Tiste vrste knjiga, ki ti jo denimo posodi kolegica tvoje pravkar bivše, ki ti je ravno strla srce. Vsaj v mojem primeru je bilo tako. Z besedami "meni je pomagala" mi jo je izročila s toplim stiskom roke in globokim sočutnim pogledom, da mi je bilo že tisti trenutek lažje pri duši, ker sem vedel, da se bova žgala čez kak teden, ko bom imel izgovor za obisk, lej, knjigo sem prinesel in na bivšo uspešno pozabil. Kurja župca zmaga!

Ena od zgodbic pripoveduje o možakarju, ki je na ulici pred svojo hišo naletel na trojico delinkventov, ki so iz objestnosti in dolgčasa prevračali zabojnike za smeti in razbijali steklenice. A jih modrec ni ozmerjal, ampak je stopil do vodje in mu stisnil v roko pet dolarjev. "Odlično opravljeno! Smetnjaki mi gredo na živce, dobro ste jih razmetali!" Butasto so ga zijali, a vseeno pobasali cekine in zadovoljno odkorakali v noč.

Drugega dne se je zgodba ponovila, novih pet dolarjev za vrhunsko razmetane smetnjake. Kdo je pospravil umazanijo prejšnjega dne, sem pozabil. Fantje so bili pridni in so se potrudili, celo s pipci razrezali vrečke, da je lepo smrdelo. Enako tretjič, pet dolarjev in v nulo raztresene smeti, kot da je sam župan Janković vodil in nadziral delo.

Naslednjega dne, ko so novopečeni podjetniki postopači že v pozdrav iztegovali dlan, pa je naš junak obrnil ploščo. "Nič ne bo, fantje, recesija. Firme ne plačujejo, stečaji, prisilne poravnave. Kjer ni, še vojska ne vzame." Spogledali so se nejeverno, češ, kdo nas tu nateguje in kdo nas ima za norca. In ko je omenil, da bi mogoče vseeno gratis prevrnili kak zabojnik ali dva, (toliko, da biznis ne usahne do boljših časov, saj recesija ne more večno trajati), so se ob besedi "brezplačno" kar obrnili, tu se nimamo kaj pogovarjati, na lepe oči pa mi ne delamo! In so šli iskat nove poslovne priložnosti drugam in jih nikoli ni bilo nazaj, naš prebrisani junak pa je tako svoji ulici zvito in elegantno priboril mir in pokoj. Z intelektom nad barbare! Od pretrde betice se gorjača le odbije.

Blog s pomenljivo preprostim, a pronicljivim (se mi je zdelo) imenom Zapisi sem na domačem strežniku v garaži postavil in odprl jeseni pred dobrimi sedmimi leti. Natančneje 18. novembra 2003. Je že prav, če je pri teh stvareh človek pazljiv, ker smo se že enkrat kregali, kdo je prej imel blog in kaj sploh šteje za blog. Zame je ta datum zgodovinski. Priznam pa, da nisem imel pojma, kaj naj bi zdaj s tem blogom počel. Kar je navsezadnje lepo razvidno iz prvega zgodovinskega stavka, citiram:

"Heh kako je čudno takole začeti z ničle… Nekaj zapišem, pa spet zbrišem."

Tisti, ki ste brali kolumno prejšnjega tedna, že vidite vzorec. Zmedenost ni dolgo trajala, mesec dni kasneje sem že pisal eseje in kritike po 7000 znakov (za tole kolumno jih je treba 5000, plus, minus sto) in se navdušil nad novo medijsko platformo, ki bo demokratizirala medije. Naučil sem se pisanja v obliki obrnjene piramide - bistvo na začetku, podrobnosti na koncu zapisa, ker na internetu pozornost hitro pade. Začeli so deževati še komentarji in ko se jih je na en sam zapis prvič usulo več kot sto, sem začel še sam verjeti lastnim blodnjam o digitalni revoluciji.

Dve leti pozneje so se mi po vztrajnem prepričevanju in običajnih ugovorih ("kaj je to blog in zakaj naj bi ga jaz pisal(a)?") pridružili še Marko Crnkovič, Mojca Mavec, Tadej Zupančič in Matjaž Ambrožič, nastala je Rozina, prvi slovenski blogovski (mini)portal. Vabiti Crnega se je izkazalo za usodno. Namesto da bi kaj dosti pisal in premleval, oh, kako hud je medij interneta, je raje potrpel na nekaj korporativnih sestankih, sestavil in predstavil projekt ter prepričal kravatarje o naslednjem koraku: jeseni 2006 je največji slovenski diler interneta Siol predstavil javnosti blogovski portal Blogos.

Crni je bil za urednika, hišni pisci pa smo za bloganje začeli prejemati honorar, celih 200 evrov na mesec. Nihče se ni pritoževal nad mizerno mezdo, če smo pa še včeraj bluzili zastonj in imeli s pisanjem eno samo veselje. 200 evrov? Zame se je začela zlata doba slovenske blogosfere, blogal sem s polno paro. Se naučil lepiti fotografije, snemati videe in jih objavljati na Youtubu, pesmi sem pisal, v politiko sem se vtikal. Polemiziral in kritiziral, komentiral in moraliziral ter doživljal osebno kreativno renesanso.

Dokler ni lansko pomlad na nekem sestanku v pisarnah Siola v zraku obvisela beseda recesija in po kratki mučni pavzi treščila na mizo in je bilo konec hišnega bloganja na Blogosu. Adijo, 200 evrov, kjer ni, še vojska ne vzame.

Moj stari blog je še vedno arhiviran na Siolovem portalu (jonas.blog.siol.net). Tam bo najbrž ostal do konca sveta ali dokler firme hudič ne vzame, kar koli bo pač prej. A bogme, dotaknem se ga ne, dokler se spet ne pojavi kak dobrotnik, pripravljen investirati nekaj dolarjev za prevračanje smetnjakov.