Še lanske napovedi gospodarske rasti so bile za Nemčijo optimistične, leto 2014 naj bi prineslo zasuk, skoraj dvoodstotno rast. Nemčija je imela najboljše rezultate med velikimi gospodarstvi evro skupine, gospodarsko razpoloženje je letos sicer nihalo, toda vplivni münchenski ekonomski institut Ifo je ohranjal uradni poslovni optimizem. Uspešne projekcije so se začele prelamljati sredi leta, medletna rast je pričela padati, avgustovska poslovna klima dosega najnižje vrednosti v zadnjem letu dni, direktor Ifa, znani ekonomist H. W. Sinn, javno priznava, da nemško gospodarstvo nedvomno izgublja zagon. Ali to pomeni konec nemškega gospodarskega čudeža, stoji EU pred novo recesijo?
Destabilizator evropskega trga
Dejansko nemško gospodarstvo ni brez napak, zgodba pa je precej bolj kompleksna, kot se zdi na prvi pogled. Tretje makroekonomsko poročilo evropske komisije (13. novembra 2013) ponovno opozarja na nemška strukturna neravnotežja in težave berlinske ekonomske politike, reformni prelom izpred desetih let je že zdavnaj minil, v zagati je tudi sloviti nemški model »renskega kapitalizma«. Temeljni strukturni problem je velik presežek v trgovinski bilanci države, ki velja s 1100 milijardami evrov za prvega izvoznika EU. Presežek v vrednosti 6 do 7 odstotkov BDP pomeni, da nastaja neto varčevanje, ki ne najde pravih poti do investicijske potrošnje. Domače agregatno povpraševanje je zato premajhno, rast in alokacijska učinkovitost pa sta manjši glede na potencialne možnosti.
Hkrati njen zunanjetrgovinski presežek pomeni primanjkljaj pri drugih, in ker zlasti periferne države EU premalo izvažajo, imajo zato tudi tam nižjo rast. Nemčija ima očitno prešibko domače povpraševanje, ker je konkurenčnost med drugim gradila na nizkih plačah in vedno večji neenakosti v delitvi dohodkov. To je skrita stran nemškega gospodarskega čudeža, ki se ji zdaj vrača kot bumerang. Nemčija ima nižjo rast od možne in postaja z vidika ekonomike povpraševanja dejavnik destabilizacije evropskega skupnega trga.
Nemčija je svoj gospodarski zagon gradila na močnem industrijskem sektorju, robustnem trgu dela in izvozu. Toda nemški izvoz zadnje leto in pol raste celo počasneje od domače potrošnje, nemška vlada pa pravkar izvaja interventni marketinški projekt na šestih ciljnih izvoznih trgih. Koalicijska vlada se je zavezala, da bo do leta 2016 zvišala minimalno plačo, pripravila davčno reformo, rešila zagate energetskega sektorja, hkrati pa Nemčijo čaka tudi drugi krog sanacije bank pri učinkovitejšem posredovanju varčevanja v investicije. Nemčijo preprosto čaka zalogaj, ki ga je doslej servirala drugim: sprememba ekonomske varčevalne politike in slavne strukturne reforme, katerih zagon je zaradi ekonomske moči Nemčije zadnja leta vidno popustil.
Nemčija je pred več kot desetimi leti veljala za evropskega ekonomskega bolnika in Krugman se je tedaj v eni od svojih kolumn ironično obregnil ob domala kantovsko rigidnost njenih političnoekonomskih sprememb (Why Germany kant compete?). Nemčija je imela na prelomu stoletja eno najnižjih gospodarskih rasti, pet milijonov brezposelnih, visok proračunski primanjkljaj in presežni javni dolg glede na maastrichtske kriterije. Tudi EU je zaradi tega izgubila konvergenčni razvojni zagon iz devetdesetih let in ostala vse do danes institucionalni torzo. Toda Nemčiji so koristile uvedba evra, ekonomska liberalizacija zunanje trgovine in globalna financializacija. V desetih letih se je prelevila v zmagovalca EU z impresivnimi dosežki, ne toliko zaradi notranjih reform kot zaradi zunanjih okoliščin. EU je preprosto omogočila razcvet posebnosti nemškega reguliranega kapitalizma. Vodilni nemški sociolog Beck je v svoji knjigi vse skupaj opisal kot Nemško Evropo (Das Deutsche Europa, 2012).
