Odprtje salona pohištva je morda bilo senzacija za kako mestno četrt pred petdesetimi leti, ko so v naših logih svoje prve trgovine odpirali Slovenijales, Lesnina, Simpo ali Šipad, a če so tedaj na slovesno otvoritev sploh dobili občinskega sekretarja partije – republiške premierje so klicali samo na otvoritev univerzitetnih kompleksov, državnih oper, avtocest in veličastnih mostov – je bilo to samo zato, ker je salon odprlo domače podjetje in ker je bilo vse v njem, kot se je tedaj reklo, »proizvod domačih rok in domače pameti«.
Zato težko, da bomo našli bolj kristalno sliko našega vsesplošnega propada, kot je ta, ko podpredsednik hrvaške vlade Branko Grčić pred kamerami nacionalne televizije navdušeno ploska, medtem ko predsednik Ivo Josipović s škarjami reže vrvico na vhodu v novi, dolgo pričakovani Ikejin prodajni center. Je mogoče pasti še nižje? Je: odprtje neke trgovine s pohištvom ekonomska kritika smrtno resno vidi kot dokaz, da se Hrvaška uveljavlja kot vodilna gospodarska sila v regiji, Hrvati pa so dočakali, da se posmehujejo Slovencem, ki, reveži, še nimajo svoje Ikee.
Tako se je končala drama, ki se je vlekla skoraj dvajset let, kolikor je trajal triler o prihodu švedskega trgovca s kavči na Hrvaško. S pritajenim dihom smo v medijih spremljali nove in nove podrobnosti te drame, kakšna je cena zemljišča v Šibeniku, zakaj se ne bo gradilo v Sveti Nedelji, kdo zavlačuje z izdajo gradbenega dovoljenja na Reki in kako skorumpirana oblast podi Ikeo iz Splita. Potem je padla odločitev, da bo Ikejin salon v Rugvici pri Zagrebu, in v naslednjih letih smo si grizli nohte, ko smo spremljali vsako fazo gradnje posebej, potem pa še natečaj za delovna mesta: srečneži, ki so prišli v ožji izbor, so postali prave medijske zvezde in v dolgih časopisnih izpovedih pripovedovali o dramatičnem boju za delo prodajalca v Ikei.
Vsa država se je ukvarjala z odpiranjem enega jebenega salona pohištva, predsednik in ministri so lobirali pri švedskih biznismenih, premier je živčno čakal pri telefonu, da se mu oglasijo Ikejini menedžerji. Več desetim hektarjem kmetijskega zemljišča so čez noč spremenili namembnost, da bi Ikejin prodajni center dobil primeren dostop, pa je hrvaška država premestila kompleten vzhodni izhod z avtoceste Zagreb-Beograd s cestninskimi hišicami vred. Vsega skupaj je Republika Hrvaška vložila vsaj pol milijarde kun v odprtje zasebne trgovine s pohištvom – ena cela razmeroma resna srednjeevropska država je spustila hlače pred navadnim trgovcem s kavči in posteljnino.
Ko so pred tednom, dvema v novozgrajeni salon končno prišle snažilke, da pripravijo prostor za slovesno otvoritev, Zagrebčani pa so na vhodnih vratih našli brezplačne Ikejine kataloge, je drama dosegla vrhunec. V tistem pa se je zgodilo nekaj naravnost fantastičnega: iznajdljivi zagrebški vlomilci so v nekaj dneh ugotovili, da jim je treba samo narediti obhod po blokih in pogledati, pri kom Ikejin katalog še vedno visi na vratih – ta je namreč na počitnicah.
Policija je bila kmalu zasuta s prijavami okradenih Zagrebčanov, ki so švedskega trgovca obtožili, da je s svojimi katalogi lopovom praktično označil prazna stanovanja. Ljudski genij je hitro dojel stvar in se poklonil švedskim marketinškim čarovnikom: lopovi nezmotljivo vedo, koga ni doma, toda po vrnitvi z dopustovanja so lastniki na vlomljenih vratih povsem izpraznjenega stanovanja našli – brezplačni katalog trgovca s pohištvom! Tistega, ki se je tega spomnil, priznam, bi takoj postavil za premierja ali vsaj podpredsednika vlade.
Švedski gigant je tako zelo stvarno in zelo simbolično prišel v naša izpraznjena stanovanja in izpraznjeno državo, temeljito okradeno v teh desetih letih, odkar smo čakali Ikejin prihod in njen razkošni katalog na vratih. V tej veliki kraji je izginila skoraj vsa hrvaška lesna industrija in njeni prodajni centri, skupaj z vsemi pohištvenimi saloni Slovenijalesa, Lesnine, srbskega Simpa in bosansko-hercegovskega Šipada. O, ja, nekoč smo tudi mi znali narediti jebeni kavč.
Petdeset let pozneje ne obstaja skoraj nič, kar bi nosilo oznako »proizvod domačih rok in domače pameti«. Namesto tega poklekamo pred famoznimi »vlagatelji«, podpredsednik vlade – tisti, ki je navdušeno ploskal na odprtju neke malo večje četrtne trgovine z omarami in posteljnino – pa istega dne v intervjuju za časopis pojasnjuje naciji, da je domača industrija nekonkurenčna: »Pozabite na tovarne, naša prihodnost je nudenje uslug!«
Katere usluge konkretno so mislili naši ministri in podpredsedniki vlad na kolenih, ne vem, toda iz nekega razloga sem se spomnil časov, ko smo imeli svoje salone pohištva, iz Skandinavije pa so k nam prihajali edino erotični filmi: »Hopla v postelji« je bil eden bolj znanih, spomnili se boste. Danes, veliko let pozneje, k nam od tam prihajajo postelje, na nas pa je, da se pripravimo na »nudenje uslug«. Hopla v postelji je, saj ste razumeli, »naša prihodnost«.
