Tudi vlogo različnih organizacij in združenj, pa naj si gre za Katoliško akcijo (KA) ali za Zvezo komunistov, je dovoljeno presojati različno. Še več, o tem je dovoljeno tudi pisati.

Razumem, da g. duhovniku Petru Lahu ni po volji, če kdo KA označi za klerofašistično, razumem tudi, da je sam prepričan, da je oznaka zmotna. Da ob tem tako zlahka ignorira vsa pojasnila, da o vlogi in naravi KA med zgodovinarji ni enotnega mnenja, in me zato, ker ne delim njegovega mnenja, obtožuje zavajanja bralcev, težje razumem. Doslej sem bila namreč prepričana, da so časi enoumja mimo in da lahko novinarji vsaj v komentarjih izražamo različna mnenja.

A pojdimo po vrsti. Maja letos so dr. France Cvelbar, Anton Drobnič in Justin Stanovnik na Novinarsko častno razsodišče (NČR) naslovili pritožbo, v kateri so mi očitali, da sem kršila tri člene Kodeksa novinarjev Slovenije. To naj bi storila 3. aprila, v uvodniku (Brez)up, ko sem zapisala: "Zgodba revnega, premalo ljubljenega in ukaželjnega Lojzeta bi morda imela srečen konec - če se ne bi začela druga svetovna vojna. Leta 1943 so namreč dijaka Lojzeta, obetajočega pesnika, a tudi aktivnega člana klerofašistične organizacije Katoliška akcija, na poti v domači kraj ujeli partizani, ga po pričevanjih domačinov mučili in ubili." Kodeks naj bi kršila, ker da sem KA "neustrezno in žaljivo" označila kot klerofašistično organizacijo, ker pred objavo komentarja nisem poiskala članov organizacije ali preučila dostopne literature in ker naj bi - v tem istem odstavku - trdila, da je bil Lojze Grozde ubit zaradi aktivnega članstva v klerofašistični organizaciji, in s tem žalila verska čustva katoličanov.

Peter Lah, ki tem očitkom pritrjuje, je, zanimivo, pozabil omeniti nekaj zelo pomembnih "podrobnosti". Med drugim, da pritožniki v prilogi k pritožbi sami priznavajo, da podrobne zgodovine razvoja in delovanja SKA še nimamo. Peter Lah lahko zaradi mene mirno vztraja, da klerofašizma na Slovenskem ni bilo in da označba klerofašistična nima podpore v "relevantnih in verodostojnih virih". Kot duhovnik in komunikolog pa zagotovo ve, da namerno izpuščanje pomembnih dejstev pri informiranju javnosti ni ne etično ne profesionalno. Lah je namreč v svojem prispevku in še poprej v kolumni v Financah mirno zamolčal, da sem v svojem odgovoru NČR navedla vrsto virov (zgodovinarjev literature), ki dopuščajo različne interpretacije klerofašizma in vlogo KA vrednotijo drugače. Med drugim sem odgovoru priložila strokovno mnenje dr. Tineta Hribarja, zame relevantnega in nadvse verodostojnega vira, ki bi mu, domnevam, tudi Peter Lah težko očital sodelovanje v komunističnem prenarejanju zgodovine in "demoniziranju" nasprotnikov.

