Manfred Wörner, GS Nata na vrhu Nata v Londonu 1990

»Ruska agresija je pokazala, da potrebujemo zavezništvo, ki je v boljši kondiciji, hitrejše in bolj prilagodljivo. Prepričani smo, da so ti ukrepi potrebni, da se prilagodimo nevarnemu svetu in odgovorimo na rusko dvojno igro.«

Anders Rasmussen, GS Nata, priprave na Wales, avgust 2014

Velika Britanija bo po skoraj četrt stoletja ponovno gostila Natov vrh. Šefi držav in vlad držav članic, partneric in ostalih povabljenih (skupaj okoli 60 držav) bodo 4. in 5. septembra v Celtic Manor Resort v Newportu v Walesu razpravljali o sedanjosti in prihodnosti zavezništva. Klima je tokrat še posebej neprijazna. Klestenje obrambnih proračunov povzroča vsesplošno atrofijo vojska. Dokončno zapiranje afganistanske operacije je pred durmi, nadaljevanje pa še vedno ni čisto jasno. Trgovinska pogajanja med ZDA in EU v okviru TTIP (Transatlantsko trgovinsko in investicijsko partnerstvo) kažejo na to, da se primarni transatlantski interesi premikajo iz varnostne v ekonomsko sfero. Vsesplošno vohunjenje ameriške NSA za zaveznicami, vključno z Angelo Merkel osebno, je nagrizlo sam temelj medzavezniškega zaupanja. In končno, dogodki v Ukrajini Rusijo iz partnerice pospešeno in vsestransko vračajo med nasprotnice, celo sovražnice.

Že razprava na prejšnjem vrhu v Chicagu leta 2012 je bila težka, vendar pa takrat še nihče ni pričakoval, da se bo že naslednji vrh moral vrniti skoraj četrt stoletja nazaj k londonski deklaraciji in na tak ali drugačen način ugotoviti, da se končuje zgodovinsko obdobje, za katerega je bilo videti, da bo trajalo in trajalo. Čeprav politiki radi vrhunskim srečanjem prilepijo etiketo zgodovinskosti, pa se tokrat takšno srečanje, po 65 letih Nata, zavezništvu morda zares obeta, ne da bi si to kdorkoli posebej želel. »Honeymoon« mednarodnih odnosov je končan po samo četrt stoletja. Fukuyama ni imel prav, ko je govoril o koncu zgodovine, in Worner prav tako ne glede konca hladne vojne. Z Žižkom lahko ugotavljamo, da je zgodovina najprej tragedija, nato pa farsa. (Slavoj Žižek, Najprej kot tragedija, nato kot farsa, Analecta, Ljubljana, 2010).

Londonska deklaracija iz leta 1990 je bila zavezniški odgovor na dramatične spremembe po padcu berlinskega zidu novembra 1989. Podala je okvir sprememb za transformacijo hladne vojne in postavila temelje za Nato, kot ga poznamo naslednjega četrt stoletja. Deklaracija poudarja, da se mora zavezništvo prilagoditi Evropi, ki je vstopila v novo obdobje in določila lastno usodo kot svobodna, demokratična in mirna. Z zagotavljanjem varnosti in stabilnosti v tranzicijskem obdobju je Nato prispeval k takšnemu razvoju. Vzpostavljena je bila podlaga za razvijanje pahljače partnerskih odnosov z bivšimi nasprotniki iz vzhodnega bloka. Nato je te naloge izpolnil s čiščenjem ostankov hladne vojne, pomočjo pri vzpostavljanju nove evropske varnostne arhitekture, zagotavljanjem članstva v Natu združeni Nemčiji ter nadaljnjim preprečevanjem vojne. Kar je zahtevalo temeljno transformacijo Nata: revizijo obrambnega načrtovanja, zmanjševanje izpostavljenega baziranja sil, zmanjševanje jedrskega orožja in konvencionalnih sil, poudarjanje vloge kriznega upravljanja, vključevanje nevojaških vidikov varnosti ter krepitev politične dimenzije zavezništva.

