Za Ljubimova smo v teh krajih prvič slišali leta 1976, ko je s svojim gledališčem, predvsem pa s Hamletom in njegovim odrskim interpretom Vladimirjem Visockim, prišel na beograjski Bitef. Kdo vse je tistega leta gostoval na Bitefu! Tam je bil Beckett s svojo režijo Godota, pa Peter Brook s Plemenom Ik; prišel je Peter Zadek z Othellom, bila sta Wajda in Barba, pa tudi Bob Wilson z Einsteinom na plaži in še mnogi drugi. Toda številni gledališki ljudje in medijski poročevalci iz vsega zahodnega sveta so, pripoveduje v nekem intervjuju dramaturginja Borka Pavičević, prišli v Beograd predvsem zato, da bi videli, kaj in kako dela Ljubimov na Taganki, ki ji je bilo v kulturno opustošeni in ideološko skrajno nasilni dvajsetletni zimi Leonida Brežnjeva dopuščeno za spoznanje več hrabrosti kot ostalim sovjetskim teatrom. Predstava je gladko pometla s svetovno konkurenco in osvojila grand prix, pa tudi kritiške časopisne refleksije so bile bolj ali manj evforične. Tudi po današnjem ogledu starih čb posnetkov deluje tisti moskovski Hamlet še zmeraj izrazito moderno in nekonvencionalno, ob tem pa prav osuplja z množico izvirnih odrskih rešitev in še posebej z radikalnim branjem in mišljenjem Shakespearove tragedije.
Vladimir Visocki ni bil samo največja igralska zvezda Teatra na Taganki, temveč tudi »ruski Bob Dylan«, protestni pesnik in pevec ostrih in provokativnih songov, kakršen nastopa tudi v Hamletu, ob tem pa boem in bezprizornik, alkoholni odvisnik in narkoman, »pijanec s karizmo Jezusa Kristusa« (Miljenko Jergović), ki je leta 1980 v nekoliko nejasnih okoliščinah za posledicami svojih nezmernosti tudi umrl, star komaj 42 let. Za pogrebom je šlo menda več kot 200.000 ljudi, kar je režim razumel kot politično demonstracijo, zato so se tudi za Ljubimova začeli težki časi. Tako in tako mu še niso odpustili Bulgakova, ki ga je uprizoril kljub izrecnemu nasprotovanju raznih minsekov in miniresov. Mumije, ki so v politbiroju preživele Brežnjeva, so mu leta 1984 naposled odvzele državljanstvo, da je moral kot Solženicin in še nekateri v izgnanstvo. Bil je slaven in dela mu ni manjkalo. Režiral je tako rekoč po vsem svetu. Toda njegovo gledališče, ki se je rodilo iz avtentičnih Mejerholdovih in Brechtovih eksperimentov, je tu, na Zahodu, delovalo staromodno in zaprašeno. Njegove provokativne metafore, ki so dve desetletji vsak večer do zadnjega kotička polnile dvorano na Taganki, ne glede na to, kaj so dajali, ter množičnim ljudem, ki niso bili samo gledalci, odpirale line zatohle ječe in jim v smehu in solzah omogočale vsaj nekaj bežne iluzije svobode, na Zahodu niso več našle ustreznih odjemalcev. Ljubimov je postal operni režiser.
Ko ga je Gorbačov leta 1989 rehabilitiral in mu vrnil Taganko, je Ljubimov obnovil ves repertoar in iz svojega gledališča ustvaril – muzej. Začel je organizirati velike svetovne turneje svojih starih predstav in pred kakim desetletjem je tudi na moj naslov prispela ponudba za gostovanje Mojstra in Margarete v Ljubljani. Zelo sem se angažiral, da bi do gostovanja tudi zares prišlo, izkazalo pa se je, da je oder ljubljanske Drame premajhen za še tako okleščeno in pomanjšano gostovalno varianto uprizoritve. Slovensko občinstvo se tako nikoli ni srečalo z gledališko magijo Jurija Ljubimova. Jaz pa tudi ne.
Ljubimov je začel svojo zgodbo na Taganki leta 1964 z Brechtovim Dobrim človekom iz Sečuana. Predstava je bila prava bomba, ki je v Moskvi povzročila silovito estetsko razdejanje, je kasneje pripovedoval Visocki. Ljubimov je odtlej vladal na Taganki kot Shakespearov Prospero na svojem otoku, pred njegovim gledališčem pa se je sleherni dan oblikovala dolga vrsta ljudi, ki so upali na kakšno prosto vstopnico. Bil je odrski čarovnik, pa tudi mojster preživetja. Bil je znanilec pomladi, Jurij, zraven pa tudi avtentični komedijant in cirkusant, jurodivij, božji norec, ki ima po ruski tradiciji bližnje odnose z resnico. Ustvaril je gledališče, ki je po moči podob in metafor kljubovalo totalitarnemu sistemu, deloval ves čas na robu dopustnega in partijske nestrpneže občasno pomirjal z uprizarjanjem revolucionarnih agitk.
Toda najhujše ponižanje je doživel v novih, »svobodnih« časih. Pred dvema letoma so se mu na nekem gostovanju na Češkem uprli igralci: preprosto niso hoteli stopiti na oder, dokler jim ne izplača dnevnic in honorarjev. Morali bi igrati Dobrega človeka iz Sečuana. Duhovi so čarovnika Prospera dokončno zapustili. Izplačal jih je in odšel. A to je že anekdota, na kakršne se na koncu pomanjša vsaka gledališka biografija. Bil je Jurij Ljubimov, in zdaj ga ni več; to je vse.
