Našpičeni pa so tudi voditelji. V prvem tednu so imeli eno samo nalogo. Vsem dokazati, da jim dejanja v preteklosti niso ravno v čast in ponos. V bistvu je šlo za kopičenje negativnosti. Če jih niso našli pri predstavnikih v studiu, so jih poiskali pri njihovih sorodnikih, simpatizerjih in kandidatih. Nikogar ni več zanimalo, kaj kdo zastopa, ampak le še to, koliko negativnih točk se lahko vpiše na posameznikov konto. Vse skupaj poteka v stilu: nas ne briga, če bo kdo zabil kakšen gol. Nas zanima samo to, da jih čim manj dobimo v lastno mrežo. Torej, če zares vzamete Edijev namig, potem je slika grozljiva: izbrali bomo tistega, ki ima manj svinjarij na glavi ali okoli sebe. Izbrali bomo tistega, ki se bo v teh soočenjih izkazal za manj črnega. Nedolžnih tako ali tako ni. Jasno, saj so v polkrogu stali sami ministri, dva premiera, en župan in en večen politik. Vsi, ki jih je oblast tako ali drugače zamazala. Logično, saj pri nas velja prepričanje, da je vsak politik malo umazan. Da je v bistvu to definicija politika: nekdo, ki eno govori in drugo dela. Nam prodaja bučnice v stilu skrbi za usodo vseh nas, v bistvu pa skrbi samo za svojo rit.

Zato ni presenečenje, da mi pred ekrani ne jemljemo soočenj kot suho zlato. To, da je na primer en zdrizast in razvlečen resničnostni šov Kmetija bolj gledan kot usodno histerični Pogledi Slovenije, je slika realnosti. Publiki v bistvu vse skupaj dol visi. Fina tema za šimfat in udrihat čez vse, pravega užitka pa tukaj ni. Ga je več pri tistih brezjajčnih in brezidejnih statistih, ki glumijo pristne kmete in za vogalom kmetije udrihajo drug čez drugega. Kmetija je lepa metafora trenutne Slovenije: res smo skupaj tam gori lepo izolirani z enim skupnim ciljem, vendar gre konec koncev le za tekmo, kjer je glavni motiv zmaga in nagrada. Tako kot v politiki in na volitvah. Na koncu zmagovalec pobere smetano. Oziroma mu jo poližejo vsi priskledniki. Teh pa v naših krajih ni malo.

Se pa v tem kaotičnem predvolilnem vzdušju najdejo kakšni biseri. Eden je bil zagotovo zadnjo nedeljo, ko je Petra Kerčmar v TV Klubu gostila štiri predstavnice, ki so reševale žensko kvoto na ekranih. In se proslavile z izjemnimi izjavami. Tako je Britti Bilač ušla misel, da v bistvu pošteni ljudje ne gredo v politiko, Vidi Čadonič Špelič pa je uspela vrhunska dizertacija, kako fantje vzamejo volitve kot ritual, na katerem se šopirijo in hočejo biti lepi. Po njenem ženskam tega ni treba, ker so lepe ves čas. Eva Irgl je to podkrepila še z mislijo s terena, kako je ona sama mnogim za zgled, da ženska lahko uspe v politiki. Še sreča, da je bila tam Manca Košir, ki je malo pokroviteljsko utišala Irglovo v njenem hvaljenju svojega vodje, ki da je močna osebnost brez lobijev za seboj, z domislico, da je Irglova kot kaseta, ki ves čas ponavlja eno in isto.

Eno in isto ponavlja tudi Karel Erjavec. Njegovi upokojenci so zlata jama za replike. Zdi se, kot da je edini, ki se mu švedsko j… za vse skupaj in stresa šale in domislice kot po tekočem traku. Na vprašanje, koliko jih bo stala kampanja, je kot iz topa ustrelil, da so mediji predragi. Posebej televizija. In v tem je ves čar predčasnih volitev. Priložnost za dodaten zaslužek. Nekaj, kar ni bilo planirano in je padlo z neba kot božje darilo.

V prvem tednu se je zdelo, da nam je z neba padel Gregor Virant. Najprej kot odrešitev, nato kot kazen. V tem prostoru se je težko rešiti obtožb, ki se tičejo zaslužkov. Ali privilegijev. Da osrednje informativne oddaje kot škandal kažejo račune za neke bluze in spodnje perilo za potrebe protokola predsednika republike, je simptom. Simptom absolutne izgube kompasa. Zavist in neka namišljena pravičnost sta kategorični imperativ, ki ga ne pograbijo samo odločevalci, temveč tudi mediji. Gregor je bil od trenutka, ko se je začel opravičevati, na spolzkih tleh. V živem pesku, ki ga je z vsako izjavo še bolj potegnil vase. Škoda, da se Virant ni spomnil zadnjega stavka iz več kot sto petdeset let starega teksta o Martinu Krpanu. Tam lepo piše: minister Gregor pa nič…