Pričakovanja, da se bo Nato razpustil po opravljeni zgodovinski nalogi v pogojih, ko ni več imel ključnega sovražnika v Sovjetski zvezi (le-ta se je razpustila na dan formiranja Severnoatlatskega sveta za sodelovanje – NACC), se niso izpolnila. Politično-varnostni vakuum v centralni in vzhodni Evropi je Nato zapolnil z novo vsebino, pod svojo taktirko. Na podlagi te deklaracije je bil že naslednje leto sprejet nov strateški koncept Nata, ki je dal večjo veljavo ekonomskim, socialnim, okoljevarstvenim vidikom kot dejavnikom varnosti in stabilnosti celotnega evroatlantskega prostora. Kljub spremembam strateškega koncepta v letih 1999 in 2012 temeljna načela, postavljena v londonski deklaraciji, veljajo do današnjih dni.

Rjovenje papirnatega tigra

Sankcije, ki jih proti Rusiji uvajajo ZDA in EU, so videti kot edina strategija, s katero naj bi zaustavili in kaznovali Putinovo nepredvidljivo in nesprejemljivo politiko spreminjanja mednarodno priznanih meja s pomočjo odkrite ali prikrite sile. Stephen Larrabee iz Randa in Ian Brzezinsky iz Atlantskega sveta ZDA menita, da bi moral vrh dati jasno dolgoročno strateško vizijo in pobudo s ciljem zaustavljanja agresivne Putinove politike v Ukrajini. Istočasno pa ocenjujeta, da se zaradi preveč divergentnih interesov evropskih zaveznic to ne bo zgodilo. Menita, da bi bil največji polom vrha, če bi Putin prav v času zasedanja odločilneje vojaško posegel v vzhodno Ukrajino, Nato pa bi, soočen s fait accompli, lahko zgolj rjovel kot papirnati tiger.

Ali nova hladna vojna res zahteva restavracijo starega (hladnovojnega) zavezništva? Priprave na vrh kažejo, da gre zavezništvo po tej zgodovinsko dokazano napačni poti pripravljanja na preteklo (hladno) vojno, namesto da bi se pripravil novi Nato za novo obdobje. Sankcije, ki bolijo bolj, kot pa dajejo rezultate, niso pametna politika, še posebej, če si ranljiv za povračilne sankcije, ki bi utegnile biti zares zelo boleče. Da pot eskalacije, ki jo ubirata Nato in EU, ni pot iz krize odnosov z Rusijo, zadnje čase opozarja vse več politikov ter poznavalcev mednarodne varnosti. Najbolj glasno in slikovito opozarjajo, paradoksalno, prav nekateri voditelji vzhodnoevropskih držav, ki naj bi jih Rusija najbolj ogrožala. Madžarski premier Orban je na zadnjem evropskem svetu dvignil temperaturo bruseljski birokraciji in nekaterim kolegom z izjavo, da se je EU s sankcijami »ustrelila v stopalo«.

Tudi širitve tokrat ne bo

Izjava, da je cesar nag, je namreč vedno boleča. Litovski zunanji minister Linkevicius je Orbanovo izjavo komentiral, češ, »bolje sam v nogo, kot da te drugi (Putin) v glavo«. Podobno kot Orban menita tudi njegova slovaški in češki kolega Ficko in Sobotka. Slednji je prepričan, da »ni v interesu niti EU niti Rusije, da ju potegne v vrtinec totalne trgovinske vojne in nastanek ekonomske železne zavese na ukrajinski meji«. Nasprotno Poljska, ki v sedanjih sankcijah trpi največjo ekonomsko škodo, še naprej odločno vztraja pri politiki zaostrovanja odnosov z Moskvo, zunanji minister Sikorsky pa spodbuja domači patriotizem s pozivom: »Če želite pokazati, kaj si mislite o Putinu, jejte poljska jabolka.« Morda je minister premlad, da bi se spominjal pogosto citirane izjave člana sovjetskega politbiroja Suslova: »Mi (SZ) ne trgujemo z ideologijo.« Hladna vojna, tako kot vroča, ne prizanese nikomur in Rusi so se v prejšnji pokazali neprizanesljivi tako do sebe kot do nasprotnika. Zakaj bi bilo sedaj kaj drugače, se sprašuje Leonid Bershidsky iz Bloomberga. Proti stopnjevanju napetosti na stari celini govori tudi Gabor Steingart iz nemškega Handelsblata, ki daje za pozitiven primer drugačne politike Willija Brandta v času berlinske krize.

