Sodišče v brezzračnem prostoru

Zgodovina spora

Sodba ESČP jasno hierarhizira vprašanje osebnih pravic nad pravicami držav, pri čemer se v konkretnem primeru odpira vprašanje deviznih vlog varčevalcev, ki so jih ti zaupali izbranim bankam. Dejstvo je, da ima vsak varčevalec pravico prostega dostopa do svojih sredstev. In v obravnavanih primerih mu to ni (bilo) zagotovljeno. Zato bi mu morale vpletene države to zagotoviti. Težava nastane pri vprašanju, katere države. Slovenija je pri varčevalcih bank na svojem ozemlju z ustavnim zakonom že leta 1991 (in pozneje 1994) vpeljala t.i. teritorialno načelo, kar pomeni, da je vsem varčevalcem v vseh bankah, ki so imele sedež na ozemlju Republike Slovenije in za katere je jamčila Socialistična federativna republika Jugoslavija, zagotovila dostop do njihovih prihrankov. Enako načelo naj bi – po mnenju Slovenije – uveljavljale tudi druge države. A ga niso. Zato je nastala težava, ki jo je skušal rešiti dunajski sporazum o nasledstvu iz leta 2001. Ta je v 7. členu priloge C določal, da se morajo države o vprašanju deviznih vlog, za katere je jamčila federacija, začeti pogajati pri Banki za mednarodne poravnave v Baslu. Pogajanja niso obrodila sadu, saj so nekatere države vztrajale, da pri tem vprašanju deviznih vlog ne gre za vprašanje nasledstva, ampak za vprašanje »javno-zasebnega« partnerstva, ki bi se moralo reševati med »banko in varčevalci«. Gordijski vozel je skušala preseči parlamentarna skupščina Sveta Evrope v svoji resoluciji 1410 (2004), v kateri je izpostavila, da mora biti to vprašanje čim prej rešeno; predlagala je tudi načine reševanja, namenjene predvsem čimprejšnjemu poplačilu varčevalcev. Države naslednice naj bi v prvi fazi vzpostavile skupni sklad, namenjen poplačilu varčevalcev, nato pa bi se dogovorile, kako se bodo v okviru nasledstva »pogodile« in si poplačale svoje naložbe v ta sklad. Zaradi različnih stališč o tem, »kdo je kriv« za neizplačane vloge, do vzpostavitve sklada ni prišlo. Vrnitev k dunajskemu sporazumu in reševanju tega vprašanja v okviru nasledstva je predlagala tudi sodba Kovačič idr. proti Sloveniji, ki jo je ESČP sprejelo leta 2006, veliki senat pa potrdil leta 2008. A tudi to sodbo so si države tolmačile vsaka po svoje. Medtem ko je Slovenija vztrajala, da ta sodba pomeni potrditev teze, da »devizne vloge« spadajo v okvir nasledstvenih pogajanj, pa je Hrvaška vztrajala, da je ESČP presojalo le procesno naravo in je bila tožba zavrnjena iz procesnih in ne vsebinskih razlogov.

Od leta 2008 dalje se na tem področju ni zgodilo nič, razen poskusa, da bi Slovenija in Hrvaška rešili to vprašanje dvostransko. S sporazumom iz Mokric, ki je nastal marca lani, sta se državi dogovorili, da bosta vprašanje prenesenih bančnih vlog reševali v okviru dunajskega sporazuma. A tudi do tega ni prišlo – ponovno zaradi različnega tolmačenja istega dokumenta. Medtem ko Slovenija trdi, da gre pri tem sporazumu za mednarodno pogodbo in kot tako zavezujoč pravni akt med državama, pa Hrvaška temu oporeka s trditvijo, da ne gre za mednarodno pogodbo, ker je ni ratificiral hrvaški sabor. Zaostrovanje med državama se tu ne konča, olja na ogenj in boj za interpretacijo »kdo ima prav« pa je dodala tudi šestnajstojulijska sodba ESČP. Ta s svojo nedorečenostjo in občasno nekonsistentnostjo dopušča možnosti za številne variacije in odpira pomembna vprašanja mednarodnih odnosov, ki so se zdela že davno zaprta. Tri od teh vprašanj navajamo v nadaljevanju.

