Zanimalo me je torej, ali ima družba kaj slabe vesti zaradi sesanja, in z vprašanjem očitno zadel v slotviteraško žilo, ker se je odgovorov usulo kot še nikoli, kadar sem kaj podobnega spraševal. Tviteraši ob takšnih zanimivih temah naravnost navdušijo, še posebej, če jih primerjam s komentatorskim življem na sloforumih ali blogih. V eni uri sem prejel 66 odgovorov, med njimi nobenega trola, zmerjavca ali pljuvača komunajzarjev. Nobenega spama, nobenih svinjarij, ničesar o ciganih. - Lažeš, Jonke! - Res, mame mi!
Od kod taka kulturna razlika, mi ni povsem jasno. Tako kot forumaši so tudi tviteraši večinoma anonimni, pa jim vseeno ne uhajajo tisti tipični možganski sprdki in naci komentarji, ki so jih polni forumi in blogi. Na levo-desna pahorjanša lajanja sem pa sploh alergičen. No, da jim ne bi slučajno delal krivice, mogoče so se pa vmes že kaj popravili, je treba povedat, da je minilo vsaj debelo leto, odkar sem sploh prebral kak komentar pod kakim blogom, kaj šele kam kakega prispeval. Še ko sem jih nekoč na svojem blogu bral, jih nisem niti upošteval niti resno jemal, v resnici so me bolj zanimali številke in kliki kot pa njih vsebina. Ko sem nazadnje prestavil blog drugam, sem jih odklopil, adijo pamet. Komentiranje je zame mrtvo. Nit' ne pišem, nit' se javljam.
Nekdo bi se moral lotit tega fenomena in naredit eno psihološko-sociološko študijo, od kod taka razlika v kulturi pogovora, kljub podobnemu zavetju anonimnosti. Navsezadnje na drugem koncu žice lahko tvita tudi treniran pes, črka je črka, kaj pa veš… Resda si na Twitterju človek družbo, ki ji bo sledil, izbere sam, pa vendar ga lahko nagovori vsak, ki se mu zmrdne. ("Sprdne" se mi je zdelo pregrobo za Objektiv. Take besede ne sodijo sem, op.p.) Pljuvanja in zmerjanja vseeno ni. Ravno včeraj sta si recimo Kresalova in Minister (@katarinakresal & @zzturk) izmenjala kratki polemični zdravici okoli novih monopoli pravil iz parlamenta o zunajzakonskih zvezah - in je šlo, ne moreš verjet, brez zasmehovanja, insinuacij in omembe bulmastifov. Ne, ne lažem. Twitter je kulturen. Twitter rulz.
Da ne zaidemo, nazaj k vprašanju, ker sem se tole kolumno danes ob navdušenju nad pravkar opevano slotvitosfero odločil poskusno crowdsourcniti, ne zamerite hecni spačenki. Gručizvorniti? (Neee, no!…) Takšnega-le sem bil torej zastavil cenjeni slotvit akademiji: Imate kaj pomislekov ob zastonjskem točenju filmov, nadaljevank in muzike s torrentov? Kaj slabe vesti?
Odgovori so se nekako takole sukali, največ jih je bilo odločnih NE-jev: "Niti s težkim srcem niti v sramu, pretaka se… V življenju sem kupil natanko en originalen CD… Martin Krpan je bil težek švercer, danes pa je heroj… Naj vsebine ponudijo online po sprejemljivo nizki ceni, pa mogoče tudi kdaj kaj kupimo… Ne, ker poleg tega še vedno hodim v kino, kupujem cedeje in obiskujem koncerte… Osebno nimam nič proti temu, ker si kot dijak brez prihodkov ne morem privoščiti ogleda vsakega filma, ki bi ga rad videl…"
Na drugem mestu se je izkazal argument, da nekaj stočimo, nekaj plačamo, in smo oboji lahko zadovoljni. Veliko šteje pravica do preizkusa sumljive robe: "Če mi je nekaj OK (glasba, film, serija), kupim original, zame so torrenti preizkusi… Najljubši filmi kupljeni prek Amazona, enako velja za glasbo - ampak vsega pa ne kupim… Ob muziki DA, ob filmih & nadaljevankah pa NE, posebno osebno pravilo: SLO muziko vedno kupujem na CD-jih… Preverim in če je ok, kupim - glupo pa je kupit CD zaradi dveh dobrih komadov… Pri glasbi ja, oz. če mi je album resnično fejst všeč, nabavim fizično edicijo, nadaljevanke in filmi ne tolk…"
In če Slovenija ne bi bila tako majhna in odrinjena, bi bilo vse zaprmej drugače: "Ne, in bom, dokler nam ne dajo možnosti legalnega nakupa digitalnih vsebin… Če bi v Sloveniji delovale storitve Netflix, iTunes - ne bi jaz pretočil niti enega, za 99 centov se mi ne bi splačalo… Ne, ker ne ponudijo servisov, kot so iTunes in HBO GO, tudi pri nas… Ne, ker večine v SLO ni mogoče legalno kupiti…"
Odločen JA je bil samo eden. "Vsak delavec je vreden svojega plačila, sploh dober, in nikoli nisem tega storila." Punca za oženit, sem si mislil in šel gledat The Killing. Nikjer ga ni za kupit, sedi, opravičeno!
