blazinah in nimajo miz, da bi otroku tablica odletela z nje in se razčesnila na parketu, ker je pač nerodno priletela ravno na vogal, kot ona zna. Da o nove sorte črni kroniki niti ne govorim, za rop enega mulca najbrž niti pištole ne rabiš, ali pač?

Da ne bo pomote, jaz bi bil takoj za tablice v šolah! Ampak samo zaradi tega, ker se mi smilijo piščanci z nahrbtniki in vem, da bi vse tiste črke lahko v šolo nosili v enem samem kindlu, če bi bil neuničljiv, ne pa da se vsako jutro opotekajo, kot da grejo na Everest. Mogoče nekoč, a ne še kmalu. Žal mi je, Crni.

Revolucije znanja pa tablice tako ali tako ne bodo prinesle. Ko prvič primeš v roko dobro narejeno interaktivno digitalno knjigo, te kar prevzame od navdušenega vizionarskega idealizma - joj, če bi jaz kaj takega imel kot otrok, kako bi bil pameten zdaj! Aja? V šoli štejejo dobri učitelji, dobri programi, varnost in red, šele potem učila. Papirnata, lesena ali digitalna, v praksi je to še najmanj pomembno. Revolucijo šole so nam obljubljali že s prvimi računalniki, potem CD-enciklopedijami in nazadnje z internetom. In?

Sploh pa se bodo digitalizaciji učbenikov uprli (in se že upirajo) založniki papirničarji, ki jim je šolstvo poleg kuharic še zadnja uteha v depri sodobnega posušenega knjižnega trga. A veš tisto, ko izumiš kočijo brez konjev in si glavni, potem se pa nekega jutra zbudiš in vidiš, da so ti Japonci vse stranke pobrali? No, to.

Dobro se še spomnijo časov, ko se je kupovalo knjige na metre za okras. Zbrana dela s pismi vred, v vrstah in vrstah enakih rdeče-črnih hrbtov, kdo se jih spomni? Taboljše familije so jih imele za steklom, malo manj boljše na visokih policah. Potem smo se pa iz malomeščanov preveč norca delali in je naslednja generacija navado opustila.

Potem so prišli v modo partijska pisma in debele enciklopedije, vsaka hiša je rabila eno, danes te pa wikipedija pozdravlja. Pa potem joga fototečaji, figurae veneris, recepti za zdravo življenje in naredi-si-sam priročniki, z vsemi je pometel veter z internetnih forumov. Še kuharice, ki gredo vedno v promet, je dandanes treba izdajati v tandemu s teve šovom, da kaj ostane. (Tu za spremembo krivim mikrovalovko, ne internet.) Ko jim bomo hoteli vzeti še šolstvo, bo vik in krik. Naj ga imajo še nekaj let.