Zasebno-javni interes in mednarodno pravo

To, da je mednarodna skupnost izredno kompleksen sistem, ni posebna ugotovitev. Je pa v 21. stoletju eno ključnih vprašanj prav to, kar sodišče izpostavlja kot »dodano vrednost« sodbe, in sicer, da so človekove pravice nad državnimi dogovori. In to je pomemben poseg v ustaljeno strukturo mednarodnih odnosov.

Sodniki v sodbi jasno izpostavijo, da je »civilnopravno razmerje«, ki ga imata varčevalec in banka, močnejše od mednarodnopravnega (ki ga vzpostavljajo države v meddržavnih odnosih). Ker imajo posamezniki tako »večje pravice« od držav, mora biti zadoščeno najprej njihovim pravicam in šele nato pravicam/dogovorom držav. Država je – tako se vsaj bere celotna sodba – derivat posameznikov, zato so njene zaveze, pravice in hotenja drugotnega pomena. Če so v nasprotju s človekovimi pravicami, kot jih definira sodišče, pa celo nepomembne oz. jih moramo opustiti. Z drugimi besedami – država mora zagotoviti spoštovanje človekovih pravic. Komu?

Klasično razumevanje mednarodnih odnosov je na to vprašanje imelo jasen odgovor: svojim državljanom. A progresivni razvoj človekovih pravic je to razumevanje razširil tudi na druge akterje v mednarodnih odnosih. Moderna država – kolikor je od nje sploh še ostalo – je tako v sodobni mednarodni skupnosti dolžna zagotavljati človekove pravice širše, tudi svojim nedržavljanom, saj človekove pravice niso omejene z državnimi mejami, ampak so rezultat skupne volje držav in kot take presečne. Problem nastane v točki, ko niso jasna področja, kdaj mora za določene pravice poskrbeti država A in kdaj država B. Na to vprašanje tudi aktualna sodba ne daje odgovora.

»Rok uporabe« človekovih pravic

Utemeljitev ESČP, da so bile varčevalcem zaradi dolgotrajnih postopkov kratene človekove pravice, izhaja tudi iz časovnih rokov. Sodišče tako utemeljuje, da so bili roki, v katerih bi morale države varčevalcem devizne vloge povrniti, »absolutno predolgi«, zato morajo to storiti karseda hitro, nato pa lahko v nasledstvenih pogajanjih izterjajo zneske, ki jih bodo sedaj namenile za povračilo deviznim varčevalcem. A pri vprašanju »ročnosti« se je sodišče premalo posvetilo razlogom za dolgoletno nesprejetje nasledstvenega sporazuma, in sicer predvsem zaviranju nekaterih držav, da bi se odprta vprašanja rešila karseda hitro. Za ilustracijo – dunajski sporazum se je pripravljal skoraj deset let, podpisan je bil leta 2001, Hrvaška pa ga je ratificirala kot zadnja leta 2004 (Slovenija avgusta 2002). Poglavje o deviznih vlogah (7. člen priloge C), ki terja »hitro reševanje«, ni bilo udejanjeno, saj se je že leta 2002 pokazalo, da ne Bosna in Hercegovina in ne Hrvaška hitremu reševanju spora o vlogah deviznih varčevalcev v okviru nasledstvenih pogajanj nista (bili) naklonjeni. Trmasto vztrajanje enih in nesodelovanje drugih držav pa je povzročilo prav to, da je sedaj sodišče razsodilo, da je treba v letu dni oblikovati shemo, kako bodo varčevalci (govor je le o tistih, ki svojih vlog niso prenesli) dobili denar povrnjen. Natančno branje pove, da v letu dni ni treba denarja vrniti, ampak je treba najti vzdržno shemo, kako bosta Slovenija in Srbija ta denar povrnili.

