Steve Paxton je plesal pri Merceu Cunninghamu, plesalcu, koreografu antologijskih razsežnosti, ko ta še ni bil slaven in znan. Ponavljanje mojstrovih koreografij, sekvenc, gibov, vedno znova in nenehno, mu je odprlo razmišljanja o telesu in plesu v povsem nove razsežnosti. Sicer v plesu utrjena železna disciplina, nebroj vaj, tehnik, ponavljanje koreografskih napotkov, po njegovem ni pogoj za umetnost. Če česa ne razume, je povprečnost, poustvarjanje in manko radovednosti. Vse te natančno naštudirane in omišljene plesne tehnike, koreografije, vadbe veščine so ga vse bolj potiskale v preprosta vprašanja in nazaj k bazičnim premikom. Zakaj plešemo, predvsem kako, kaj nas spravi v gibanje, še prej v premik, kako to naredimo kar se da naravno? Bolje, da prehodite deset tisoč kilometrov, kot da deset tisoč ur vadite misli nekoga drugega, je bil jasen Steve Paxton na predavanju.
V šestdesetih letih preteklega stoletja je bil del Judson Dance Theatra, kjer so se srečevali glasbeniki, filmarji, plesalci in skupaj improvizirali. Iz tega druženja so izšla pomembna imena sodobnega plesa, Yvonne Rainer, Trisha Brown... Umetniki so se med sabo pogovarjali, skupaj so razmišljali, snovali, se komentirali. Ne nujno demokratično, prav gotovo pa zelo odprto. Dialog med kreativci vsi pogrešamo, pozna se v predstavah, na sceni. Steve Paxton je poudaril, da je bilo takrat veliko več kreativnosti, polnokrvnega dialoga v sicer vedno konservativni družbi. Raziskoval, razvijal je tehniko, ki je danes nepogrešljivi del plesnega dela – kontaktno improvizacijo. Potihem je revolucioniral sodobni ples. Ni ustvaril mnogo predstav, še vedno uči, še vedno se vrača k osnovam.
Prvič sem se družila s Stevom Paxtonom v začetku devetdesetih na dunajskem mednarodnem plesnem festivalu ImPuls Tanz. Večer solov naju je s prijateljem navdušil tako zelo, da sva se odločila (prav po fanovsko tresoča) stopiti do legende – Steva Paxtona. Solo navideznega ne-gibanja, komajda plesa, liričnosti, meditativnosti brez trohice hitrorokne »energetske presvetljenosti« (posledica ukvarjanja tudi s taichijem, aikidom) naju je popolnoma prevzel. Tako kot avtor sam. Bil je prijazen, vesel, in potem smo v noč pili pivo in klepetali o zgodovini, Judson Dance Theatru in se imeli odlično.
Prejšnji mesec je v Španskih borcih gostoval kot predavatelj in koreograf. Jurij Konjar je pred časom obudil njegov znameniti solo, ki je vsakič drugačen, tako kot original – Goldbergove variacije. Sedaj sta sestavila predstavo Vez, Bound. Paxton je leta 1982 naredil presenetljivo predstavo, namreč zgodba, scenografija, naracija niso nujno sestavine njegovih odrskih prezentacij. Dvaintrideset let po premieri je delo še vedno zanimivo, presunljivo, osebno. Ni pa bil najbolj navdušen nad idejo, da bi se v pogovoru po predstavi dotaknili tudi preteklosti. »Morda malo,« je rekel, »minilo je, poleg tega so nekateri prijatelji stari, bolni...« Občutljivo, skoraj s solzami v očeh je govoril, tokrat ob slovenskem pivu, zgodbe ameriških vojnih veteranov, s katerimi se je leta 1982 ukvarjal v predstavi Bound. Steve Paxton govori umirjeno, vedno malo premisli, pomolči in spregovori zbrano, mirno, pa naj bo o Ameriki, plesu, veteranih. Živi v skoraj puščavskem svetu, oddaljen od vrveža. Tja je hodil plesalec Jurij Konjar na pogovore, vadit, raziskovat. Plesna pomlad za oba. Sam avtor originalov ostaja skromen.
Drugače skromni po nepotrebnem smo bili pri obujanju spomina na Pavlo Jesih, plezalko, hči meščanske predvojne družine, podjetnico. Fascinantna ženska je proti koncu svojega življenja živela tiho, hranila golobe, kadila in pila vino. Preplezala je gore in slovenske (večne) stereotipe. Njen pepel menda še vedno domuje pri dedičih, ker ni bilo dovoljeno, da ga posujejo tam, kjer si je želela. Zasnovala in vodila je slovensko kinematografsko mrežo, po vojni so jo seveda razlastili. Skrivala je partizane in se poslovno družila z okupatorji. Nepredstavljivo neprilagojena je bila. Odlična predstava ji da pravo mesto, s kakšnim ozaljšanim dramskih razpletom vred, predvsem na račun spremljajočih oseb. Pa vendar se ji tudi lirično, gibalno pokloni na odlični scenografiji, kjer potem v soju luči počne to, kar ji je naplavilo življenje – obvisi na eni izmed sten.
Pavla in Steve sta me navdušila, mi omogočila distanco, odprla razmislek o neprimerno bolj pomembnih rečeh, kot so te, ki se zadnje dni rolajo okoli nas.
