Karl Erjavec torej leze čez drn in strn, blato in prepreke samo zato, da bi lahko na vrhu hriba stal kot kmet (ta si svoje pridelke praviloma prigara z delom in ne z medijskem izsiljevanjem in politično pretkanostjo) in sopihajočim članom rekel: »Kamorkoli vam seže pogled – je vse naše.« V vmesnem času je tudi kulturni resor priročen talec. Šteje očitno zgolj politična matematika. Strokovnost, ki jo je obljubljal Miro Cerar, je trenutno ponekod v leru. Res pa je, da sta strokovnost in Karl Erjavec dva različna pojma. Ker bo v vladi, uveljavlja preverjeno mantro. Pomembna je strankarska izkaznica, ki ministrom kandidatom zbuja občutek pomembnosti, strankarskim šefom pa občutek lojalnosti. Kar lahko resda posledično pomeni močno politično podporo resorju. Glavne spremembe na področju kulture se niso zgodile, če zelo poenostavim, ker vodilni niso imeli podpore lastne vlade ali ker se tega preprosto niso lotili. Minister za kulturo je pomemben, še bolj pa je pomembna njegova moč, prepričljivost in podpora v vladi.
Morda so nam gospo Julijano Bizjak Mlakar ponudili kot kandidatko za ministrico za kulturo med drugim zato, da preverijo temperaturo in spodbudijo odzive scene. Morda bodo potem imenovali nekoga drugega in vsi bomo v en glas zavzdihnili »oh, saj ni tako zelo hudo«. Če se lotim ugibanja, kaj si utegnem misliti o predlagani ministrici, je treba začeti pri strokovnosti predsednika njene zadnje, druge stranke, ki je bil do sedaj minister za zunanje zadeve, minister za patrio (obrambo), okolje in prostor. Je torej za kandidatko za kulturo dovolj, da je strokovna, je pomembno, za kateri resor, in ali je neka strokovnost dovolj?! Prav gotovo si ne želim nekoga, kogarkoli, ki bi mi kradel čas in denar, da se nauči novega začasnega dela. In bi že spet štartal na novo, kakor da pred njim, njo ni bilo ničesar. Ali pa da politično užaljeno spremeni vse, kar je bilo pred njim, njo postorjeno, in se temu potem reče novi kulturni model. Če se na zadeve spozna, se lahko vsaj konstruktivno pogovarjamo, pogajamo in kregamo, če se ne spozna, zna biti boleče, izčrpavajoče in neplodno. Če ob tem igra violino, piše knjige, povsod vidi grozečo komercializacijo in pove, da kulturo vidi zelooo široko... Preprosto ni pomembno in se mi tudi jeziti ne da več.
Medtem ko to pišem, sem dobila eno zadnjih verzij kulture v koalicijski pogodbi. Odlično je predhodno verzijo pokomentiral kolumnistični kolega. Kaj naj dodam? Sklicevanje na neobvezujočo resolucijo Nacionalni program za kulturo je glavna mantra, tako kot nov kulturni model. Kakšen nov model, kaj točno to pomeni? Katere administrativne ovire bodo odpravili, kako? In kje bodo dobili v usihajoči deželici ta sloviti zasebni kapital? Pa spet getoizacija Slovencev zamejcev, ki so glavni poudarek mednarodne promocije naše kulture. In seveda mobilnost umetnikov. Najprej uredite distribucijo denarja v kulturi, zagotovite pogoje, ki se ne bodo z vsako novo vlado spreminjali, potem pa se lahko pogovarjamo o še večji mobilnosti.
Če doma denar usiha in vrednost našega dela dnevno pada, je edina mobilnost lahko ta, da na tuje ceste hodimo razlagat, kako živimo. Tako kot zamejci bi morala biti kultura stvar večine vladnih resorjev. In že spet medijska prenova. Pa silni poudarki na nekaj, kar že obstaja. Znanec je točko digitalizacije kulture (poudarek je v glavnem na kulturni dediščini) komentiral, češ da so vsi svetovni filmi že na youtubu, le slovenskih ni. Pa pomembnost slovenskega jezika. Niti jeziti se ne morem več, lezem v apatijo in oči upiram k budizmu, ko berem te neobvezujoče, kvazilepozvočne floskule. Nimam encimov, da povežem govorjenje o morali, vrednotah in strokovnosti na splošni ravni s konkretnimi predlogi v kulturi. Samo čakam, da se bodo prešteli in da bomo končno vedeli, pri čem smo.
Pred volitvami in po njih poslušamo o slabih bankah, davkih, pravni državi, vrednotah, gospodarski rasti, mladih... V politični matematiki seveda znanje, ustvarjanje, znanstveno, tehnološko, humanistično in še kakšno izobraževanje in raziskovanje ne igrajo nobene vloge. Pa gre za zelo pomembne elemente družbe. Znanje osvobaja, artikulira, osmišlja, sproža dvome in nas tako poganja naprej. Podobno je z ustvarjanjem, branjem, gledanjem filmov, raziskovanjem. Ker se z vsem tem odločno premalo ukvarjamo ali vsaj o tem premalo govorimo, se politika tudi zaradi tega ne ukvarja z osnovnimi simptomi, ampak s floskulami in kozmetiko lajša posledice. O simptomih stanja in časa ni govora, zgolj o sanaciji vidnih posledic simptomatičnih mankov.
