Politiki na zahodu so ob ostri retoriki in zaklinjanju k nujni in pravični kazni za smrt 298 nedolžnih potnikov in članov posadke MH17 na podlagi domnevne »gore dokazov« krivdo za strmoglavljenje letala nemudoma pripisali upornikom. Proti Rusiji, ki naj bi jih podpirala in oskrbovala z orožjem, pa so, še preden se je uradna preiskava sploh začela, uvedli gospodarske sankcije. Ker zahod kljub enormnim zmogljivostim ameriškega vohunskega aparata do danes ni predstavil niti enega materialnega dokaza, ki bi potrdil upravičenost obtožb na račun Rusije in upornikov, so bila pričakovanja glede rezultatov uradne preiskave še toliko večja. Razočaranje je bilo popolno, kajti poročilo DSB tudi šest tednov po nesreči o okoliščinah strmoglavljenja ni povedalo nič takega, česar ne bi bilo mogoče nedvoumno zaključiti že nekaj dni po dogodku.
Preveč »belih lis«
DSB je potrdil, da je bilo letalo sestreljeno, s tem pa dejansko opredelil naravo smrti potnikov, ki so bili, to je po objavi poročila vendarle jasno, ubiti oziroma usmrčeni. A vse, kar je DSB ob tem povedal, je bila ugotovitev, da je strmoglavilo, ker ga je »od zunaj« zadelo »večje število predmetov z veliko energijo« (»a large number of high-energy objects«). Letalo je utrpelo »strukturne poškodbe« in »razpadlo v zraku«.
Zahodni mainstream mediji, ki služijo podpori vnaprejšnje obsodbe Rusije in upornikov s strani zahodnih politikov, so pohiteli z razlago, da skrivnostna formulacija DSB ustreza šrapnelom, ki se sprostijo ob detonaciji rakete zemlja-zrak tipa buk. Naj spomnimo, sistem buk je edino orožje, s katerim bi bili uporniki teoretično sposobni sestreliti potniško letalo, a za zdaj ne obstaja noben dokaz, ki bi potrdil, da je bil tak sistem protizračne obrambe sploh kdaj del uporniškega vojaškega arzenala. Rusija je bila začudena, da je preiskava DSB povsem ignorirala zapis ruskega civilnega radarja v Rostovu, ki je bil sprejet kot del uradnega gradiva in je dokazoval prisotnost vsaj enega ukrajinskega vojaškega letala, ki je tik pred strmoglavljenjem letelo v neposredni bližini MH17.
Kaj pa, če so »predmeti z veliko energijo«, o katerih govori preliminarno poročilo DSB, v resnici naboji kalibra 30mm, ki so bili na civilno letalo izstreljeni iz dvocevnega topa, kar je standardna oborožitev ukrajinskih bombnikov in lovcev? O tej možnosti sestrelitve namreč govori druga teorija, ki izključuje uporabo rakete zemlja-zrak in protizračnega sistema buk ter za edinega možnega krivca osumi letalske sile ukrajinske vojske.
Vsebina črnih skrinjic, ki so jih uporniki, po navedbah DSB, predali neoskrunjene, in posnetki komunikacije med letalom in ukrajinskim zračnim nadzorom dokazujejo le dejstvo, da je bilo letalo sestreljeno, ne pa tudi načina njegove sestrelitve, zagotavlja DSB. Ruska stran sprašuje, zakaj je bilo to razkrito šele z več kot štiridesetdnevno zamudo. Analitiki v ruskem tisku pa ugotavljajo, da bi nenadno prekinitev delovanja črnih skrinjic in komunikacij lahko povzročila tudi nenadna salva iz kanona v pilotsko kabino. Deli kokpita za razliko od drugih kosov razbitin kažejo sledove šrapnelov, z največjo gostoto prav v višini pilotovega sedeža. Napad bi lahko bil delo dobro izurjenega pilota lovskega letala MIG29, ki ga civilni radar zlahka zamenja za najbolj pogosto, a bistveno manj zmogljivo letalo na ukrajinskem bojišču SU25. Ruski veleposlanik pri Združenih narodih Vitalij Čurkin se čudi, zakaj poročilo ignorira resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov o MH17. Resolucija je namreč zahtevala vzpostavitev takojšnje mednarodne preiskave na prizorišču dogodka, ki leži na ozemlju pod nadzorom upornikov, in ukazala prekinitev spopadov v njegovi okolici. Preiskovalci naj bi se, kot pravi Čurkin, pred obiskom prizorišča tri tedne zadrževali v Kijevu, ukrajinska vojska pa si je medtem, čeprav je s tem nekaznovano kršila resolucijo varnostnega sveta, neuspešno prizadevala, da bi zavzela kraj strmoglavljenja. Ključna pomanjkljivost preiskave DSB je dejstvo, da ni vključila obravnave forenzičnih vzorcev s kraja nesreče, ki bi dokončno rešili uganko, kaj je bil resnični vzrok prekinitve poleta MH17. Brez vzorcev razbitin s terena ni mogoče objektivno identificirati krivca sestrelitve, meni uradna Moskva, obenem pa poudarja, da zaradi predolgega odlašanja ne bo več mogoče opraviti določenih postopkov forenzične analize na prizorišču nesreče. Rusija si želi »prave« mednarodne preiskave in ni zadovoljna z DSB, čigar poročilo vsebuje preveč »belih lis«.
