To je nekaj čisto drugega

Libijci so razočarali Belo hišo. Na Libijo je zmetala na tone bomb, da bi tamkajšnje prebivalstvo zadihalo v svobodi in demokraciji, uporniki pa že prve ure svobode pomendrajo demokracijo in pred kamerami mučijo in ubijejo polkovnika Gadafija. Fantje, ali smo se za to borili? Temelj demokracije sta vladavina prava in spoštovanje pravosodja. To so Američani upornikom vcepljali v glavo od prvega dne vstaje, ti pa gredo ubit tirana, čeprav je bilo v Haagu že vse nared za pošteno sojenje. Tako kot se to počne v civiliziranem in demokratičnem svetu, kamor je bila ob skromni pomoči Nata namenjena nova Libija. Zdaj pa je videti, da si je Bela hiša, ki velja v svetu za glavno promotorko pravne države, doma pa čisla smrtno kazen, naredila ogromne stroške, na koncu pa ostala brez večletnega medijsko odmevnega sojenja, na katerem vsi vpleteni povedo svoje argumente, sodniki presodijo in potem gredo vsi zadovoljni: eni domov, drugi pa v ječo, če jim slepa boginja pravice ni bila naklonjena. Kako pomembno je za ZDA pravično sojenje domnevnim zločincem, dobro kaže primer v Guantanamu zaprtih domnevnih talibanov in drugih islamskih skrajnežev. Že deset let jih Američani na račun ameriških davkoplačevalcev skrbno varujejo in bodo to počeli, vse dokler jim ne zagotovijo pravičnega sojenja – uglednih odvetnikov, pravičnega sodnika in objektivne porote. To pa dandanes ni tako enostavno, zato bodo prebivalci Guantanama kar še nekaj let uživali ameriško gostoljubje: zastonj prevoz do Kube, poln penzion, all inclusive. Seveda, sledi vprašanje, ki mi gre vedno znova na jetra. Zakaj pa niso sodili Osami bin Ladnu? Nizek udarec, pritlehno vprašanje. Osama? Osama pa je ja bil nekaj čisto drugega. Kakšno sojenje neki. Najprej, človek, ki se toliko let skriva, si sojenja sploh ne zasluži. Potem pa, če se spomnite posnetkov, je bil Osama, ko so prišli specialci, tjulnji po imenu, po njega, sam z ženo in neoborožen. Boj se tistega, ki prisili ženo, da ga brani, in boj se golorokega ljudstva. Goloroko ljudstvo so bili Srbi v Kninski krajini, pa vemo, kako krvavo se je vse skupaj končalo. Takšen človek si sojenja ne zasluži. Če pa samo pomislimo na možnost, da bi ga dobro plačani odvetniki lahko rešili zgolj zaradi proceduralne napake – specialci niso imeli dovoljenja za hišno preiskavo, Osami niso prebrali pravic, niso mu omogočili telefonskega klica njegovemu odvetniku, niso ustrezno zavarovali prizorišča aretacije – potem je jasno, da si niso smeli niti v sanjah privoščiti nekakšnega sojenja. Povrh vsega bi lahko Osama na sodišču razkril, da so Američani v Afganistanu 116-krat bombardirali svate, misleč, da so talibani, in da se slednji bojujejo z orožjem in denarjem, ki so jim ga dali Američani, da bi se lažje vojskovali proti Rusom. To pa je razkrivanje poslovne tajne, ki si ga demokratična Amerika ne more in ne sme privoščiti. Posel je posel, vojna pa vojna. Če bi se v poroti znašlo še nekaj žensk, bi se jim srce paralo ob misli, da bi otroci, potem ko so jim tjulnji ubili mater, ostali še brez očeta, če Osamo razglasijo za krivega. Zato sojenja sploh ni smelo biti in je bil strel v glavo edina možnost. Verjemite Beli hiši, ona že ve.

Slovenia, ten points!

Še vedno peče glasovalni poraz Slovenije proti Azerbajdžanu v kvalifikacijah za prosto mesto v varnostnem svetu OZN, ki se je zgodil v šestnajstem podaljšku. Selektor Samuel Žbogar je omenjal nešportno igro nasprotnika in pristranske sodnike. Predsednik Türk je čestital moštvu za srčni boj, opozicijske stranke so strokovnemu štabu očitale, da je povsem napačno zastavil delo že v pripravljalnem obdobju, nekdanji selektorji slovenske diplomacije so menili, da bi bilo bolje ubrati bolj obrambno taktiko. Kako pa je bilo v resnici v zakulisju glasovalnega maratona, smo izvedeli od vira, ki kot običajno ni želel biti imenovan. Glasuje Hrvaška: »La Slovenie, un point!« Zakaj ste glasovali za Slovenijo? »Ne bomo nikoli pozabili, da nam je edina na zadnji Evroviziji dala pet točk!« Finska: »Slovenia, one point!« Hvala, lahko utemeljite vaš glas? »Mogoče se bo po tem Slovenija vendarle premislila in kupila tiste naše patrie!« Gruzija: »Azerbajdžan, twelve points!« Je zgolj naključje, da vam je tudi Azerbajdžan dal 12 točk na Evroviziji? »Ne, ni! Če bi nam jih dali vi, bi mi zdaj glasovali za vas. Logično!« Madžarska: »Azerbajdžan!« Zakaj njemu, saj smo sosedje? »Pahor je rekel, da nas po predsedovanju EU čaka izolacija in da se s premierjem Orbanom že zdaj nihče ne pogovarja!« Vi ste predstavnik Venezuele in ste glasovali za... »Azerbajdžan!« Toda v prejšnjem krogu ste dali glas Sloveniji. »Ker smo slišali, da imate v Velenju Titov spomenik, on pa je bil za našim predsednikom Chavezom največji politik!« In ste se potem premislili? »Ker smo slišali, da so v Ljubljani prepovedali Titovo ulico!« Glasuje Burundi: »Azerbajdžan, douze points!« Oprostite, dvanajst točk ste trikrat dali Sloveniji! »Seveda, trikrat nam je gospod Žbogar prinesel čokoladne bombone.« In potem? »Potem jih ni imel več. Škoda. Res ste nam bili simpatični!« Kazahstan je vedno trdil, da je prijatelj Slovenije, glas pa ste dali Azerbajdžanu: »Slišalo smo, da so se vsi v Sloveniji smejali Boratu, ki se dela norca iz Kazhastana!« Turčija je glasovala, kako? »En krog za Slovenijo, enega za Azerbajdžan, da ne bo zamere.« Estonija je članica EU, morala bi biti za Slovenijo. »Saj bi bili, a kaj ko imate samo bombončke, Azerbajdžan pa nafto.« Pa dobro, Srbi, zakaj vi za Azerbajdžan? »Pa dobro, Slovenci, zakaj pa vi nam gol v Mariboru?« So ZDA bile tista država, ki se je vseh 16 krogov vzdržala pri glasovanju? »Priznam, mi smo tisti. Nikakor nismo mogli ugotoviti, ali se glasuje za Slovenijo ali Slavonijo. Sorry!« Je zdaj jasno, da so razlogi za naš poraz v OZN veliko globlji in tehtnejši, kot je videti na prvi pogled.