Konec koncev so nekatere najbolj slavne strani svetovne književnosti nastale v zaporu. Pred dva tisoč leti je na primer svoja znamenita pisma Korinčanom in Efežanom apostol Pavel pisal iz jeruzalemskega zapora, v jetniški celici pa so bila napisana tudi številna druga dela epistolarne klasike, od Wildovega spokorniškega De Profundisa do Pisem iz birminghamske ječe Martina Luthra Kinga. Iz kehe so izšle tudi veličastne filozofske razprave, od Tolažbe filozofije, ki jo je rimski mislec Boecij pisal v Teodorikovem ujetništvu, do Wittgensteinovega Logično-filozofskega traktata, ki je deloma nastajal tudi v zavezniškem priporu ob koncu prve svetovne vojne. V zaporniški celici so se pisali tudi potopisi, kot Rustichellova Potovanja Marca Pola, pomembni spomini, kot Napoleonovi, cele zgodovine, kot Raleighova Zgodovina sveta, veliki prevodi, kot Lutrov prevod Nove zaveze, veličastna poezija, kot Pesmi iz Pise Ezre Pounda, in politični manifesti, ki bodo spremenili svet, kot kultni Thoreaujev esej o državljanski nepokorščini, ali tista zloglasna Štiri leta in pol boja proti lažem, neumnosti in strahopetnosti, ki jih je po odpustu iz landsberškega zapora avtor na prigovarjanje izdajatelja objavil pod nekoliko krajšim in učinkovitejšim naslovom Moj boj – Mein Kampf.
Prava aleksandrijska knjižnica je nastala med štirimi zaporniškimi stenami, in ni čudno, da so tam nastali tudi nekateri najslavnejši romani svetovne književnosti. Markiz de Sade na primer je v Bastilji napisal deset romanov, v sibirskih taboriščih so nastajala brezčasna dela ruskih klasikov, od Zapiskov iz mrtvega doma Fjodora Dostojevskega do Solženicinovega Enega dne v življenju Ivana Denisoviča, nenazadnje je za rešetkami nastajal tudi prvi moderni evropski roman sploh: Don Kihota iz Manče je Miguel de Cervantes pisal v zaporu, kjer je pristal, ko je zapadel v dolgove po očetovi smrti.
V naših malih kulturah je ta tradicija še posebej razvita: v kraljevih zaporih je Branislav Nušić napisal komedijo Protekcija, Otokar Keršovani pa Zgodovino Hrvatov, jugoslovanski komunisti so na teh »univerzah revolucije« spisali celo zbirko socialističnih besedil, Moša Pijade je v lepoglavski kaznilnici prevajal Marxov Kapital in Komunistični manifest, v Titovih zaporih pa je – mimo patetičnih programskih del, ki so jih pisali Tuđman, Izetbegović in drugi junaki devetdesetih – nastajala tudi resna književnost, kot so tiste prekrasne pesmi Vitomila Zupana. Konec koncev so v našem času povsem dostojno knjižnico ustvarili tudi številni haaški jetniki, z Vojislavom Šešljem na čelu, ki je v sheveningenskem priporu napisal na desetine pamfletov z intrigantnimi naslovi, od Lažnivega haaškega pedra Jeffreyja Nicea do Zahrbtnega galskega usraneta Jacquesa Chiraca.
Kot pravim, nič novega v zgodovini pisane besede, in ni čudno, da je klic siren praznega papirja slišal tudi zapornik Janez Janša: te dni smo tako izvedeli, da bo čez teden, dva pri založbi Nova obzorja izšla knjiga, ki jo je nekdanji slovenski premier v teh mesecih na skrivaj pisal v zaporu.
In česa se je Janez Janša oprijel pred praznim papirjem v svoji celici brez odvečnih zvokov, odvečnih slik in odvečnih ljudi, v delovni sobi, v kateri je imel na pretek le samega sebe in časa? So to pisma Slovencem, nekakšen spokorniški De Profundis ali lutherkingovska pisma iz zapora Brglezu in Junckerju? Je to morda filozofska razprava, potopis ali pa dramatični spomini, zgodovina Slovenije, intimistična poezija, politični manifest ali kak Boj proti lažem, neumnosti in strahopetnosti? Je Janša napisal najnovejše delo ruske klasike, je napisal roman o boju z mlini na veter ali satirično komedijo, je v celici prevedel Kapital nazaj v nemščino ali pa je napisal, kaj jaz vem, pamflet Zahrbtni postojnski usrane Borut Pahor?
Skupno vsem avtorjem zaporniške književnosti, od filozofov do morilcev, je, da so njihova dela – posredno ali neposredno – izražala duha zaprtega pisca in njegovega odprtega časa. Janez Janša je redka izjema: on je v zaporu na Dobu, kot smo izvedeli, napisal nekaj v stilu zgodovinsko-pustolovskega romana. »Noriško kraljestvo: Beli panter« je naslov napovedanega Janševega romana, katerega dogajanje – kot pove že naslov – je postavljeno v davni Norik, keltsko kraljestvo na območju današnje Avstrije, ter deloma Bavarske in Slovenije, pred več kot dva tisoč leti.
Saj pravim, Janša je izjema, a ne edina: najbolj znan primer spektakularnega bega iz zapora v eskapistično literaturo je vsekakor tisti Karla Maya, nemškega malega lopova, goljufa, konjskega tatu in patološkega lažnivca, ki ga je zaporniški duhovnik nagovoril, naj svoje fantastične izmišljotine začne zapisovati, in ga tako vpisal med klasike mladinske in pustolovske književnosti. Edina razlika je v tem, kar jima v zaporu manjka: zaprti Karl May na primer je bolestno pogrešal prostorne širjave, in tako s književnostjo beži iz celice čez ameriške prerije in azijske soteske, medtem ko Janezu Janši v zaporu primanjkuje – časa: če bi nekako lahko povrnil čas, bi nekdanjemu slovenskemu premierju, kot vidimo, zadoščalo dva tisoč let.
Za slovensko književnost pa je dobra novica napoved založnika, da je Janšev zaporniški roman Beli panter šele prvi v seriji. Upajmo, da bo v zaporu ostal dovolj dolgo.
