Zgodovinski 9. november 1989 se je izkazal za uradni datum konca štiridesetletne hladne vojne med Vzhodom in Zahodom, čeprav so se v nekaterih zakotnih delih sveta ulični boji nadaljevali še leta pozneje. Prejšnjo nedeljo na primer, le nekaj dni po slovesni proslavi ob obletnici padca berlinskega zidu, je švicarski tednik Der Sonntag objavil, da so s starega lesenega mostu, ki mestece Stein povezuje z nemškim Bad Säckingenom, odstranili zadnji komplet eksploziva, ki je stal tam cela štiri desetletja, še odkar se je v sedemdesetih letih na snežnih vrhuncih hladne vojne švicarska vojska preventivno – v primeru sovjetske invazije na Zahod in padca Nemčije pod Varšavski pakt – pripravljala na miniranje vseh mostov čez reko Ren.
Zatem je nemška kanclerka Angela Merkel s proslave v Berlinu odpotovala naravnost v Brisbane na sestanek šefov držav iz skupine G20, da bi tam z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom še enkrat neuspešno skušala poiskati rešitev za krizo v Ukrajini, največjo svetovno krizo po hladni vojni. Nekaj tednov pred tem je Vladimir Putin na klasični komunistični vojaški paradi v Beogradu zarisal zahodno mejo novega Varšavskega pakta, samo nekaj dni po vrhu v Brisbanu pa je pod romunskimi Karpati – komaj uro vožnje od Ukrajine – z veliko vojaško vajo ob sodelovanju romunske vojske in pod taktirko ameriških marincev Nato zarisal vzhodno mejo atlantske zveze.
Svet je zadrhtel: se pripravlja nova hladna vojna?
»Vsekakor, nevarnost nove hladne vojne obstaja in je ni mogoče spregledati,« je opozoril devetdesetletni stari lisjak Henry Kissinger, nekdanji ameriški zunanji minister in veteran prve hladne vojne. »Nova hladna vojna je resničnost,« ga je popravil nekdanji romunski predsednik Emil Constantinescu. »V njej že živimo.«
Tega pa res nismo niti opazili – vse se je zgodilo nekako tiho, brez glasnih oznanil, brez betonskih zidov, dramatičnih govorov in zgodovinskih dejstev – svet pa se je pogreznil v drugo hladno vojno. In vse je spet kot nekoč, ko se je vedelo, kaj je prav, in ko je bil svet nespravljivo razdeljen na Zahod in Vzhod, ko je bil Zahod imperij svobode, Rusi pa grdi, umazani in zli, pod cenzuro vsemogočne partije in diktaturo vsemogočnega generalnega sekretarja, za železno zaveso izolirani od tega sveta in svojega časa. Vse je spet kot nekoč v vohunskih romanih Johna le Carréja in Iana Fleminga, v filmih o Jamesu Bondu, v Tretjem človeku, Firefoxu, Dr. Strangelovu, Dnevu potem in Lovu na Rdeči oktober, hudobni ruski generali bodo spet grozili z jedrsko vojno, pogumni ameriški piloti pa reševali človeštvo, Rocky Balboa bo v ringu z razčlovečenim sovjetskim šampionom spet branil svobodo in zahodni »way of life«. Edina razlika je v tem, da na zahodnih letališčih z dokumenti o deportaciji danes namesto Aleksandra Solženicina pristajajo mlade ruske pankerice iz skupine Pussy Riot.
In da hladna vojna tokrat seveda ni ideološka: tako Zahod kot Vzhod sta stabilna korporativna imperija iz marksistične definicije kapitalizma. Vojna se namreč tokrat bojuje zaradi nafte in plina, torej zaradi energentov, osnovne infrastrukture visokotehnološkega tretjega tisočletja. A v tej vojni skoraj sedemdeset let stara ideološka delitev sveta še vedno povsem dobro služi kot strateški okvir. Če ne bi bilo tako, Ukrajina ne bi bila Afganistan Nove Sovjetske zveze, ukrajinski nacisti pa ne nekakšni novi talibani, ampak bi bila to le še ena od neštetih vojn in spopadov, ki vsakodnevno pretresajo to nesrečno malo modro kroglo. Energenti so ideologija druge hladne vojne – vse ostalo je, kot vidimo, enako.
Kar pa se tiče nas v vzhodni Evropi, ki nas je hladna vojna ujela na zahodni strani berlinskega zidu, smo v zgodovinsko privilegiranem položaju, da smo iz prve roke priče umazani propagandi obeh strani: tako kot smo do devetdesetih poslušali protiameriško in protizahodno propagando svojih ideoloških sponzorjev, danes poslušamo protirusko in protivzhodno propagando novih ideoloških gospodarjev. In niti v enem trenutku – odveč so vse izkušnje – veselega suženjstva v ameriškem »way of life« ne dvomimo, kadar nas washingtonski in bruseljski komisarji strašijo z Rusi, ki jedo majhne otroke in z jedrskimi izstrelki ciljajo naša mesta.
Kar dolg je bil tisti govor Angele Merkel z začetka, s sporočilom o »sanjah«, ki se »lahko uresničijo«, o tem »da nič ni nujno tako, kakor je« in da »imamo moč za to, da sami ustvarjamo svojo usodo in naredimo stvari boljše«, o »zmagi svobode nad suženjstvom« in »sporočilu upanja današnjim in prihodnjim generacijam, da lahko porušijo zidove diktatur, nasilja in ideologij«. Že pred koncem je ta govor zvenel kot zajebancija. Nesrečni Švicarji pa morajo zdaj spet začeti vse od začetka. Komaj so demontirali zadnji eksploziv pod mostovi nad Renom, bi jih bilo treba spet postaviti na ista mesta. Spet bomo torej morali rušiti mostove in graditi zidove.
