Gre za relativno mlado znamko istoimenskega francoskega »self-made« modnega uspešneža, katere čevljev izpod 500 evrov ne dobiš, medtem ko stane model, ki si ga je privoščila naša sogovornica, 1500 evrov. V Beogradu, kjer jih je kupila, je zanje plačala 200 evrov. Pove, da se v Ljubljani tovrstnega ponaredka bojda ne da kupiti, jih pa dobiš prek spleta. Kitajske ponaredke, ki so še kanček cenejši od teh iz Srbije. Značilnost vseh Loboutinovih čevljev je rdeč podplat, med ženskami pa veljajo v teh časih za bolj zaželen kos garderobe.
Ponarejena roba, replike oziroma kontrabant so za našo mikrocivilizacijo pomemben moment. Ob njih smo zrasli in se razvili. Na primer v ponarejenih lacoste polo majčkah s prevelikimi krokodili, ki jih lahko vzamemo za vrhovno metaforo pričujoče tematike. No, velja se spomniti, da je za časa socializma bilo prestižno že, če si imel na avtomatiku nalepko benetton, če si bil še oblečen v majčko omenjenega proizvajalca, si bil pa sploh prvoligaš. Ljudje so iz te dejavnosti razvili solidno stoječe posle, ki pa zadnje čase niti ne cvetijo več, kot so, se je oni dan potožil veteran oblačilnega sivega trga, v strokovnih krogih znan tudi po nadimku Empodium. »Roba mi ostaja. Folk nima denarja za to oziroma ne kupuje, tako da sem se zadnje čase preusmeril na dražbe robe iz stečajev podjetij. Imam garnituro lepih kozarcev. Te zanima?«
Propad Empodiuma
Človeku, ki se mu poslovna krivulja takole obrne navzdol, res ni zavidati. Sploh če je kdaj doživel zares blesteče momente, ki so v primeru gospoda Empodiuma nedvomno bili vsaj takrat, ko je smučarske bunde cenejše izdelave lastnoročno šival norveške zastavice. Ki so jim znatno zviševale ceno. Ne, tiste norveške zastavice niso bile samo marketinška genialnost, ampak socioantropološki zadetek v črno, vreden doktorske disertacije! Poznavanje lokalnega kupca v dno duše. Vendar pa je prodajanje lažne norveškosti nemara tudi znak, da je v času socializma zastavljena igra dosegla svoje meje. Da je stari korpus prevar izčrpan. In da so v igri nove.
Tako namigujejo tudi podatki carinikov. Da se število primerov zasega blaga, ki krati pravice intelektualne lastnine, zadnja leta povečuje. »V prvih osmih mesecih letošnjega leta je bilo 2372 primerov zasegov ponaredkov blaga, kar je daleč največ doslej. Od januarja do konca avgusta 2014 je bilo zadržanih 295.580 kosov različnega ponarejenega blaga v ocenjeni vrednosti 8,566.654 evrov. Najpogosteje je šlo za baterije, ure, obeske, parfume, denarnice, očala in kape,« piše v poročilu Finančne uprave RS (oziroma nekdanje carinske in davčne uprave). Primerjalni evropski podatki govorijo, da je bilo v letu 2013 na območju celotne EU 87 tisoč primerov začasnega zadržanja blaga oziroma skoraj 36 milijonov kosov ponaredkov, katerih skupna vrednost je znašala 768 milijonov evrov.
Večina ponaredkov prispe v zabojnikih z ladjami v Luko Koper in po pošti. V Kopru gre najpogosteje za blago iz Kitajske, tega je kar 90 odstotkov, poleg tega pride še iz Hongkonga, Singapurja in Indije. Vendar pa je namenjeno večinoma na druge trge, na Slovaško, Češko, Madžarsko, Hrvaško, Avstrijo in druge ex-Yu republike. Manj ga ostane v Sloveniji.
Kot pravi Damjan Račič iz referata za analizo in nadzor blaga v Luki Koper, ki je po navalu tovrstne robe med najbolj obremenjenimi točkami v EU, dnevno pregledajo tri do štiri zabojnike. Pregledajo jih fizično. Torej skrajno podrobno. Kar je zoprno v toliko, ker se v obilici kontejnerjev velja odločiti za takšne, ki bodo dali rezultat. Torej najdbo. Razdejati kontejner je namreč tudi strošek. Kako se torej odločajo? »Na podlagi dokumentacije, torej po tem, kdo pošilja komu, prav tako glede na prejšnje zasege in druge informacije izločimo potencialne primere. Tovor gre na skener, po skenerju pa sledi fizičen pregled. V prejšnjem tednu sta pripeljali dve veliki ladji iz Kitajske, preko Egipta, do Kopra. Od 2700 zabojnikov jih je bilo 44 izbranih za fizične preglede. Pri pregledu kontejnerjev bolijo roke in glava, ker je to vse natrpano. Včasih traja pet ur, da naletiš na dva kartona ponaredkov,« pripoveduje naš sogovornik. Kot osrednji branilec obrambe pred ponaredki se izmed bolj bizarnih zasegov spominja 4000 kosov slovenskih avtocestnih vinjet iz Kitajske, domnevno francoskih rac, ki so bile spet kitajskega izvora, in pa številne bižuterije, motornih žag, fitofarmacevtskih izdelkov. Tudi snopičev srečk. »Kvaliteta ponaredkov je seveda različna. Imeli smo ponaredke očal ray ban, in ker originale delajo v bližnjem Belunu, si jih je prišel ogledat njihov predstavnik. Če ne bi imeli male, komaj opazne napake, bi jih celo on imel za originale, tako dobri so bili.«
