Prejšnji teden je po medijih in družabnem omrežju završalo: predsednik Pahor je izdal koledar! Na njem je upodobljen v različnih delovnih oblačilih, vsak mesec krasi podoba predsednika, ki se preskuša v kakšnem zanj novem poklicu (cestni delavec, mesar, frizer…), ves izkupiček od prodaje koledarja pa gre v dobrodelne namene! Novico je v tej obliki povzelo mnogo slovenskih in tujih medijev.
Informacija je bila napačna. Prava se glasi takole: fotograf Borut Krajnc je v produkciji Made in China (www.madeinchina-project.org) izdal umetniško delo – fotografsko knjigo v obliki koledarja (oblikoval ga je Vasja Cenčič) s podobami predsednika republike. Polovica izkupička od projekta gre avtorju, druga polovica pa je namenjena novi produkciji umetniških multiplov – cenovno dostopnih del sodobne umetnosti. Torej denar ne gre za dobrodelne namene. Fotografska knjiga/koledar nosi naslov Politika. Razlika v informacijah je seveda bistvena.
Omenjeno umetniško delo odpira vrsto vprašanj, in prav v tem je njegova največja kvaliteta. Poglejmo najprej napačno širjenje informacij. Od sodobnega površnega konzumenta spletnih novičk zelo težko pričakujemo, da bo preverjal prav vse, na kar bo bolj kot ne mimogrede kliknil na ekranu (čeprav bi bilo za njegovo informiranost to seveda dobro). Za medije bi vendarle moralo biti preverjanje informacij minimalni standard, toda žal v večini primerov tudi slednji dajejo prednost hitrosti objave.
Pred časom je na primer odjeknilo, da je severnokorejski diktator Kim Jong Un svojega strica in do tedaj najožjega sodelavca vrgel med sto dvajset sestradanih psov. Kasneje se je izkazalo, da je prvotni vir informacije »rumeni« časopis, ki je preresno vzel satiričen komentar kitajskega komentatorja na družabnem omrežju.
Kar povezuje zgodbi Kim Jong Una in Boruta Pahorja, seveda ni stopnja brutalnosti, ampak pričakovanje, da bi se oboje prav lahko zgodilo. Stric severnokorejskega vrhovnega voditelja je bil po mnenju poznavalcev zelo verjetno zares usmrčen (sicer najbrž »le« pred strelskim vodom), in glede na njegova dosedanja ravnanja tudi ni povsem neverjetno, da bi predsednik države v prodajo res ponudil koledar s svojimi podobami v dobrodelne namene.
Fotografije, ki jih najdemo v koledarju, so namreč iste fotografije, s katerimi se je gospod Pahor sam želel predstavljati javnosti. Nastale so v času njegove uspešne predvolilne kampanje leta 2012 (mimogrede, koledar bi bil izvrstno darilo različnim »strokovnjakom za tržno komuniciranje in odnose z javnostmi«, ki so jih in jih še vedno kot komentatorje vabijo v različne medijske hiše, in so takrat razlagali, kako naivna in obsojena na neuspeh je takšna kampanja).
Vlada, ki ji je pred tem Pahor predsedoval, je kot po tekočem traku izgubljala vse referendume, tik preden je zaključila mandat, je imela do takrat najnižjo podporo v zgodovini Slovenije: 20-odstotno. Nedolgo zatem je Borut Pahor v predsedniški tekmi zmagal s 67,44 odstotka glasov! Torej, velika večina je bila leto prej ostro proti realnim političnim odločitvam istega človeka, ki ga je nato, ob pomoči fotografij, ki jih lahko zdaj gledamo na koledarju, podprla za predsednika republike (pri čemer govorimo o še vedno najbolj priljubljenem politiku v Sloveniji).
In v čem je glavni umetniški »trik« tega koledarja? Podobam, ki so bile narejene s povsem določenim namenom, je ta namen odvzet. Pred nami ne stoji več volilna kampanja, ampak fotografije, ki zastavljajo vprašanja. Je to kritika predsednika ali slavospev njemu? Je to le stenski koledar ali umetniško delo? In posledično, ali na njih predstavljeno telo sledi tradiciji realizma, ki je prikazovalo delavce, mogoče junaka ali celo kralja, ki tokrat ni na konju, ampak ga objema? Vključuje morda »protofeministični« moment, kjer se moški protagonist požrtvovalno ponudi, da kot objekt poželjivih pogledov zamenja objektivizirana ženska telesa na podobnih koledarjih? In predvsem, kaj na teh podobah je takega, da so ljudi nagovarjale bolj od realnih političnih dejanj upodobljenca?
Kot pa pove že naslov umetniškega dela, koledar ne govori le o enem človeku. Od uvodne ugotovitve Douglasa Adamsa se pomaknimo še korak naprej, k malo mračnejšemu teoretiku Jeanu Baudrillardu. Slednji je postavil znano tezo o Disneylandu, ki je očitna simulacija pravljičnega sveta, a je njegov namen pravzaprav prikrivanje dejstva, da je Amerika kot celota nekakšen Disneyland. Na videz fiktivni tematski park je tam torej le zato, da bi bil svet izven njega videti bolj realen.
Zdaj pa se vprašajmo, koliko slovenski politiki, poleg Pahorja, ki ima kot predsednik tudi uradno bolj kot ne le protokolarno vlogo, zares odločajo o … varčevanju (slednje večinoma določajo neimenovani »ekonomski strokovnjaki«), kolikšna je njihova teža pri vprašanju količine emisij toplogrednih plinov (ki so večinoma v domeni velikih onesnaževalcev), kolikšna pri tajnih trgovinskih sporazumih, koliko jih glasno nasprotuje idejam o privatizaciji vode ipd.
Kranjčev koledar nam kaže, da je predsednik Pahor pravzaprav tak slovenski … Disneyland, ki s svojim ravnanjem ustvarja videz, da se vsaj ostali politiki precej resneje ukvarjajo s svojim osnovnim poslanstvom – urejanjem družbenih razmerij za dobrobit ljudi, ki so jih izvolili.
In še pika na i pri opisanem umetniškem delu. Čeprav je koledar, na njem ni letnice. Ne samo zaradi tega … je brezčasen.
