V sredo ob štirih popoldan je Stranka Mira Cerarja objavila svoje stališče, da naj bo evropski komisar iz Slovenije Janez Potočnik. Njeno sporočilo je potovalo na vlado, od tam so ga dali prenesti na zunanje ministrstvo, ki ga je zapakiralo v diplomatsko depešo in jo po teleksu poslalo na slovensko stalno predstavništvo v Bruselj. Tam so ga nemudoma prevedli v francoščino, pač zaradi ljubeznivosti do predsednika evropske komisije, in ob 18.45 je pri tajnici Jean-Clauda Junckerja, gospe Edith, zazvonil telefon. Gospa si je pribeležila, kar je slišala z druge strani žice, in obljubila, da bo novico nemudoma posredovala gospodu predsedniku.
Jean-Claude Juncker je ravno sedal k večerji, ko ga je njegov mobilnik opozoril, da je prejel sms: »Slovenija bo predlagala Jeanne Potochnique,« je sporočala gospa Edith.
»Ženska, končno ženska!« je radostno vzklik predsednik evropske komisije, da ga je žena strogo pogledala izpod očal. »Ne, ne, ne razumeš, dobil bom komisarko,« je pojasnil gospod Juncker. »In to kakšno,« pa ni več rekel na glas, to si je le mislil, ker je pač krščanski demokrat, »visokoraslo bjondo.«
Predsednik evropske komisije je vzel v roke telefon in poklical v Ljubljano…
Tudi Alenka Bratušek je prav tedaj večerjala in nejevoljno gledala v televizor, ki je že komentiral Cerarjevo odločitev. »Madame Bratusek, rad bi se vam vnaprej zahvalil, ker bo slovenska vlada pokazala razumevanje za moja pričakovanja in potrebe,« ji je takoj izstrelil predsednik evropske komisije. Niti pozdravil je ni in povprašal po vremenu.
Od tod naprej so stvari znane. Gospa Edith zato, ker se je zatipkala, ko je pisala sms, ne sedi več v Berlaymontu, STA je naslednji dan ob 12.37, sklicujoč se na diplomatske vire v Bruslju, svetu sporočila, da si predsednik Juncker za komisarko iz Slovenije želi Alenko Bratušek, saj je to izkušena političarka in ženska, ki bi dobila podpredsedniški položaj v Junckerjevi komisiji, Jean Potochnique pa se je od vsega hudega zjokal in dal snubca Cerarja na čevelj.
Naši viri izpostavljajo, da se še ni zgodilo, da bi predsednik evropske komisije dobesedno preko noči urgiral pri vladi neke države članice, naj mu v komisijo pošljejo žensko, kaj šele, da bi urgiral za katerokoli Alenko. Gospod Juncker ni Berlusconi, so nas posvarili naši viri, in gospa Alenka ni gospodična Ruby, zato se je treba izogibati mogočim nesporazumom, saj je predsednikovo željo treba razumeti prvenstveno kot izraz njegove posebne naklonjenosti do Slovenije, ki je, nenazadnje, tudi ženska, in nikakor ne kot izraz njegovih osebnih simpatij do konkretnih oseb ženskega spola, kot so to navajali bunga bunga diplomatski viri STA v Bruslju.
