Pri tem pa se ne vprašamo, od kod je prišel hudič v bližino našega raja – vsak hudič v raju pa je izmišljen, in tako tudi kalif Islamske države: vsi iz sebe od strahu nismo niti opazili, da nam je Bagdadijeva Islamska država prišla bližje, kot mislimo. Vsekakor veliko bližje, kot se nam zdi, vse odkar so pred nekaj meseci zahodni mediji izzvali vsesplošno histerijo z objavo zemljevida velike Islamske države, kakršno v svojih videnjih vidi ponoreli Abu Bakr Al Bagdadi, ki se je namenil spraviti pod islam pol Evrope, vključno s Hrvaško in Slovenijo, pa do izida zadnje številke Dabiqa, Baghdadijevega časopisa v angleščini, ki na naslovnici ponuja fotomontažo trga svetega Petra v Rimu, nad katerim ponosno plapola črna zastava Islamske države, z grožnjo IS-ovih ideologov, da bo tudi Vatikan kmalu muslimanski.
Zadnji krik novinarske mode so tako pretresljive zgodbe o dekletih z Zahoda, ki so se s svojimi opranimi mladimi možgani odpovedale udobju civilizirane družbe in šle v Irak ali Sirijo, da se poročijo in pridružijo borcem proti pokvarjenem Zahodu, tam pa so – malce prepozno torej – odkrile, da ženske v tem, kako se mu že reče, islamu, nimajo nikakršnih pravic in da se jih tam obravnava kot moževo zasebno lastnino. Velika, senzacionalistična zgodba o dveh najstniških avanturistkah iz Avstrije, ki zdaj obupano iščeta rešitev iz islamističnega ženskega pekla, so po lepem spletu naključij hrvaški mediji objavili hkrati s štirimi kratkimi, zanimivimi črticami iz Hrvaške.
Ena je izpoved ženske, ki je iskala sezonsko delo v Dalmaciji in ji je delodajalec v zadrskem hotelu dal formular z vprašanji kot »ali ste zvesti partnerju?« in »hodite redno k nedeljski maši?«. Druga je zgodba o zdravnici iz Vukovarja, ki iz verskih razlogov pacientkam noče predpisovati kontracepcijskih sredstev, tretja o štiridesetdnevnem bedenju in molitvi pripadnikov katoliškega združenja »40 dni za življenje« proti splavu pred zagrebško bolnišnico Sester usmiljenk. Četrta pa je bila novica o tem, da so vsi ginekologi, zaposleni na zagrebški Kliniki Sveti Duh, prav vsi do zadnjega, vložili ugovor vesti iz verskih razlogov in tako v tej bolnišnici ženske poslej ne morejo več uveljavljati svoje ustavne in zakonske pravice do splava.
Po Našicah, Vinkovcih, Kninu in Požegi je to že peta hrvaška bolnišnica, v kateri ženske ne morejo narediti splava. Tudi v drugih ni veliko bolje: v splitski bolnišnici na primer je od 22 zaposlenih ginekologov kar 21 vložilo ugovor vesti, tako da zdaj splave opravlja en sam.
Vpliv Cerkve na hrvaško družbo postaja dramatično odločilen in zdi se, da je samo vprašanje časa, kdaj bodo cerkveni modeli urejanja družbe prišli v ustavo in zakone, tako kot je v ustavo prišla katoliška definicija zakona, ki jo je Cerkev tja vrinila z referendumom, ki so ga predlagala njena satelitska paradržavljanska združenja. Že leta, ko smo že pri Cerkvi in zdravstvu, se na Hrvaškem bije križarska vojna škofov in katoliških džihadistov proti zdravstveni vzgoji v šolah, pa vojna proti kontracepciji in oploditvi z medicinsko pomočjo, in če bo šlo s takšnim tempom naprej, ni daleč dan, ko bodo takšna stališča prišla v zakone in medicinsko literaturo. Pred nekaj leti je, mimogrede, neki ugledni zagrebški zdravnik – torej ne kak neizobražen katoliški fanatik ali dobro rejeni škof, ampak pravi, pravcati doktor s diplomo – javno izjavil, da je »znano, da otroci, spočeti z medicinsko pomočjo, v sanjah vidijo ljudi v belem«!
Se še vedno bojite strašne Islamske države in njenih rigidnih družbenih pravil? Kajti, Islamska država ni blizu: ona je tukaj, med nami.
Pred kratkim je, samo kot primer, Glas koncila, tednik nadškofijskega urada in uradno glasilo hrvaške Cerkve, v svoji rubriki vprašanja in odgovori takole odgovoril bralki, ki jo je zanimalo stališče Cerkve o obrezovanju žensk v nekaterih kulturah: »Obrezovanje žensk, ki se še izvaja v nekaterih, predvsem muslimanskih okoljih, nima nikakršne zveze s svetopisemskim in koranskim obrezovanjem, in ni obred, ampak samo običaj. Gre za izrezovanje ščegetavčka deklicam pred začetkom pubertete, da se tako bodoči ženski onemogoči, da bi doživela spolno naslado. Ženska ostaja tako manj zahtevna, samo pridna in zvesta soproga in mati.«
Uradna Cerkev, kot vidimo, ne vidi nič spornega v običaju rezanja ženskih klitorisov: »Ženska ostaja tako manj zahtevna, samo pridna soproga in mati.« Idealna ženska torej, tako v člankih v Dabiqu, glasilu Islamske države, kot v Glasu koncila, glasilu hrvaške Cerkve. Tako v formularjih za dekleta, ki naj bi se omožila s ponorelimi džihadisti v Mosulu, kot v formularjih za delo v tistem hotelu v Zadru.
Se še vedno, ponavljam, bojite Islamske države?