Te dni, ko smo dobili spomenik sprave na ograji tuje države, sem se spet zatekla k Marku Zorku. »S svetostjo, ki ne prenese humorne obdelave, je nekaj narobe, pač ni dovolj sveta, kajti manjka ji tisto, kar je najbolj unikatno človeškega. Zato sem že dolgo prepričan, da sprave ne bo, dokler ne bomo sposobni proizvesti svoje nadaljevanke Alo, alo!, kjer bodo domobranci in partizani in Nemci in Italijani, pa četniki in ustaši in plavogardisti in Matjaževa vojska – tudi Črna roka, v vsej svoji grozovitosti zgolj groteskna pojava – vse dotlej torej, dokler se temu zgodovinskemu času ne bomo znali nasmejati skozi satirična, potem pa že normalno humorna očala.«
Dvig davka na alkohol, tobak in bencin vidim kot dvig davka na užitek. Država nam tako rekoč vpije: »Uživajte, da nam bo šlo bolje.« Marko Zorko je pred leti in na neko podobno temo razložil povezavo med državnim proračunom in kadilci. »Tako rekoč na mrtvi straži državnega proračuna stoji kadilec in vleče, da se kar kadi. Iz primanjkljaja v državnem proračunu pa kdaj pa kdaj votlo zadoni: še potegni, za kulturo še zmeraj ni dovolj denarja ... s stoičnim mirom se vsak dan zastruplja in še uživa pri tem. V srcu pa kljuje ena sama misel, kaj zato, če bom jaz bolan, samo da bo proračun zdrav.« Potem je ugotavljal, da se države bojijo trdih drog in dovoljujejo samo tiste narkomanije, ki držijo človeka v tolikšni kondiciji, da je sposoben poskrbeti za svojo drogo in državni proračun. Naložba v trdega narkomana seveda ni rentabilna. Zaključil je s svojim znamenitim p.s.: »Za vse tiste, ki trdijo, da kajenje ogroža življenje, imajo kadilci odlično vprašanje: Ali nam lahko zagotovite, da ne bomo umrli, če nehamo kaditi?«
Neumnosti in norosti se kopičijo, postajamo resno bolni, zdravila a la Zorko pa od nikoder. To ljudstvo svoje države ne mara, to je očitno. Če bi jo, bi ji pomagalo delati se norca iz nje, tako pa mora to početi država sama. S stališča nabritega, duhovitega diagnostika, ki se ni zaletaval v detajle, je videl širšo sliko. Branilec zdrave pameti je bil, bolj neumni nam jo sedaj laže vsak dan spodkopavajo. Ker se je znal najprej odlično pozabavati iz samega sebe, si je lahko privoščil, da je humorno obračal vse okoli sebe. Humor, tak zdravilen, ki pretrese, samoironija nista slovenski značilnosti. Pri nas vse jemljemo dobesedno, resno. Slovenski humor je na splošno kratkoviden, nesramni znamo biti do drugih in se pri tem zabavati, ko pa pade kakšna na naš račun, sledi užaljenost svetovnih razsežnosti. Radi vidimo, da se politiki mesarsko koljejo med sabo, potem radi preberemo nesramne zapise kronistov, nagradimo pljuvaške izjave in nosilce glav, ki izrekajo kratke, preproste in prazne nesramnosti. Uživamo, ko na teve ekranih gledamo sodniške pristope in policijski pregon. Mene čisto nič ne zanima resnicoljubnost, pojma nimam, kaj je resnica. Za to področje so že dva tisoč let pristojni neki drugi profili, ne novinarji.
Pogrešam ga, ko od doma na računalniku spremljam seje v državnem zboru, povzetke novinarskih konferenc, izjav, predvsem politikov. Namesto da bi se smejali, nam prodajajo občutek katastrofe. Ker je Karel Erjavec že spet nekaj butastega izjavil, se vsi obnašajo, kakor da neka tuja vojaška sila z vsem arzenalom prihaja nad Slovenijo.
Seveda je dobro, da to, kar delamo, delamo resno. Toda nujna začimba je humor, ohranjanje distance in vseskozi, četudi za rep, je treba bezati zdravo pamet na plano. Ni druge. Marko Zorko je to počel odlično. Bil je prvovrsten politični analitik, diagnostik, pisatelj, pesnik, tudi, vendar nikoli samo, satirik. V glavnem je vse to bil hkrati. Žanrsko neulovljiv, kar je v Slovenji, ki slovi po redu, predalčkih in vrtičkih, povzročalo probleme. Kam z njim, kaj je, kdo je? Marko Zorko je še vedno odličen dokaz, da je najboljše neulovljivo. Predvsem pa je v kolumnah, kjer gre za osebna mnenja posameznikov, razgrinjal sebe in nas. Na svoj način. Osebno. Tisto, česar nisi nikomur povedal, tisto se ni zgodilo. Blogal je o svoji bolezni, skupaj z njim smo se soočali z umiranjem. Pogumno, iskreno, humanistično in še vedno kritično do instituta bolezni, umiranja. Po humorju resni tabu temi na slovenskih tleh.
Četudi je pisal zelo osebno, ni bil nikoli egocentraški, fasciniran sam nad sabo, preračunljiv, všečen na prvo žogo. To preprosto ni bil njegov stil. Popisoval je svoje življenje. Če ga parafraziram še enkrat, je večen tudi zato, ker se Slovenci ne spreminjamo. Pa seveda tudi zaradi enkratnosti, izjemnosti in že spet in predvsem zaradi humorja.