Seveda so se vsa ta vprašanja pojavljala že ob sprejemanju zakona in prav zanimivo je bilo ponovno prebirati magnetograme 15. in 16. redne seje državnega zbora v letu 2006. Največ razprave se je tedaj zgostilo ob 103. členu predloga zakona, ki je opredelil zbiranje podatkov o nepremičninah s posebnim vprašalnikom. Že tedaj sem v več razpravah opozoril, da so nekateri podatki odvečni, drugi preveč spremenljivi in zato zastareli že nekaj mesecev po zbiranju, tretji preveč osebni ali pa jim ni mogoče določiti pravega namena. Tedanja vlada kot predlagateljica zakona je vendarle prisluhnila argumentom in z amandmajem je bila v tretjem branju popravljena vsebina vprašalnika za stanovanjske zgradbe tako, da se nanaša predvsem na lokacijske, konstrukcijske in uporabnostne lastnosti stanovanjske nepremičnine. "Mehki" podatki pa so bili izpuščeni.

Z več klikanja do istih podatkov

Drugo vprašanje, ki se je zastavljalo tako tedaj kot tudi danes, je, zakaj je register nepremičnin sploh potreben, saj imamo kataster in zemljiško knjigo, ki sta že digitalizirana, v bližnji prihodnosti pa lahko pričakujemo tudi njuno medsebojno povezljivost. Ni dvoma, da je osnovni namen registra nepremičnin vzpostaviti podatkovno in informacijsko bazo za davek na nepremičnine. Zemljiška knjiga in kataster s svojimi podatki sta premalo določna in tudi ne povsem ažurirana, da bi lahko predstavljala takšno osnovo. Če naj bo novi davek korekten, mora biti izračun opravljen na podlagi množičnega vrednotenja nepremičnin in posplošene tržne vrednosti ter mora upoštevati vse za tak izračun relevantne parametre nepremičnine. Toda obenem je tudi treba povedati, da sam register nepremičnin še ničesar ne pove o tem, kakšna bo zasnova davka na nepremičnine in koliko bo lastnike nepremičnin udaril po žepu.

Če že nasprotniki javne dostopnosti registra nepremičnin priznavajo njegov pomen za bodoči davek na nepremičnine, pa zato podobno kot informacijska pooblaščenka menijo, da naj ostane na ravni zaprtega davčnega registra, podatki o posamezni nepremičnini pa dostopni samo lastniku nepremičnine. To bi se verjetno tudi zgodilo, če ne bi imeli zakona o dostopnosti do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Spomnimo se: ob uveljavitvi tega zakona smo imeli največ težav z GURS, ki je imela kar nekaj problemov z razumevanjem, kaj so informacije javnega značaja. Zato je prav razveseljivo, da se je v ZEN pojavil 114. člen, ki je omogočil javen dostop do registra, četudi je ustavno sodišče julija 2007 razveljavilo javnost registra v delu, ki se nanaša na podatke o lastniku, najemniku ali upravljalcu nepremičnine, če gre za fizično osebo. Ampak te podatke v registru nepremičnin z lahkoto pogrešamo. Resnici na ljubo, tudi ko so bili ti podatki pred najnovejšo odločbo informacijske pooblaščenke še dostopni v registru, na osnovi imena in priimka lastnika nismo mogli priti do njegove nepremičnine ali nepremičnin, če jih je imel več. Hkrati pa lahko tudi sedaj, ko so podatki o lastniku umaknjeni, preko katastrske občine in parcelne številke pridemo do podatkov o lastniku ali lastnikih, le nekaj več klikov potrebujemo. Prav to dejstvo, da navkljub vsemu lahko pridemo do lastništva posamezne nepremičnine, je informacijsko pooblaščenko očitno napeljalo k temu, da je vložila še eno zahtevo za ustavno presojo, katere praktična posledica bo lahko, če ji bo ustavno sodišče ugodilo, popolno zaprtje registra nepremičnin ali pa katastra in nemara celo prepoved povezljivosti katastra in zemljiške knjige.

Rezultati te prepovedi bi bili izjemno škodljivi in v izrazitem nasprotju s sodobnimi trendi informacijske družbe. Register nepremičnin ima svojo dodano vrednost samo, če je javen in dostopen v skladu zakonom o dostopu do informacij javnega značaja. Skratka, tudi če ne bi imel davčne funkcije, bi ga enako močno potrebovali. Naj navedem nekaj razlogov za to.