Dr. Hribar je med drugim napisal: "Čeprav se klerofašizem zaradi podrejenosti nemški nacistični oblasti ni mogel razviti v polni meri, pa so bili njegovi elementi v KA vse izrazitejši in vse močnejši. Zlasti na operativni, praktični ravni, ko so v enotah domobrancev kurati vse bolj poudarjeno prevzemali vlogo katoliških politkomisarjev. Tako je bil razcep med besedami (vernimi o ljubezni do bližnjega) in dejanji (sovražno morilskimi) znotraj KA oziroma pod njenim "duhovnim" (ideološkim) okriljem vse večji; dokler leta 1944 ni prišlo do tako hudih trenj, da je bilo treba KA razpustiti. Zdaj so njeni člani lahko brez vsake ovire postali vodilni oziroma najbolj zavedni borci domobranstva, v njegovem boju s (komunističnimi, "brezbožnimi") partizani. Tako je med drugimi 200 mladcev (takoj so se seveda prešteli), bivših najbolj aktivnih aktivistov Katoliške akcije, leta 1947 pač znašlo na Vetrinjskem polju. Povzetek: Slovenski klerokatolicizem se je od srede tridesetih do srede štiridesetih let vse bolj razvijal v smeri klerofašizma, tako da je bilo leta 1944 v njem že več totalitarnih klerofašističnih kot pa izvorno avtoritarnih klerokatoliških elementov."

Z dr. Lahom se strinjam, da nalepka klerofašizem nikoli ni bila kompliment. A tudi nalepka zločinski komunizem marsikomu ni povšeči ali pa se mu zdi celo žaljiva, pa zelo dvomim, da se je ali se bo kdaj spotaknil obnjo. Peter Lah bi tudi moral vedeti, da NČR ne presoja o tem, ali je novinar zapisal resnico. Tega ne počne niti, ko gre za zlahka preverljiva dejstva, saj nima na voljo ne ekipe preiskovalcev ne zakupa nad Resnico. NČR presoja le o tem, ali se je novinar pri "iskanju resnice" držal pravil poklica.

S Petrom Lahom pa se načelno strinjam, da se je dobro izogibati ideološko obremenjenim označbam. Tudi zato sem v svojem odgovoru zapisala, da dopuščam stališče, da bi bil ustreznejši kakšen drug izraz, na primer "militantna", ker ga je mogoče manj široko interpretirati. Če bi zdaj napisala omenjeni komentar, bi uporabila to označbo. Seveda pa bi bilo lepo, če bi tudi Peter Lah z enakimi vatli meril komentarje in presoje tudi v primerih, ko te napišejo novinarji in publicisti, ki so mu nazorsko bližje kot podpisana.

A v tej točki se Lahovo zavzemanje za etično novinarstvo konča. V svoji kolumni je na primer zapisal, da je bila novinarka Družine okrcana zaradi svojih besed o gejih. Novinarka Družine seveda ni bila okrcana zaradi besed o gejih, temveč zato, ker je prikrojila rezultate mednarodnih raziskav o življenju gejev, kar so potrdili tudi avtorji citiranih raziskav. O tem sem v Dnevniku pisala julija 2009. Ob tem je zanimivo, da mi je nekoč, ko sva se srečala na kavi, potrdil, da omenjena novinarka Družine ni ravnala profesionalno, a tega očitno "svojim" javno ni pripravljen očitati. Tedaj sva se strinjala, da do podobnih zlorab prihaja tudi na "drugi strani" in da je treba na to opozarjati.

Naravnost zastrašujoč pa je poskus Petra Laha, da bi mi podtaknil opravičevanje zločina, do česar od mojih besed "vodi le korak". Četudi bi zapisala, da so Grozdeta partizani verjetno ubili zato, ker je bil član KA (pa tega nisem zapisala), to nikoli in nikdar ne more pomeniti, da s tem početje partizanov opravičujem. Peter Lah ima očitno težave tudi z logiko, ne le z etiko in etičnostjo.

Ranka Ivelja

V NČR praviloma ne komentiramo razsodb in v javnosti ne polemiziramo s kritikami na račun našega dela. Glavni razlog za to je, da ne želimo biti arbitrarni, saj se na vse zapise o delu NČR ne moremo odzvati. Za tokratni odstop od običajne prakse sem se po posvetu s kolegi v NČR odločila, ker menim, da imam kljub nehvaležni dvojni vlogi (predsednice NČR in tožene novinarke) pravico, da branim svoje dobro ime pa tudi verodostojnost in kredibilnost institucije, ki jo vodim.