Potrebe pa zanesljivo bodo, saj se medicina razvija in matične celice iz popkovnične krvi že danes omogočajo zdravljenje več kot 85 različnih bolezni. "Matična celica: največje darilo narave," pravi prospekt in nadaljuje, da se s temi celicami odpirajo široke možnosti za obnovitev funkcije ne samo enega, ampak domala vseh tkiv in organov.

Listič je perfiden: ničesar ne zagotavlja, temveč samo obljublja. Vendar bralec s povprečno domišljijo, ki je poleg tega videl še kak primeren film, sam doda tisto, na kar namiguje besedilo. Ali ni znanost še vedno doslej presegla najdrznejše napovedi? Ni vrag, da ne bo že v nekaj letih izdelovala ne samo tkiva, temveč cele organe. Na primer srce – ne zgolj kot kepo mišičnih vlaken, temveč kot črpalko s štirimi votlinami, ustrezno opremljeno s krvnimi žilami, živci in vso drugo navlako. Srce bo pravzaprav mala malica, saj je preprost organ. Predstavljajmo si raje novo oko, ki bo po priključitvi na možgane videlo!

Če se še sam pridružim temu futurističnemu razmišljanju, se mi zamisel nenehnega krpanja starajočega in bolehnega telesa ne zdi končna rešitev. Starega računalnika ne popravljamo, temveč poberemo z njega podatke in jih prenesemo na novega. To je tisto: skopirati vse podatke, ki so zapisani v možganih, in jih prenesti na sveže in mlado telo. Po možnosti z rezervno kopijo v omari. Seveda smo še daleč od tega, ampak če verjamemo v znanost, bo do tega zanesljivo prišlo, morda čez petdeset ali sto let. Etične probleme, ki jih nekateri zadrteži vidijo danes, bodo ljudje tistega časa zlahka razrešili – tako kot vedno doslej. Temu bodo rekli nove vrednote.

Ali starši sploh smejo pomisliti, da bi svojemu otroku odtegnili te grandiozne obete? Kar vidim bodočo mater, ki razmišlja, kako ji bo čez trideset let sin očital, da ni našla ušivih dva tisoč evrov, da bi dala v hrambo popkovnično kri.

Resnica je drugačna. Vsa najuglednejša tuja in domača strokovna združenja izrecno odsvetujejo uporabo matičnih celic za osebno uporabo dajalca, saj je večina bolezni, za katere se uporabljajo, prisotna tudi v njih. Z drugimi besedami: če zboliš za levkemijo, ti lastne celice ne morejo pomagati, pač pa potrebuješ celice drugega človeka. Po današnjih ocenah bo lastna popkovnična kri v prihodnjih dvajsetih letih koristila le enemu od deset tisoč do dvesto tisoč dajalcev. Veliko večja je možnost, da s svojo krvjo koristiš drugim bolnikom. Ocenjujejo, da se na ta način koristno uporabi vsak stoti vzorec. Dva Slovenca sta že dobila popkovnično kri darovalcev iz tujine. Več raziskovalk tega področja mi je zaupalo, da popkovnične krvi nikakor ne bi shranile za potrebe svojih otrok, pač pa bi jo darovale za potrebe drugih.

Darovanje popkovnične krvi je brezplačno; zbira jo Zavod za transfuzijsko medicino. Zbiranje za osebno uporabo je v domeni zasebnih bank in ga je treba plačati. V Franciji in Italiji so zasebne banke prepovedane. V Sloveniji pa je v kratkem času vzniknilo kar pet takih bank, ki imajo vse uradni žig, pa čeprav osebje večine med njimi predstavljajo »šoferji«, ki vozijo zbrano kri na skladiščenje v tujino.

Nekateri strokovnjaki menijo, da zasebnih bank ne gre prepovedovati, saj imajo ljudje pravico do izbire. Drži, vendar samo v primeru, če imajo natančno in nezavajajočo informacijo. Informacija, ki jo berejo naše nosečnice, je daleč od tega. Ne pove, da strokovna združenja zbiranje popkovnične krvi za osebno uporabo odsvetujejo. Ne pove, da je možnost take uporabe manjša od možnosti glavnega zadetka na loteriji. Ne pove, da nobena resna študija doslej ni pokazala koristnosti zbiranja popkovnične krvi za osebno uporabo.

Poleg tega zamolčuje še najmanj dva podatka. Prvi je, da bo cena za izdelavo tkiva iz matičnih celic strahovito visoka. Današnji stroški za hranjenje vzorca so le kapljica v morje. Izkazalo se bo, da si bodo uporabo matičnih celic, če bo do nje prišlo, lahko privoščili samo najbogatejši posamezniki.

Drugi podatek pa je, da matične celice niso na voljo samo ob rojstvu. Znanstvenikom je že uspelo pretvoriti kožne celice odraslega človeka v krvne celice. To odkritje obeta, da bo posameznik lahko sam sebi daroval potrebne celice vse življenje. Seveda bo tudi tu ključni problem cena.

Zakaj zasebne banke cvetijo, ni težko uganiti. Očitno gre za dober zaslužek. Težje pa je odgovoriti na vprašanje, zakaj strokovna združenja tako zadržano in neodmevno sporočajo svoje odklonilno mnenje. Kako je mogoče, da se v javnih svetovalnicah za nosečnice pojavlja propagandni material z zavajajočo vsebino?

Odgovor samo slutim. Ta slutnja govori o strokovnjakih z dvojnim obrazom: javnim in profesionalno neoporečnim ter zasebnim, ki ga potrebujejo za popoldansko sodelovanje s tistimi, ki jih dopoldne kritizirajo. Zakaj bi se goreče borili proti tistemu, kar jim prinaša zasebno korist? Opozarjajo ravno toliko, da si lahko operejo roke, vendar pazijo, da se jih ne bi preveč slišalo.