Tako sem v zadnjih štiridesetih letih z različnih potovanj prinesel na tisoče knjig. Že petnajst let pa jih naročam tudi pri Amazonu ter v nekaterih drugih spletnih knjigarnah in antikvariatih. Že od samega začetka štejem to možnost za enega najplemenitejših dosežkov internetne civilizacije. Po mnenju nekaterih intelektualcev, ki so se zadnje tedne vključili v silovito medijsko kampanjo proti ameriškemu spletnemu velikanu, ki že dolgo ni več samo največja knjigarna na svetu, pa naj bi bilo takšno trgovanje znamenje sramotnega, zavržnega in obsojanja vrednega udinjanja logiki in brezobzirnim strategijam sodobnega kapitalizma, ki se pri svoji ekspanziji ne meni ne za ceno niti za žrtve. Pravi (evropski) intelektualec in kulturno zaveden človek, ki goji senzibilen odnos tudi do tradicije, tega ne počne, ker je nespodobno. Jonathan Franzen, Rüdiger Safranski, Sibylle Lewitscharoff in Günter Wallraff se v tedniku Die Zeit zaklinjajo, da knjig pri Amazonu ne kupujejo in isto toplo odsvetujejo vsem pišočim in beročim ljudem, spet drugi, npr. urednica in literarna kritičarka Iris Radisch, ga dopuščajo kot izhod v sili, če človek ne stanuje ravno v Berlinu, Parizu ali New Yorku. Tretji, Daniel Kehlmann na primer, pa se v Amazonovi babilonski knjigarni počutijo kot v borgesovskem vesolju knjig. Priznam, med takšne sodim tudi jaz.
Jeffa Bezosa, ustanovitelja Amazona in njegovega guruja, obtožujejo vsega zla pod soncem. Z visokimi maržami in radikalnimi dumpingi uničuje tradicionalne knjigarniške mreže, še posebej male knjigarne »za vogalom« (v resnici so jih že zdavnaj uničile velike knjigarniške verige in veleblagovnice), in ustvarja monopolni položaj na trgu. Uničil bo tudi male specializirane založnike (davno pred Amazonom so jih pojedle velike »tradicionalne« založbe, danes nove tarče Bezosovih prevzemov). Knjige razume izključno kot blago, s katerim je mogoče ustvarjati enormne dobičke, ni pa mu mar, kako nastajajo, koliko znanja, dela in denarja je bilo treba vložiti vanje, preden so prišle do Amazonovih distribucijskih centrov. Kamor koli pride, še posebej pa v Evropi, izigrava davčne predpise in igra velikega reveža z izgubami. Zaposleni v njegovem podjetju v Seattlu so žrtve ekstremnega izkoriščanja in prisiljeni delati v pravih kaznilniških razmerah. Itd., itd., seznam je dolg, razlogi za alarm in revolt pa najbrž utemeljeni, saj se je v Amazonovo poslovanje (kot že v primeru Googla in drugih računalniških in spletnih velikanov) vmešala celo evropska komisija, da bi zaščitila tradicionalni evropski koncept nastajanja in prodaje knjig ter uveljavila ustrezno tržno uravnoteženost. Lepo in prav, čeprav se zdi, da je vsaj v primeru e-knjig bitka že izgubljena. Trgovinski sporazum med ZDA in EU najbrž še nekaj časa ne bo podpisan, toda Jeff Bezos, ki ga Brad Stone (v knjigi Amazon, 2013; zdaj tudi v slovenščini) opisuje kot rahlo čudaškega in malo skrivnostnega negativca iz filma o Jamesu Bondu, hkrati pa kot genialnega izumitelja banalne preprostosti (Bezos je pač še eden izmed »garažnih« mitov sodobnega ameriškega kapitalizma, mitološki junaki pa, kot vemo, niso angelčki), je doslej zmagal v vseh takšnih in podobnih trgovinskih vojnah.
Pri Amazonu naročam skoraj izključno strokovno literaturo, ki je v slovenskih knjigarnah in javnih knjižnicah ni. Kupujem le tiskane knjige, tu in tam še kak DVD; e-knjige me ne zanimajo. Fascinantna prednost Amazonove knjigarne je, da so v njej dejansko na voljo vse knjige, vsaj tiste, napisane v večjih svetovnih jezikih. Knjige s področja gledališke teorije in povezanih področij humanistike pogosto izhajajo pri malih, lokalnih, včasih tudi alternativnih založbah. Ni jih mogoče dobiti niti v najbolje založenih evropskih knjigarnah. Amazon jih najde in mi jih relativno hitro, ne sicer vedno ceneje kot drugi ponudniki, a zanesljivo dostavi na dom. Čisto prave, ne pa nekakšne gensko spremenjene knjige. Zdi se, da je postavljanje moralističnih okopov pred vsemi temi možnostmi prej znak zadrtosti kot pa kritične občutljivosti za nevarna razmerja med tradicijo in kapitalom. Vseeno pa me zmrazi ob misli, da starih dobrih knjigarn in antikvariatov, v katerih sem preživel veliko samotnih, a lepih ur, nekega dne ne bi bilo več. V svetu brez njih skoraj ne bi mogel več živeti.