Pri ročnosti se je sodišče postavilo na stališče, da je 25 let predolga doba (the savers have waited for too long – kaj je too long, nihče ne definira) in da so bile varčevalcem zato kratene človekove pravice. Pri tem je spregledalo to, da je bilo obdobje 1991–2001 čas krvavih vojn na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kjer je bolj kot vladavina prava vladal »zakon ulice«, in da so bili temelji za kakršnokoli dogovarjanje sprejeti šele leta 2001, zares pa nikoli udejanjeni. Ob takem razmišljanju sodišča se tako postavlja vprašanje, kdaj pride do točke preloma, ko se neko dejanje prelevi v teptanje človekovih pravic. Ne samo to: sodišče se nikjer v svoji sodbi aktivno ne opredeli do starorimskega načela Pacta sunt servanda (pogodbe je treba spoštovati), kot tudi ne do načela, ki velja med naslednicami nekdanje Jugoslavije – »ne sodeluj in zavlačuj«. Sodišče se v svoji sodbi obnaša, kot bi sodilo v brezzračnem prostoru, kot da razpada skupne države ni bilo, kot da za devizne rezerve ni jamčila federacija, kot da ni bilo krvavih vojn. Zapleteno situacijo meddržavnih in tudi medčloveških odnosov zoži na civilnopravni odnos, mednarodnopravnega pa zanemari.

Komu je država dolžna zagotoviti ekonomsko varnost

Sodba ESČP odpira tudi vprašanje odnosa med ekonomsko varnostjo posameznika in države, in sicer predvsem na segmentu medsebojne soodvisnosti med obema ter odnosom med notranje- in zunanjeekonomsko varnostjo. ESČP je namreč presodilo, da mora Slovenija (in prav tako Srbija) vrniti deviznim varčevalcem njihove vloge, ker je bila banka v »državni« oz. »družbeni« lasti (118. odstavek). Sodišče znotraj te logike potegne jasno posledico – ker je bila banka formalno v državni/družbeni lasti, je država/družba kot lastnik odgovorna za poplačilo deviznih vlog. Če bi bila v zasebni lasti (kot so bile npr. islandske banke), pa država ne bi bila odgovorna. Torej: država (tj. državljani) odgovarjajo zato, ker so bili nekoč del sistema, ki je vsa podjetja razumel kot družbeno lastnino. Od tu dalje pa se začnejo karte lahko hitro rušiti. Če bi recimo sodišče, na katerem bi Slovenija tožila podjetja (npr. na Hrvaškem ali v Bosni in Hercegovini), ki so ostala dolžna Ljubljanski banki, privzelo analogijo ESČP, bi bil zaključek enostaven: Podjetja niso vrnila denarja, ki bi ga morala. Ker so bila v državni/družbeni lasti, mora njihov dolg poravnati Hrvaška/Bosna in Hercegovina. Seveda takšno stališče ne bi bilo zgolj »zanimivo«, ampak ga najverjetneje nihče ne bi jemal resno. In verjetno tudi nobeno sodišče ne bi presodilo na takšen način.