V Ameriki je takšne glasove bolj težko slišati. Eden glasnejših zagovornikov potrebe po drugačni politiki je Robert Hunter, pomemben kreator in izvajalec ameriško-ruske varnostne politike na začetku devetdesetih let, v času Busha starejšega. Hunter apelira, da bo naslednje leto, ob obletnici helsinške listine iz leta 1975, ki je kodificirala nespremenljivost meja in človekove pravice, primeren trenutek za reformuliranje evropske pa tudi evroatlantske in evroazijske varnostne politike, ki mora neposredno vključiti današnjo Rusijo. Natov vrh temu ne bi smel biti prepreka, temveč bi moral omogočiti vsaj odprta vrata za nove pobude.

Nato je dobro naoljen stroj, ki organizirano pripravlja svoje politične in vojaške odločitve. Lahko pričakujemo, da bo deklarativni jezik podpore in zagotavljanja varnosti (vzhodnoevropskim) zaveznicam in Ukrajini obratno sorazmeren s konkretnimi ukrepi za njihovo realizacijo. Kanclerka Angela Merkel je že povedala, da stalnega stacioniranja Natovih sil na Poljskem ne bo, zgolj skladiščenje vojaške opreme. Namesto tega bo povečana rotacija začasnih vojaških okrepitev, večinoma ameriških, ter intenzivirano vojaško urjenje vseh vrst.

Tudi širitve tokrat ne bo. Makedonija in Črna gora, čeprav formalno pripravljeni na članstvo, ostajata še naprej zgolj partnerici. Tudi Gruzija in Moldavija ostajata pred vrati, o Ukrajini ni niti govora. Na novo bo treba opredeliti tudi partnerstva. V prvi vrsti z Rusijo, kjer je svet Nato-Rusija zamrznjen že od krimskih dogodkov. Na drugi strani se o Švedski in Finski, ki sta v obsodbi Putina in protiruskih ukrepih bolj radikalni kot večina evropskih držav, vse bolj govori kot o verjetnih novih članicah Nata.

Pričakovati je odločitve glede obrambnega načrtovanja, ki bo spet bolj hladnovojno, z razdelanimi načrti za različne priložnosti (contingency). Povečale naj bi se sile za hitro posredovanje. Še naprej se bo spodbujal proces regionalnega in interesnega povezovanja, financiranja, razvoja in proizvodnje nove vojaške opreme, oborožitve in opreme z dvojno (civilno in vojaško) uporabo. Nujno bi bilo doseči nekakšen preboj v odnosih z Evropsko unijo, ki postaja nepogrešljiv partner v (proti)ruski politiki. Večji poudarek bo dan tudi javni diplomaciji, ki bo morala v državah članicah v javnem mnenju ustvariti pozitivno sliko o zavezništvu, ki nujno potrebuje vsaj dvoodstotni delež bruto domačega proizvoda za nacionalne obrambne potrebe.

