Kako to, da Slovenci in Hrvati, še posebej pa Ljubljančani in Zagrebčani – seizmografsko občutljivi, ko gre za kriminal v politiki – ihtijo kot majhni otroci, ko jim policija zaradi kriminala odpelje župana? Tako eni kot drugi, torej tako Slovenci kot Hrvati, še posebej pa Ljubljančani in Zagrebčani, imajo v zaporu nekdanja premierja, Janeza Janšo in Iva Sanaderja, oba so priprli, jima sodili, ju obsodili in zaprli zaradi podkupovanja in korupcije, a komaj da je kdo potočil solzo za njima. Janša jo je prišel bolje odnesel, lepo število Slovencev je prepričal, da gre za montiran proces in da še ni politično mrtev, nekatere vitalne funkcije mu še delajo, toda o širši javni podpori se mu lahko samo blede, kadar ima vročino, medtem ko je kolega Sanader že davno razpadlo politično truplo in bržčas najbolj osovražena oseba na Hrvaškem od samostojnosti do danes. Ne samo, da mu po aretaciji nihče ni izrazil javne podpore, državljani so plesali na njegovem političnem grobu, najbližji sodelavci in prijatelji pa so ga brž izbrisali iz spomina svojih mobitelov.
Kar seveda ni nič nenavadnega. V času najhujše gospodarske krize, ko reveži brskajo po smetnjakih in velika večina državljanov živi v dolžniškem suženjstvu, je greh podkupovanja in korupcije – arogantna zloraba zaupanja tistih iz dolžniškega suženjstva – najhujši greh, kar si ga lahko zamislimo. Celo izdajalec revolucije v Stalinovi Sovjetski zvezi je lahko računal na širšo podporo javnosti kot skorumpirani politik na Balkanu danes.
Nenavadno je nekaj drugega: zaradi povsem istih stvari sta bila obtožena župana Ljubljane in Zagreba, in glejte, taisti državljani, ki so plesali na političnih grobovih Janše in Sanaderja, so naenkrat v »šoku in nejeveri«, nenadoma ne verjamejo, da sta njihova župana lopova, podpisujejo peticije in dajejo za maše, pevci, igralci, intelektualci in druge javne osebnosti pa kar tekmujejo, kdo bo na facebooku ali twitterju napisal lepšo hvalnico. In medtem ko bo Sanader, ko bo nekega dne odslužil kazen, srečen, če ga bo sploh kdo zaprosil za intervju, Janša pa bo po prihodu iz zapora odprl steklenico šampanjca za vsak glas čez deset odstotkov, je Zoran Janković pred dvema letoma, po vseh aferah, preiskavah, obtožbah, zaslišanjih in hišnih preiskavah pometel s politično konkurenco in na volitvah za župana Ljubljane rutinsko osvojil 61 odstotkov glasov.
Za kaj torej gre? Po mnenju nekaterih analitikov je fenomen posledica popolnega nezaupanja volilcev v etablirano politiko in iskanja novih obrazov. Novih? Janković guli že četrti, Bandić pa celo peti županski mandat! Posredi mora biti nekaj drugega, toliko bolj, če vemo, kako sta se izkazala, ko sta na podobni »občinski« platformi poskušala razširiti svoje mandate na državne meje. Jankovićev poskus, da prevzame kabinet premierja Slovenije, je neslavno propadel po razkolu v lastni stranki, popularnega »ljudskega človeka« Bandića pa je na predsedniških volitvah na Hrvaškem prepričljivo premagal dolgočasni, brezosebni pravnik in skladatelj resne glasbe. Ali sta bila kaznovana za nerealne ambicije? Ne. Bandić je po hudem porazu na predsedniških volitvah svoj peti mandat zagrebškega župana prevzel s 64 odstotki glasov: prav toliko, kot jih je nedavno, po hudem porazu pri sestavljanju vlade, za svoj četrti mandat osvojil tudi njegov ljubljanski kolega Janković.
Kot pravim, posredi mora biti nekaj drugega. »Šok in nejevera« med volilci in javnimi osebnostmi po novici o aretaciji priljubljenih županov ne spominjajo po naključju na šok in nejevero ob novici o odhodu tovariša Tita. Za svoji lokalni skupnosti, za Zagreb in Ljubljano, sta Zoki in Miki sam tovariš Tito, občinska maršala, oboževana mestna diktatorja. »Drug Tito je krao, al' je i nama dao...« je priljubljena puhlica titonostalgikov, ki jo lahko parafrazirano slišimo tako v Ljubljani kot Zagrebu.
Za razliko od skorumpiranih zbirokratiziranih tehnomenedžerjev iz ilustriranega Interpolovega priročnika ali skorumpiranih nacionalnih preporoditeljev iz učbenikov zgodovine Zoki in Miki ponujata preverjeni Titov model: bagri na ulicah, veličastne zgradbe, nove ulice in urejeni parki, »nema odmora dok traje obnova«, onadva, legendarna junaka, ki vstajata ob štirih in delata do polnoči, pa med delovnimi ljudmi in državljani – po naključju se seveda tu znajde tudi novinarska kamera – z avtoritativnim preskakovanjem birokratskih procedur rešujeta njihove težave na kraju samem. »Ne držimo se zakonov kot pijanec plota,« je znameniti stavek, s katerim je ta model jedrnato povzel jugoslovanski župan.
Preprosto, ne vem, kako bi drugače pojasnil vso stvar, ljudje pogrešajo tovariša Tita.