Ukrepi brez pravne in demokratične legitimnosti
Čudežni zasuk lahko pripišemo izjemni prilagodljivosti »renskega kapitalizma«, ki velja za prototip industrijsko usmerjene socialne države, grajene na ekonomski stabilnosti in socialni kohezivnosti. Prvo zagotavlja povezanost regionalnih bank in podjetij pri dolgoročnem financiranju rasti, drugega sistem kolektivnih pogodb in soupravljanja. Vse skupaj temelji na industrijsko usmerjenem izobraževalnem sistemu, tehnološkem razvoju v srednjih podjetjih in industrijski politiki, ki podpira mednarodno konkurenčnost velikih industrijskih kompleksov, zlasti avtomobilske, strojne in kemične industrije.
Industrijski tradicionalizem »renskega kapitalizma« se je idealno dopolnil z vzponom neoliberalne agende finančnega kapitalizma. Velike banke so postale globalne (Deutsche Bank vodi v Cityju), trg dela je postal bolj fleksibilen in tržno usmerjen, Hartzovi zakoni (2005) kot del reformne Agende2010 so dobili tržni značaj. Nemčija je ohranila tradicionalno konkurenčnost industrije, toda povečala produktivnost glede na stroške dela. Višjo stroškovno konkurenčnost je usmerila v izvoz, medtem ko so drugi financirali svojo potrošnjo predvsem s cenenimi finančnimi viri in zadolževanjem. Ko je po letu 2008 dobila domala neomejen dostop do finančnih virov, je bila njena vodilna vloga v EU zakoličena, med Nemčijo in ostalo EU je zazijal tektonski jarek. EU pa je zaradi ekonomsko uspešne Nemčije postala politično bolj asimetrična kot kdajkoli.
Od tod izhajate dve predstavi. Prva, da novi nemški model socialno-tržne ekonomije, ki jo podrobno definira program CDU (Močna Evropa – Svetla prihodnost za Nemčijo), opredeljuje domala univerzalni model za druge države. Takšno je na primer prepričanje domače NSi. In drugič, da je usoda EU odvisna od nemške gospodarske lokomotive, od njene potrošnje in usmerjanja politike varčevanja v pametno rast. Nemčija naj bi ponudila ekonomski sistem in ustrezno ekonomsko politiko. Krizna politika EU je postala znotraj te nemške matrike vse bolj avtoritarna, nova evropska integracija po nemški meri postaja vse manj demokratična. Kot preprosto pravi Angela Merkel, parlamentarno soodločanje na vseh ravneh je treba čim bolj uskladiti z interesi trga. Pravnega teoretskega temelja ji ne daje stari ordoliberalizem Walterja Euckena, temveč teorija države Carla Schmitta, v nekakšnih »(ne)pravnih hibridih« se v imenu evropske agende vsiljujejo ukrepi brez pravne in demokratične legitimnosti. Politične direktive prihajajo iz kabinetov komisarjev, nekakšnih strokovnih komisij (kot je bila nedavna »trojka«), prevladuje sistem poročanja, ki ga spremljajo pritiski glede uresničevanja obljub in zaobljub glede fiskalne konsolidacije, strukturnih reform, privatizacije…
Zadolžene periferne države so postale nekakšen laboratorij preizkušanja vpliva teh neoliberalnih politik. In Nemčija je zavzela centralno mesto v tem avtoritarnem konstitucionalizmu EU. Bundestag dejansko odloča o usodi Grčije in Španije, nemško ustavno sodišče določa meje delovanja ECB, nemška podjetja in banke krojijo privatizacijsko usodo držav, Berlin želi obvladovati evropske plinovode ali potek jadransko-jonske avtoceste...
Nemška podoba je torej protislovna. Ponuja rešitve in tudi probleme, zato zadnji zastoji rasti nosijo globlje vzroke in lahko povzročijo težje posledice, tudi za Slovenijo. Nemčija je namreč najpomembnejši slovenski zunanjetrgovinski partner, slovenska politika je prežeta z nemškim duhom neoliberalizma, Angela Merkel velja za neovrgljiv zgled vodenja države, z desne, pa tudi leve. Zato je tako pomembno, da razumemo, kaj stoji za nemškimi čudesi in kaj nam lahko prinese njihov morebitni zaton.