Vodilni britanski miselni trust Chatman house je v pripravi na vrh iz niza razprav pripravil vrsto predlogov za Natovo pot naprej. Ključno naj bi bilo naslednje: doseganje konsenza znotraj manjših skupin v Natu namesto soglasnega odločanja osemindvajseterice, krepitev interoperabilnosti na kopnem, morju in v zraku, posodobljeno načrtovanje in skupno razporejanje sil, izgradnja boljšega sistema vojaških nabav in sodelovanje obrambne industrije, izboljšanje razumevanja in podpore Natu s strani širše javnosti ter nadaljnja izgradnja partnerskih odnosov z nečlanicami in njihova diverzifikacija. To naj bi omogočilo, da bo Nato tudi v prihodnje uspešno izvajal pet glavnih nalog, in sicer: odvračanje in zagotavljanje varnosti, krizno upravljanje, odpornost in trdoživost, zgodnje opozarjanje in obveščevalno podporo ter javno diplomacijo (NATO: Charting the Way Forward, Chatman House, London, julij 2014).

Kaj pa Slovenija?

Slovenija je zaveznica postala, tako kot vse druge novinke iz »nove« Evrope, nekje na sredini obdobja sodelovanja in nima zgodovinske izkušnje delovanja in obnašanja v zavezništvu iz časov konfrontacije. Ugotavljali smo že, da je bila v desetletju svojega članstva bolj vzorna članica kot prepričljiva in prepričana zaveznica. Če je to veljalo v relativno pozitivnem mednarodnem in varnostnem okolju sodelovanja, kaj lahko od slovenske varnostne politike pričakujemo sedaj, ko se vrača čas konfrontacije? Na samem vrhu se nam ne bo treba posebej izpostavljati. Imamo izgovor – odhajajoča vlada nima več pravih pooblastil, nova pa še ne bo polno opravilna. Ponudba predsednika države, ki bi rad »vskočil« namesto odhajajoče predsednice vlade, ne spremeni ničesar. Če bi že šel, bi lahko zgolj prebral govor, ki ga bosta predtem pripravila in uskladila zunanje in obrambno ministrstvo ter potrdila odhajajoča vlada. Za predstavljanje njegovega osebnega mnenja pa vrhunsko zasedanje šefov vlad in držav ni primerno mesto.

Odločitve vrha bodo zavezale novo vlado na način in v obsegu, ki si ga morda ne želi oziroma zanj ni pripravljena plačati. Morda bo treba prispevati sile za začasno stacioniranje na Poljskem ali v baltskih državah. Pričakovati je povečano aktivnost v skupnem vojaškem urjenju v vzhodnih delih zavezništva. S kom in kako bomo združevali sile in vstopali v skupne razvojne in proizvodne projekte za vojaško opremo in oborožitev? Kaj pa tista zlovešča dva odstotka za obrambne izdatke, ki ju Slovenija nikoli ni izpolnila, tudi v času debelih krav ne? Pogled v osnutek koalicijske pogodbe nam daje zgolj indice, kako se bo nova slovenska politika obnašala do svojih zavez v Natu. Ključna usmeritev bo povrnitev kredibilnosti in krepitev prepoznavnosti Slovenije v svetu. To bo storila z vzpostavitvijo vzdržnega in učinkovitega sistema osebne in nacionalne varnosti ter s sodelovanjem pri zagotavljanju mednarodne varnosti.

Kaj konkretno bo to pomenilo? V zunanjepolitičnem delu se nova vlada obvezuje, da bo pripravila novo zunanjepolitično strategijo, ki bo morala v opisu sveta, zlasti evroatlantskega in evroazijskega prostora, prepoznati sedanje stanje mednarodnih odnosov in kako se ti nanašajo na slovenske nacionalne interese. Ti naj bi bili natančno opredeljeni kot nacionalno-varnostni in zunanjepolitični cilji države, ki bodo podlaga za njeno celotno delovanje v sistemih kolektivne varnosti oziroma obrambe. V oči bode popolna odsotnost kakršnegakoli omenjanja Nata, ki se sramežljivo skriva v sinonimu kolektivne varnosti. Na kakšen način se bo torej nova slovenska varnostna in obrambna politika umestila v mednarodni evroatlantski okvir, ostaja neznanka.