»Imam svoje vire in jih ne bom izdajal,« je največ, kar mu lahko v odgovor ponudijo novinarji, dotolčeni in ponižani, ker na tako preprosto vprašanje nimajo preprostega odgovora. No, seveda ga imajo, in vsi ga zelo dobro poznajo, a ga ne morejo in ne smejo glasno izgovoriti. Še več, prepričani so, da je najmanj neprofesionalno, če ne tudi nevljudno, da se Srečko zgoraj na odru pretvarja, da ga tudi on ne pozna. In tudi mi, gledalci, se na prvi pogled čudimo našemu selektorju, češ, pa kaj tebi ni jasno, pa saj govoriš z novinarji, in to še športnimi za povrh, kaj se, bebec, čudiš, da je voda mokra, kaj jih sprašuješ takšne neumnosti.
Seveda, tudi mi zelo dobro poznamo odgovor na to vprašanje in tudi nam se zdi neprofesionalno, da se selektor nogometne reprezentance pretvarja, da ne razume osnovnih zakonitosti okolja, v katerem deluje. »To so mediji, Srečko!« kričimo iz svojih naslonjačev in se posmehujemo njemu, ki mu ni jasno, kar je jasno vsakemu prvošolčku.
V nekem trenutku, ko že pol ure gledam posnetek konference in ne morem umakniti pogleda, kakor ga človek običajno ne more odmakniti od prometne nesreče, pomislim, kako zelo zabavno bi bilo, če bi bil Srečko Katanec politik. Brez skrbi, njegovi iskrenost in poštenost bi bili na politični zelenici dve levi nogi in zato ne bi mogel igrati niti v svetu četrtne skupnosti, a vseeno si ga za hip predstavljam, kako se namesto Boruta Pahorja sreča s predsednikom Združenih držav Amerike Barackom Obamo in namesto kramljanja o šolskih uspehih njegovih hčera blekne: »Pa kako lahko mučite in ubijate ljudi?«
Saj pravim, morda bi kratko trajalo, a bilo bi nadvse zabavno. In predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja bi otroško naivni Srečko zagotovo vprašal: »Pa kako ste lahko pomagali korporacijam, da so kradle naš, davkoplačevalski denar?« Od predsednika Rusije Vladimirja Putina pa bi najbrž pričakoval odgovor na vprašanje: »Kako lahko okupirate kos tuje države?«
In ja, našega predsednika države Boruta Pahorja bi Srečko Katanec lahko vprašal: »Pa kako lahko izdaš koledar s svojimi slikami?«
Srečko Katanec seveda nikdar ne bo politik in zato politikom nikoli ne bo treba odgovarjati na tako neprofesionalna, če ne celo nevljudna vprašanja. Srečkova vprašanja so namreč vprašanja vesti, ki so v politiki strogo prepovedana, pa tudi sicer v življenju jih neradi slišimo.
Naše življenje je pač preveč zapleteno za tako preprosta vprašanja, preveč zapleteno, da bi novinarji lahko povedali, zakaj lažejo, ali da bi politiki lahko razložili, zakaj kradejo in ubijajo. Ni več preprostih reči, ki bi omogočale preproste odgovore, saj vsi mi dobro vemo, da ima vsaka zgodba nešteto plati in vsako dejanje nešteto vzrokov. In res je, da ljudje lažemo, krademo, ubijamo in ljudem podarjamo podobe svojega napuha, a vse to je le del našega zapletenega življenja, v katerem je nemogoče biti načelen in moralen, in zato obstaja med nami tihi dogovor, da drug drugemu ne preizprašujemo vesti, da si »ne pristajemo na muku«, kot bi rekli na jugu.
Ja, ne dvomim, da bi Srečku vsak novinar v dvorani, če bi mu pustili do besede, znal pojasniti, zakaj počne to, kar počne, natanko tako, kot to počne, in da bi, če bi se selektor zapletel z njimi v daljšo off-the-record debato, sprva slišal vse o neodvisnosti medijev in njihovi pravici do kritičnega poročanja, malce kasneje še nekaj o tem, da danes šteje le število bralcev in gledalcev, naposled pa še vse o cenah šolskih potrebščin, vrtoglavih stroških za ženino kozmetiko in roparskih turističnih taksah na hrvaški obali.
Vse to je Srečku želel povedati novinar Sportskih novosti, ko mu je dobronamerno svetoval, naj se posveti izbiri igralcev in taktičnim pripravam na tekme in se ne ukvarja z mediji.
Mediji so, kakršni pač so, in vsak športni trener tega sveta se mora naučiti živeti z njimi. To je del njegovega posla in za to je konec koncev plačan. Lahko tako kot Srečko javno obupava nad njimi, jih kot Jose Mourinho izrablja za svoje taktično-psihološke igrice, ali pa tako kot Greg Popovich, eden največjih košarkarskih trenerjev vseh časov, komunikacijo z njimi omeji na po pogodbi določeni minimum.
V vsakem primeru pa je, če si selektor nogometne reprezentance, nesmiselno novinarje spraševati, zakaj lažejo. Edino, kar lahko ugotoviš, je namreč to, da si obkrožen z ljudmi, ki se posmehujejo lastni vesti in se tega niti ne zavedajo.
