Podpolkovnik posebnih enot 173. padalske brigade Michael Ripley se je zapletel v pogovor z gospo v rdečem plašču, ki je bila med opazovalci. Razlagal je, kako pred dvema tednoma nihče od oficirjev iz enajstih različnih držav ni poznal svojih kolegov v ekipi, danes pa skupaj vodijo vaje, ki hkrati potekajo v Postojni, Vipavi, Zagrebu, Nemčiji in Italiji. Naslov vaje je bil Takojšnji odgovor. Kot se pri hitrih odgovorih rado zgodi, se tudi hitro zapletejo. Podpolkovnik je razložil, zakaj je sredi idiličnih postojnskih gozdov in napol opuščenih vojašnic nekdanje JLA takšen manever potreben.
»Jaz lahko dobim enajst najboljših igralcev nogometa in grem z njimi na svetovno prvenstvo. Ko se prvič sestanejo, niso ekipa. Če grem z njimi na igrišče, jih bo najslabša ekipa porazila. Če pa najboljše igralce izurim v ekipo, bom dobil najboljšo ekipo, ki bo na svetovnem prvenstvu zmagala.«
Bil je zadovoljen s svojo metaforo. Enajst igralcev, enajst držav, brezhiben potek vaj, spodobna tekma, zmaga na svetovnem prvenstvu. Patrie v gozdovih okrog Postojne niso pravni koncepti, ampak bojna vozila, ki jih je treba preizkusiti na ozkih poteh. Tudi slovenski direktor vaje brigadir Miha Škerbinc je bil videti zadovoljen. Njegovi vojaki so brez kompliciranja vodili helikopter na simulirano bojišče, kjer so skupaj nekaj počeli kosovski in britanski vojaki v družbi madžarske vojske. To je bila lepa tekma enakovrednih igralcev.
»In kje bo naslednje svetovno prvenstvo, gospod Ripley?« je nekoliko nepričakovano vprašala gospa v rdečem. Vojaki na to vprašanje vedno odgovorijo, da vojne napovejo politiki, oni se v njih samo borijo. Podpolkovnik se ni dal zmesti.
»Ne vem, kje bo naslednje svetovno prvenstvo, vem pa, da nekje bo.« Kot vojak, ki se ne meša v politične odločitve, se je poskušal izogniti političnemu odgovoru, vendar je njegova metafora povedala več, kot je morda želel.
Trenutek za razmislek o prihodnjih vojaških ciljih je bil zanimiv. Koga bomo v naslednji vojni napadli? Ali, rečeno v političnem jeziku, koga bomo v naslednji vojni branili pred samim sabo? Afganistanski predsednik Hamid Karzaj je pravkar zavrnil povabilo vrha vojaškega zavezništva Nato, ki bo prihodnji teden v Walesu v Veliki Britaniji praznovalo konec vojne v Afganistanu. Karzaj noče podpisati dogovora o tem, koliko zavezniških vojakov lahko tudi po umiku tam še ostane. Karzaj zahteva vrnitev afganistanskih zapornikov iz Guantanama, konec vojaških napadov na civilne cilje in pogajanja s talibani. To politiko in vojsko spravlja v položaj, kjer vzbujata vtis, da bosta vsak čas napadli druga drugo. Politične institucije ne marajo kontinuitete, vojaki jo ljubijo. Ko se oba stebra modernega sveta združita v en mehanizem, to proizvede simpatično urejen kaos.
Na Natovih kongresih ne marajo govoriti o novih vojnah in pripravah nanje. Govorijo o novih izzivih. Ko govorijo vojaki, je vse jasno. Na mizo dajejo zemljevide možnih bojišč, razvoj defenzivnih in ofenzivnih strategij, število železja na nasprotnikovi strani in količino železja, ki je potrebna na tej strani, da nasprotnik ne dobi idej. Vojaški jezik je narejen tako kot računalniški meniji. Vsaka beseda ima v priročniku natančno definiran pomen, tako da ne more priti do nesporazumov okoli tega, kaj je napadalna akcija in kaj je obrambna akcija. Definirano je tudi, kaj je akcija in kaj ni. Politični jezik deluje ravno obratno. Če je kje priročnik, kjer so njegovi pojmi natančno definirani, ga dobro skrivajo. Zato vojaki vsakič, ko politiki govorijo ohranitvi miru, za vsak primer čistijo puške in grejejo tankovske motorje.
To pot je Nato imel politično srečo in ima gladko vojaško pot pred sabo. Na vrhu lahko na mize postavijo resnične politične zemljevide sveta in začnejo premikati čete. Ponesrečena vojna v Afganistanu se izteka, nobene potrebe pa ni, da bi abstraktno razmišljali, kaj naj zavezništvo počne samo s sabo. Po letu 1991 je bilo v veliki zadregi, ker so bile še v zraku velike ideje, da je bila hladna vojna vojna, ki je sklenila vse druge vojne, in se bo evropska politika vrtela samo še okoli pisarniških vprašanj. Čisto resno se je razmišljalo o razformiranju zavezništva in slovesnem pokopu orožja. Danes Poljska in baltske države povečujejo vojaške proračune, na mejah z Rusijo pa se bodo v nekdanja ruska vojaška oporišča namestile ameriške enote. Svet je ponovno urejen.
Hkrati je mogoče načrtovati dve fronti. S hrbtom se na južnih mejah Evropske unije regionalni konflikti dobro razvijajo v svetovno konfesionalno vojno. Omejene letalske operacije v Iraku proti virtualni državi Abuja Bakre El Bagdadija se lepo širijo v Sirijo, sledijo jim ameriški pogodbeni vojaki in posebne enote na tleh, vsak čas pa bodo tam tudi pripadniki rednih vojsk. Če je med Irakom in Sirijo težko določiti, čigavo je kaj, je pa mogoče vse skupaj zbombardirati do neprepoznavnosti, še enkrat razglasiti zmago in ponovno začeti obnovo porušene domovine.
Zares lepo pa je na vzhodu. Nato za svoji jemlje Ukrajino in Gruzijo. Ruska federacija poskuša vsaj drobce ozemlja ohraniti zase, da ne bo prevelike sramote. Ni čisto jasno, ali iz tega lahko nastane veliko streljanje ali ne.
»Ampak saj vemo, kje bo naslednje svetovno prvenstvo,« je gospa v rdečem popravila podpolkovnika Ripleyja. »V Rusiji leta 2018.«
Vprašanje je samo, ali bo prej svetovna vojna ali svetovno prvenstvo. Vsi bodo hoteli sodelovati v obojem.