EU je ponaredkom pred časom napovedala neizprosen boj: »Pozivamo vse Evropejce, naj se uprejo ponaredkom. Evropejci, zahtevajte in kupujte originalne izdelke,« sta Antonio Tajani, tedaj podpredsednik evropske komisije, pristojen za industrijo in podjetništvo, ter Michel Barnier, komisar za notranji trg in storitve, končala svoje »pastirsko pismo« v posebni brošuri o ponaredkih v EU. Evropski podatki so kar spektakularni. Globalni obseg trgovine s ponarejenim blagom letno znaša več kot 200 milijard evrov, kar je bojda primerljivo z dobički trgovine z drogo. Leta 2011 se je obseg ponarejenih izdelkov, ki so jih zasegli evropski carinski organi, v primerjavi z letom prej povečal za 11 odstotkov. Modni in luksuzni izdelki za osebno rabo predstavljajo 54 odstotkov celotne vrednosti zaseženega blaga. Samo leta 2011 je bilo na mejah EU zaseženih 115 milijonov ponarejenih izdelkov v skupni vrednosti nad 1,2 milijarde evrov. Pri skoraj tretjini izdelkov, ki so jih zasegli carinski organi EU leta 2011, je bilo ugotovljeno, da so lahko nevarni za zdravje in varnost potrošnikov, kar je skoraj dvakrat več kot leta 2010. Leta 2011 so evropski organi zasegli 27 milijonov ponarejenih zdravil. »Avtomobilski deli so med najbolj priljubljenimi izdelki ponarejevalcev: zaradi ponarejenih avtomobilskih delov imajo dobavitelji vsako leto od pet do deset milijard evrov stroškov. Zavorne ploščice so med najpogosteje ponarejenimi avtomobilskimi deli, najdeni so bili ponaredki iz lesnih sekancev in celo iz trave,« opozarjajo evropski uradniki.
Pretakanje parfumov
Pa vendar. Težko se je upreti skušnjavi. Kot na primer Ljubljančan, ki je obnavljal svoj avto: »Potreboval sem posebne sedeže, ki so dragi, so pa na voljo tudi kot replike, in to zelo dobre replike iz Turčije, kjer so trikrat cenejši. Šel sem jih kupit v Turčijo oziroma jih v avto vgradil kar tam. Skupaj s potjo me je prišlo ceneje,« pove.
Na rob brez dvoma upravičenim svarilom pred nevarnostjo kupovanja zdravil ter druge delikatnejše robe na črnem trgu velja omeniti, kar je razloženo tudi v knjigi Gomorra o italijanski mafiji iz leta 2006, da to, kar se dojema kot ponarejeno blago, ni nujno ponaredek, ampak gre nemalokrat za to, da se na trgu pojavijo oblačila, ki so bila sicer šivana za razvpito znamko, vendar niso prišla do faze brendiranja. So brez oznake. Kar je svoje čase konec koncev počela tudi Mura, kjer so šivali za bolj znane brende. Na rob evropskim prizadevanjem, da bi omejili trgovino s ponaredki, pa velja navreči tudi, da je dandanes o originalni in neoriginalni robi sploh težko govoriti, ker so nemalokrat tako originali kot domnevne kopije izdelani v istih obratih. Recimo v deželah tretjega sveta.
»Pravih preprodajalcev ponarejene robe, kakršni so obstajali nekoč, danes pri nas ni več. Obstajajo ljudje, ki v diskontih v Italiji kupujejo parfume na litre in jih tukaj prodajajo dražje, vendar pa to ni omembe vredna igra, ampak gre prej za to, da vse več ljudi poskuša s strani kaj zaslužiti, končni izkupiček je pa zanemarljiv,« pove stari poznavalec domačijske črne borze. Na približno tak način postransko služi gospodična S. iz Ljubljane: »Pred leti sem brez posebnega truda pred novim letom zaslužila 400 evrov, in sedaj sem spet v poslu. Tokrat ne prodajam točenih parfumov, torej ponaredkov, ampak gre bojda za originale, vendar pa ne v originalni embalaži. Pravijo mi, da roba prihaja iz tovarne, kjer itak delajo parfume za originalne znamke, razlika v ceni je pa precejšnja. Če za 50 mililitrov originala v Mullerju daš 50 evrov, stane pri meni 17 evrov, pri čemer sama zaslužim približno 5 evrov po kosu.«
Policijski podatki, ki za razliko od carinskih govorijo zgolj o robi, ki ostane v Sloveniji, pravijo, da kaznivi dejanji s področja intelektualne lastnine, kot sta neupravičena uporaba tuje oznake ali preslepitev kupcev, predstavljata statistično majhen delež. V lanskem letu so zabeležili vsega sedem primerov neupravičene uporabe tuje oznake ali modela ter nobenega primera preslepitve kupca, pri čemer velja poudariti, da so kazniva dejanja obravnavali na podlagi prijav slovenskih podjetij, ki so sama ugotovila trženje izdelkov z uporabo njihovih oznak.
Če izvzamemo računalniške programe, ki so svoja zgodba, se zdijo razmere v državi glede ponarejene robe vsaj statistično naravnost zgledne. Zelo evropske, bi lahko tudi rekli. Kaj bi lahko bilo posredi? Delni razlog bi lahko bil, da so se združbe, ki so se nekoč ukvarjale s tovrstnimi rabotami, postarale, etablirale in legalizirale. Vsaj glede oblačil je na črni borzi praviloma problem, da kupec težko dobi točno tisto, kar hoče, in mora izbirati med tem, kar mu prodajalec ponudi. To mu pa nemalokrat niti ne more biti všeč. Poseben udarec poslu je zagotovo tudi, da je mogoče po spletu naročiti malodane katerikoli kos garderobe. Morda pa se je dvignil tudi nivo »šminkerancije«. Da ljudje drug pri drugem prepoznavajo ponaredke.
