Da bi bila peza delovnih obremenitev še hujša, se denarne pomoči praviloma dodeljujejo za tri ali šest mesecev ali največ za leto dni. Vsekakor toliko postopkov, da plače uradnikov, ki ugotavljajo upravičenost sodržavljanov do denarne pomoči, zajedajo znaten del vsote za to pomoč.
Socialna pomoč ni omejena samo na denarno pomoč, temveč zajema tudi davčne in druge olajšave in podpore, na primer pri plačilu za dom starejših občanov ali vrtec, pa pri šolskih malicah in knjigah. Ker te različne pomoči niso povezane v enoten sistem, je nemogoče zagotoviti, da bi bilo njihovo dodeljevanje popolnoma pošteno in pravično. Krivice se dogajajo zlasti na meji cenzusa: osebam, ki so nekaj evrov nad njim, ne pripada nič, tako da jih osebe, ki ga ne dosegajo, z različnimi denarnimi in nedenarnimi pomočmi po dohodkih lahko znatno presežejo. Da ne govorimo o zlorabah: govorice o posameznikih, ki naj bi bili po ugotovitvah socialne službe revni kot cerkvene miši, po mnenju njihove okolice pa spodobno premožni, so sestavni del ljudske folklore. Zlorabe so tudi na strani delodajalcev, ki delajo »uslugo« svojim zaposlenim s tako nizkimi dohodki, da postanejo upravičeni do socialne podpore, obenem pa državo tako prikrajšajo še pri plačevanju prispevkov.
Osrednji problem dodeljevanja socialne pomoči, kot ga poznamo danes, pa je samoponiževanje, ki ga morajo prestajati državljani, ko dokazujejo svojo zadostno revščino in se počutijo osumljene, da morda goljufajo državo. Država, ki ji gre za blaginjo vseh državljanov, mora težiti k izpolnjevanju njihovih temeljnih pravic, med katerimi je ključna pravica do človeka vrednega življenja, ne pa do »zadovoljevanja minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje«, kot je zapisano v uradnih dokumentih.
Univerzalni temeljni dohodek (UTD) je v tem pogledu doslej najboljši možni odgovor. UTD je znesek, ki ga država plačuje vsem državljanom od rojstva do smrti, pri čemer se sklad za UTD napaja iz davkov. Vanj v različnih življenjskih obdobjih nekateri državljani prispevajo več, kot dobijo, drugi pa dobijo več, kot prispevajo, vendar tudi »neto« plačnikom ostaja zadoščenje, da bodo tega dohodka deležni tudi njihovi otroci in vnuki, za katere ne vedo, kakšen bo njihov socialni položaj. Seveda UTD ne »trpi« brezdelnega državljana: ta mora hoditi v šolo ali se v primeru brezposelnosti dodatno izobraževati ali opravljati koristno delo za skupnost.
Za nazornejšo sliko predpostavimo, da bi UTD znašal 200 evrov na mesec, kar pomeni, da bi družina dveh staršev brez dohodkov z dvema otrokoma prejemala osemsto evrov. Če to prenesemo na vse državljane, pridemo do slabih petih milijard. Ta znesek je glavni argument nasprotnikov UTD: bil naj bi namreč neizvedljiv. Vendar pa večina tistih državljanov, ki pridobivajo dohodke, verjetno vsaj polovica prebivalcev, ne bi bila neto prejemnikov, temveč neto vplačnikov v sklad za UTD. Poleg tega UTD omogoča odpravo vseh socialnih prejemkov in socialnih davčnih olajšav: v Sloveniji to pomeni skoraj poldrugo milijardo na račun socialnih prejemkov in eno milijardo davčnih olajšav. UTD bi tudi lahko v znatni meri nadomestil subvencije v kmetijstvu. Plač uradnikov, ki se ukvarjajo s socialno pomočjo, ne gre nujno šteti med prihranke: ti bi namreč lahko zapolnili vrzeli v socialnem in drugih sektorjih.
Uvedba UTD bi bila torej možna že danes. Najmanj, kar bi zagotovila, bi bila vzpostavitev neprekinjene osnovne socialne varnosti, opustitev mučnih postopkov po uradih in večjo enakopravnost brezposelnih v pogajanjih z morebitnimi delodajalci.
Končna »idealna« višina UTD bi morala omogočiti posamezniku in njegovi družini dostojno življenje in aktivno vključenost v družbo. Do tega cilja bo preteklo kar nekaj etap. Njegova višina bo namreč vsakokrat odvisna od zbranih sredstev, kar pomeni, da bo nihala z družbenim proizvodom in osebnimi dohodki.
Za uvedbo UTD je treba doseči njegovo družbeno sprejemljivost. To bo zahtevalo, da prenehamo razmišljati o družbi, ki je razdeljena na tiste, ki delamo, in one druge, ki nas zajedajo, temveč da gre v veliki večini primerov za ljudi, ki želijo delati in ustvarjati, vendar imajo ob vstopu v življenje in v njegovem nadaljevanju različne možnosti, da bi sami dosegli svojo srečo.
Ali je res tako težko sprejeti misel, da je naša lastna sreča odvisna tudi od sreče drugih?