ko je domačin a ko je bio gost.
Đorđe Balašević
Nekaj dni pred nedeljskimi volitvami sem se nič hudega sluteč odpravil proti Prešernovemu trgu in tam naletel na množico cirkusantov, ki so izvajali besedne prevale in piruete, stali na glavah, hodili po živcih in se trudili iz kletke spraviti velikega belega zajčka. Bil sem presenečen, saj sem vse do tedaj verjel, da ti cirkusanti obstajajo le na internetu in da so posnetki ljudi, ki objemajo stavbo ljubljanskega sodišča, nastali s pomočjo njegovega veličanstva fotošopa. Preprosto je bilo težko verjeti v resnost besed, ki so jih ti ljudje v zadnjih dneh, mesecih in letih izrekali in pisali, in priznam, lažje mi je bilo živeti v prepričanju, da nekdo iz nas brije norca in da so rumeno-modri klovni in klovnese, vsi ti nadebudni brščiči, jakliči in vasleti, le del nekega montyphytonovskega skeča.
Kaj naj bi bil njegov namen, si nisem bil nikoli na jasnem, sem pa kolebal med mislijo, da nas želi nekdo na vsak način pobesnele spraviti v gozd, kjer se bomo s titovkami na čelu borili za pravico do minute ljubega miru, in mislijo, da gre za projekt načrtnega spreobračanja logike, ki nas postopoma pripravlja na sprejemanje dejstva, da je zemlja trioglata okrogla kocka, v kateri so rešetke hkrati edini simbol svobode in neizpodbiten dokaz poštenja.
Potem pa so cirkusanti po objavi volilnih rezultatov nenadoma izpuhteli, se razblinili skoraj pred našimi očmi, kakor da jih nikoli ni bilo. Prebrali so izjavo o koncu sveta in potem, puf!, jih že ni bilo več in novinarka je le še zmedena hodila po praznem dvorišču, na katerem se je še maloprej stiskala množica užaloščenih obrazov. So se morda samoizstrelili v svoj vzporedni svet? So se prijeli za roke in skočili nazaj v klobuk? Ali so šli le v sosednji lokal gledat finale svetovnega prvenstva v nogometu in glasno negodovat nad sodniškimi odločitvami?
Tega morda nikoli ne bomo izvedeli in zato jim na tem mestu le od srca želim veliko veselja in sreče, pa najsi se znajdejo na zaprtih ali odprtih oddelkih, v tej ali oni realnosti.
A če dobro pomislimo, je njihovo nenadno poslavljanje povsem razumljivo in celo pričakovano in res ne vem, od kod vsesplošno začudenje. Cirkus kot cirkus, kakor pride, tako tudi gre, in nekega jutra za njim ostane le še, kot je to nekoč lepo opeval Đorđe Balašević, krožna sled na travniku in nekaj plakatov z dorisanimi brki. Ljudje se pač sčasoma tudi letečih slonov naveličamo in takrat je čas, da se cirkuška karavana odpravi dalje.
Kako zelo pa smo bili pri nas naveličani cirkusa, so potrdili prav nedeljski volilni izidi. Množično bruhanje pogorelega ognja smo namreč zamenjali s tolmačenjem tretjega stavka drugega odstavka sedemintridesetega člena zakona o javnih naročilih. In počutimo se kot prerojeni. Užaljene klovne smo pač prosili, naj gredo kazat svoj dolg jezik komu drugemu, mi pa smo si izvolili polno malho žlahtnega dolgčasa, niti za trenutek povzdignjenega glasu, ki nam sporoča nekaj za spodnji levi kot šeste strani časopisa, nekaj nejasnega in preveč strokovnega, da bi brali dlje od naslova.
In kako naj se človek tega ne bi prešerno razveselil? Zdaj bomo morda končno ugotovili, da se je svet ves ta čas vrtel naprej, in spet bomo lahko ugledali vse tisto, kar smo leta in leta spregledovali, ker so nam pred očmi neprestano bingljali plešaste pevke, smehljajoči se bikoborci in ena lutkasta mažoretka na poživilih, ki so iz birokratskega upravljanja ene žepne državice v nekaj letih ustvarili znanstvenofantastično parodijo Borata, epski melodramski spektakel, ki že dolgo ni bil nikomur več ne zabaven ne smešen. Razen morda tistim desetim odstotkom volilcev, ki so se še enkrat več odločili za Karlovo burkaštvo.
Po letih vsiljenega plehkega zabavljaštva smo si torej družno zaželeli nekoga, ob čigar gostovanjih pri Slavku Bobovniku ne bomo dobivali srbečih izpuščajev, ob čigar govorih bomo lahko v miru zadremali ali pa preklapljali na drugi polčas lige prvakov brez strahu, da bi kaj usodnega zamudili.
Večina naših političnih analitikov in drugih strokovnjakov tega seveda ni mogla ali ni hotela razumeti in v dneh po volitvah so si zato izmislili celo vrsto najbolj neverjetnih teorij, s katerimi so skušali pojasniti njim nedoumljivo vedenje ljudi. Ljudi, ki so si, povsem preprosto in razumljivo, novih obrazov zaželeli zgolj zato, da bi jim jih ne bilo več treba vsak dan gledati.
Tako je pač to, ko imamo opraviti s cirkusom. Njegov nenaden, nenapovedan prihod in njegov enako nenaden in nenapovedan odhod sta bila vselej pomemben del njegove privlačnosti in prav njegova zapovedana začasnost je otroke pognala na opustele travnike na obrobju mesta takoj, ko se je mesto polepilo s prvimi podobami vrvohodcev in so se razširile govorice o plešočih levih in medvedih kolesarjih.
A potem ko so videli ustavnega sodnika, kako skače čez žareče obroče, se slikali z dvojnim doktorjem, ki hodi po trepalnicah, kupili velikansko sladkorno peno od največjega slovenskega pisatelja in se skupaj z nekdanjimi ministri in poslanci vrteli na vrtiljaku, so imeli tudi največji radovedneži vsega skupaj za nekaj časa dovolj. Do naslednjega poletja vsaj.