Javnost nedvomno pričakuje, da bo neodvisna preiskava pod vodstvom DSB nedvoumno identificirala krivca za smrt 298 nesrečnih potnikov in članov posadke MH17. Toda DSB se že ob objavi »preliminarnega poročila« sklicuje na aneks k enemu izmed paragrafov Mednarodne civilne letalske zveze (ICAO), po katerem je cilj tovrstne preiskave preprečevanje podobnih incidentov v prihodnosti, ne pa ugotavljanje morebitne kazenske odgovornosti. Dokončno poročilo, ki naj bi vsebovalo tudi analizo forenzičnih dokazov s kraja nesreče, naj bi bilo, kot obljublja DSB, objavljeno v roku največ enega leta od sestrelitve.
Moč veta
Največjo skrb, da zlepa ne bomo izvedeli, kdo je v resnici kriv za tragedijo malezijskega potniškega letala na vzhodnoukrajinskem nebu, pa vzbuja podatek, ki so ga zahodni mediji kratko malo preslišali ali zamolčali. Ukrajinska neodvisna tiskovna agencija (UNIAN) je v kratki novici 8. avgusta poročala o podpisu posebne pogodbe med štirimi državami, ki so udeležene v mednarodni preiskavi ICAO, ki jo vodi DSB: Avstralijo, Belgijo, Nizozemsko in Ukrajino. Tako imenovani »non-disclosure agreement« vsaki izmed držav podpisnic omogoča, da v primeru nestrinjanja s poročilom vloži veto, ki preprečuje objavo izsledkov preiskave. Če bi dokazi denimo bremenili Ukrajino, njena vlada pa bi vložila veto, bi bili rezultati – po določilih pogodbe – objavljeni šele potem, ko bi potekel rok njihove politične relevantnosti, kar lahko traja desetletja. Kako naj bi bilo ob takšnem privilegiju enega izmed osumljencev za sestrelitev letala izpolnjeno določilo Mednarodne civilne letalske zveze, ki si za cilj preiskav postavlja preprečevanje podobnih incidentov v prihodnosti, ni povsem jasno. Je pa na dlani, če bodo to nenavadno pogodbo spoštovali, da bodo rezultati »neodvisne« mednarodne preiskave pod vodstvom DSB, ki je poleg pravilom ICAO podrejena tudi nizozemskim zakonom, objavljeni le v primeru, če bo dokazano, da je za sestrelitev MH17 odgovorna Rusija. Države, ki so podpisale sporno pogodbo, so trdno zasidrane v zahodnem taboru protagonistov nove hladne vojne v Evropi, ki se kaže kot mogoča posledica razvoja vojaškega konflikta na vzhodu Ukrajine.
Naslednji logičen korak v preiskavi DSB, pravijo večinski mediji na zahodu (čeprav se ne sprašujejo, zakaj ni bil opravljen že doslej), bi lahko bila analiza »predmetov z veliko energijo« ali njihovih sledov v telesih pilotov iz prerešetanega kokpita MH17. Trupla žrtev sestrelitve, torej tudi pilotov, niso ostala na »težko dostopnem« območju pod nadzorom upornikov, zaradi česar, kot pravi DSB, ni bilo mogoče opraviti forenzičnih preiskav, pač pa so jih prepeljali na Nizozemsko, prvi postanek posmrtnih ostankov ubitih pilotov (in ostalih žrtev) pa je bila vojaška baza zveze Nato v tej državi.
Nizozemska je članica zveze Nato, vojaške organizacije, ki si vsaj od debaklov sodelovanja v Afganistanu in Iraku krčevito prizadeva priskrbeti nove razloge za svoj obstoj. Zaradi domnevne ruske grožnje Evropi, katere dokaz naj bi bila tudi neštetokrat ponovljena, nedokazana krivda za sestrelitev MH17, lobisti Natovega vojaškoindustrijskega kompleksa že pritiskajo na davkoplačevalce iz evropskih držav in od njih zahtevajo povečanje državnih izdatkov za obrambo.