S preglednostjo nad anomalije

Prvi razlog mora biti razumljiv vsem tistim, ki se ukvarjajo s prostorskim planiranjem, gradnjo ali varovanjem okolja. Neurejeno stanje na področju nepremičnin, pomanjkanje ažuriranih podatkov, nepoznavanje stanja zgradb, stanovanj in grajene infrastrukture je vedno predstavljalo resno oviro za dobro prostorsko načrtovanje tako na strateški kot izvedbeni ravni. Enako velja tudi za okoljsko politiko, za lokalne energetske politike in ukrepe ter za celo vrsto potreb na občinski in celo na ravni krajevne skupnosti. Takšen register mora biti javen, četudi brez podatkov o lastnikih, saj tako omogoča enostaven dostop načrtovalcem, obenem pa omogoča neodvisno preverjanje ureditev in ukrepov s strani zainteresirane strokovne in druge javnosti. Omogoča tudi ustrezno participacijo prebivalcev v procesu načrtovanja. Ker je urejanje prostora in reševanje okoljskih problemov v javno korist, je takšna tudi javna dostopnost registra nepremičnin.

Drugi razlog se nanaša na trg nepremičnin. Da so dobre informacije pogoj za dobre tržne izbire, je jasno vsakomur. Še toliko bolj to velja za nakup ali prodajo nepremičnin, ki včasih predstavljajo življenjske odločitve za posameznika ali družino. Informacije o nepremičninah, vključno z njihovo posplošeno tržno vrednostjo, so zato pomemben vir za odločanje, čeravno je jasno, da konkretna tržna cena posamezne nepremičnine odstopa od posplošene tržne vrednosti, vendar to velja za vse nepremičnine. Ker slovenski nepremičninski trg zaznamujejo številne anomalije, je takšna preglednost še toliko bolj pomembna. Hkrati vsaj delno relativizira vlogo nepremičninskih posrednikov in investitorjev, ki razpolagajo s privilegiranimi informacijami, kupci pa so popolnoma odvisni od informacij, do katerih sami nimajo dostopa ali pa jih ne morejo preverjati. Zato se zdi, da prav nepremičninski posredniki in investitorji (developerji) z javno dostopnostjo registra nepremičnin zgubijo največ.

Tretji razlog se nanaša na hitro razvijajočo se "industrijo" sekundarne obdelave informacij javnega značaja. Tako imenovana "informacijska industrija" je ena od najhitreje razvijajočih se industrij v svetu in tudi v Evropi (čeprav jo Združene države, ki so znane po odprtosti informacij javnega značaja, še vedno močno prekašajo). Osnutek poročila evropske komisije iz leta 2011 opozarja na ekonomsko potenco tovrstne obdelave odprtih podatkov, saj po oceni študije Victory znaša kar okoli 140 milijard evrov. O odprtih podatkih govorijo kot o "informacijski valuti" in "življenjski sili gospodarstva znanja". Naj opozorim, da nekaj več kot polovico vseh odprtih podatkov v tej dejavnosti predstavljajo prostorski podatki. Razprava o pomenu odprtosti in dostopnosti registra nepremičnin ob teh dejstvih postane odvečna, njegovo eventualno zapiranje pa postane ovira v razvoju slovenske informacijske industrije.

Pooblaščenkin protislovni status

Seveda obstaja tudi druga plat medalje. Ni dvoma, da so sodobne informacijske tehnologije zelo "invazivne", kar zadeva poseg v človekovo zasebnost, in da je včasih razmeroma težko potegniti mejo med tem, kar je še sprejemljivo, in kršenjem posameznikove ali družinske zasebnosti. Zato vztrajam pri tem, da naj register nepremičnin ne vsebuje osebnih podatkov o lastniku, čeravno nikomur tudi brez registra nepremičnin ni mogoče preprečiti, da bi ugotovil, kje in v kakšnem stanovanju stanujem, tako kot ne morem preprečiti tega, da ne bi izvedeli, kakšen avto imam, če ga vozim in dnevno uporabljam.

Polemika v zvezi z javno dostopnostjo registra nepremičnin je nehote odprla tudi vprašanje protislovnega statusa institucije informacijske pooblaščenke. Kot je znano, je zakon o dostopu do informacij javnega značaja uvedel institucijo pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja, ki med drugim tudi presoja v sporih in nadzoruje uveljavljanje tega zakona. Pozneje, v mandatu vlade Janeza Janše, je bila informacijski pooblaščenki dodana tudi pristojnost varstva osebnih podatkov, sama institucija pa se je preimenovala v informacijskega pooblaščenca. Tej spremembi sem tedaj nasprotoval, ker sem menil, da ni pametno v eni osebi združevati dveh nasprotujočih si vlog - ene, ki naj išče argumente za dostopnost do informacij, in druge, ki išče argumente za njihovo zapiranje. Poznejši tok dogodkov in dejavnost informacijske pooblaščenke sta me demantirala, saj je dobro opravljala obe funkciji. V polemiki v zvezi z odpiranjem registra nepremičnin pa se je ta konflikt ponovno vzpostavil, ker so v odločitvi informacijske pooblaščenke povsem prevladali razlogi varstva osebnih podatkov, argumenti v prid javne dostopnosti registra nepremičnin pa so povsem v ozadju in nimajo institucionalne podpore.