Drugo vprašanje, ki si ga ESČP ne zastavi, pa je, kako bodo države svoj dolg poravnale tako, da ne bodo ogrozile svoje javnofinančne stabilnosti oz. ekonomske varnosti svojih državljanov. Sodišče se tega ne sprašuje, državo namreč razume kot »namišljeno tvorbo«, kar naj na njene državljane ne bi imelo vpliva. A ga ima. Še več, če bi sodbo interpretirali ad absurdum, bi lahko dejali, da se je sodišče postavilo na stališče, da je ekonomska varnost posameznikov iz druge države nad ekonomsko varnostjo posameznikov iz domače države. Torej ne samo nad ekonomsko varnostjo države, ampak celo nad ekonomsko varnostjo njenih prebivalcev. Država kršiteljica je tako v dvojni vlogi. Najprej je morala zagotoviti ekonomsko varnost svojih državljanov, zdaj pa mora zagotoviti tudi ekonomsko varnost posameznikov iz druge države, morda celo na škodo ekonomske varnosti lastnih državljanov. Prav v tej interpretaciji se ponovno pokaže, da je sodišče reševanje deviznih vlog silno poenostavilo in se v svoji interpretaciji »obesilo« predvsem na ratione temporis (tj. časovno komponento kratenja pravic varčevalcev). Ta pa z ekonomsko varnostjo države in posameznika nima veliko skupnega, lahko ju celo ogroža (njene interese, varnost, kot tudi meddržavne dogovore, prejudicira pa lahko tudi prihodnje ravnanje države), sploh če je podana v nedefinirani obliki (too long).

Moralni nauk sodbe

Moralni nauk sodbe ESČP lahko strnemo v tri točke. Prvič, moderni razvoj človekovih pravic vse manj upošteva zaveze in dogovore držav. Posamezniki – najsibodi državljani ali ne – dobivajo v mednarodni skupnosti vse večjo moč. Posledično so tudi njihove pravice vse večje, včasih celo nadrejene pravicam/dogovorom držav. Drugič, meddržavno pravo (kot bi bolje imenovali mednarodno pravo) ima vse manjši doseg. Državocentričnost mednarodne skupnosti se izgublja, nadomeščajo jo »mehkejši« dejavniki in ukrepi, ki pa so pogosteje odvisni od interpretativne volje določenih subjektov (v konkretnem primeru sodišč). Takoj ko ukineš državo kot osrednji subjekt mednarodne skupnosti, tudi organi, ki so jih prav te države ustanovile, izgubijo legitimacijo. Države so se namreč prostovoljno zavezale, da bodo spoštovale odločitve organov, ki so jih vzpostavile. Kot so se zavezale, tako se lahko razvežejo odgovornosti. Končno, z odločitvijo, da so civilnopravne zadeve nad mednarodnopravnimi, se je sodišče postavilo na stališče, da morajo države skrbeti predvsem za blaginjo vseh ljudi, ne samo svojih državljanov. In to nepristransko in v enaki meri. Ker pa je sebstvo države predvsem v tem, da jo vzpostavljajo njeni državljani, lahko negativna interpretacija takšnega razumevanja vodi do tega, da države ne bodo več zainteresirane za krepitev človekovih pravic in mednarodnopravnih zavez. Če pa ta zaveza usahne, so prav človekove pravice pod največjim udarom. Vsekakor upamo, da do tega ne bo prišlo.

Kako dalje? S pravnega vidika enostavno: sodbo je treba čim prej uveljaviti, varčevalcem čim prej povrniti denar. Bo pa zanimivo videti, kakšne bodo sodbe tega in drugih sodišč v podobnih primerih v prihodnosti. Če je ESČP v obdobju šestih let izdalo dve diametralno nasprotni sodbi, lahko pričakujemo, da bo morda kakšno drugo sodišče odločilo še kako drugače. Sodba ESČP namreč ne zavezuje drugih sodišč (morda lahko le napotuje) pri odločanju o »podobnih zadevah«.

S političnega pa je situacija veliko bolj zapletena, saj je duh ušel iz steklenice in težko ga bomo stlačili nazaj. Kot se je pokazalo na dan razglasitve sodbe, je pri vprašanju človekovih pravic ključen le boj za interpretacijo. In prav različnost interpretacij gre državam nekdanje Jugoslavije najbolje od rok. Zato se (morda upravičeno) bojimo, da bi katera od držav iz regije zaznala, da ji (v določenih primerih določenih) mednarodnih pogodb ni treba spoštovati, saj bodo sodišča presodila drugače. V tem primeru pa nas bo vse začela boleti glava. Tudi evropsko sodišče za človekove pravice.